Piše: Sandra Kocijančič

Novoletne obljube so verjetno že daleč za vami, življenje se je utirilo v stare poti in vi ste popolnoma nezadovoljni, ker vam kot tolikokrat doslej, ponovno kaj ni uspelo. Vsi sledimo množičnim evforijam, ker moramo biti v koraku z drugimi. Tako smo del množice in to je eden od načinov socialnega povezovanja z ljudmi.

Če v decembru in januarju vsi govorijo o tem, kaj vse bodo spremenili, se podobna razmišljanja zlahka sprožijo tudi v naših mislih. S tem, ko mislimo, da nekaj "moramo", ker to dela večina oziroma ker je to "normalno", začnemo nase ustvarjati nepotreben pritisk, ki pa doseže edino notranji upor.

To je povsem naravna človeška reakcija. Zelo redki ljudje so popolnoma odprti za spremembe in nimajo težav s tem, če je že jutri vse drugače. Večina na spremembo reagira tako, da negativno razmišljajo o tem, koliko slabega bo zanje sprememba prinesla. Za mislimi stoji strah, da se bo življenje obrnilo na slabše, da bo prišla žalost, trpljenje ali izguba.

Vsaka sprememba seveda prinaša tudi izgubo nečesa. Lahko je to samo navada. Vsi vemo, da ni lahko spremeniti navade ter da je potrebna določena notranja trdnost in vztrajanje pri odločitvi. To nas šibi, za nameček pa o tem še neprestano razmišljamo in kolebamo, ali je sploh smiselno vztrajati ali ne. Na tej točki se pogosto zgodi, da v primeru "slabega trenutka" zamajemo odločitev in popustimo pritisku. Temu sledi nezadovoljstvo s seboj, razočaranje, negativna razmišljanja o lastni vrednosti in razvijanje slabe samopodobe.

Razvijemo misli: "Nič ni z menoj! Ponovno mi ni uspelo! Nikoli ne bom dovolj trden! Nisem za nobeno rabo! Ah, vse skupaj nima pomena! Vseeno je, ker nisem dovolj dober! Zame ni upanja! Vedno je isto!" Lahko bi naštevali v nedogled, ker vse to že poznamo. Tako sklenemo začarani krog neuspeha in se po nekaj neuspehih prepustimo usodi. Kar pa je seveda najslabša odločitev. Poskušajte biti s sabo bolj nežni. Nič ni narobe, če vam je spodletelo. Prvič ali stotič. Če ne bi imeli v zgodovini velikih oseb, ki so znova in znova poskušali, bi še danes vsi živeli v jamah.

POT MALIH KORAKOV
Z razvojem se je povečala zahtevnost do vsega. Vse se odvija hitro in hitreje in ta hitrost se je vgradila v nas. Zelo enostavno hitro zamenjamo avto, stanovanje, službo in partnerja. Vendar se proces sprememb ne odvija tako hitro kot ostale okoliščine. Niso nas učili, da si damo čas in da smo s sabo prizanesljivi, tudi takrat, ko ne stojimo na vrhu gore, ampak samo gledamo njihove vrhove. Za vsak podvig, za vsako odločitev, potrebujemo prvi korak. Tudi alpinisti naredijo prvi korak. In naslednji in potem še enega ... in po nekem času se že vidi napredek.

Tudi mi bi morali "nežno" napredovati. Če si želite shujšati, si ne naložite stroge diete že od jutri dalje. Najprej zmanjšajte obroke, pijte več tekočine ter tako zmanjšate lakoto, ne najejte se v vsakem obroku do sitega. Čokoladne piškote zamenjajte za polnozrnate. Polnomastno mleko za manj mastno. Možnosti prvih korakov je res veliko. Naj bo korak res samo eden in potem naredite naslednjega. Ko vam bo uspel prvi, boste dobili zagon za drugega in tako vaša volja ne upadala.

Kljub temu, da po desetih korakih naprej včasih naredite enega nazaj, je to še vedno uspeh, saj ste jih kar devet naredili dobro. Povejte si to. Dovolite si videti dobre stvari in povejte si, kako dobro ste nekaj že opravili. Prevelika osebna kritičnost izbira izključno negativne dogodke in neuspehe. Vsakič, ko se ujamete v takšne misli, poiščite vse dobro, kjer ste uspeli in kjer tudi sami čutite, da ste dobri.

Vsi imamo različne talente in darove. Nekje smo odlični brez napora, ker je to že prirojen del nas samih. Pri drugih stvareh moramo vložiti več časa, truda, moči in znanja, da bi nam na konce uspelo. Del nas pa so tudi stvari, ki se nam upirajo, kjer smo šibki, kjer nas je strah pred neuspehom in se jih zato niti ne lotimo.

Vendar so rešljive povsem vse stvari. Naj na prvi pogled izgledajo še tako nemogoče in nerealne, verjemite, da jih lahko dosežete. Verjemite, da bo tisto, kar ste premagali, kljub strahu in bojazni ter nelagodju, za vas pomenilo največji dosežek. Samo eno takšno dejanje potrebujete, pa se bodo v vas skupaj z zadovoljstvom sprostile moč, upanje, zadovoljstvo in samozavest. Zmorete! Seveda, da zmorete.

Nič ni nemogoče. Morda vas začeta pot pripelje na neko novo in se vmes zgodijo tudi "porazi", ki to v resnici sploh niso. So samo križišča, ki nas preusmerijo tja, kjer je za nas bolje oz. najbolje. Vesolje ve, kje bo vaša osebna rast napredovala veliko bolj kot na poti, za katero VI mislite, da je prava. Sprejmite vse korake, tudi tiste, ki po vašem niso potrebni. Vsakič, ko boste pogledali nazaj, boste videli, da je dobro in da se je moralo tako zgoditi.

Problem človeka je, da ni sposoben videti širše slike. Običajno smo osredotočeni na nekaj, osebo, dogodek, karkoli, in zaradi tovrstne zakrčenosti ne ločimo gozda od drevesa. Ko vas tako stiska in duši, zadihajte! Telo nam pove, kje smo šibki. Ko v nas začne naraščati nervoza, se vprašajmo, kaj se dogaja. Običajno so nam stvari ali dogodki neprijetni, ker se ne počutimo samozavestne. Ker verjamemo, da se bomo pred kom osramotili. Ker mislimo, da ne bomo (dovolj) dobri, ker celo verjamemo, da nam bo spodletelo.