Kaj na premlevanja o krizi poreče dvajset najbogatejših Zemljanov, med katerimi se je mnogim ravno v dotičnem času bogastvo še občutno povečalo? Nekaj jih je, ki po najnovejšem trendu v humanitarističnem slogu poklanjajo svoje milijarde revnim prebivalcem, ki jim je življenje »manj naklonjeno«, in s to gesto opravičujejo svoje početje, hkrati pa naivnežem kažejo, da jim ni vseeno.

V Kambodži delavci v tekstilni tovarni zaslužijo okrog šestdeset dolarjev na mesec, medtem ko se je eden od vodilnih te znane blagovne znamke s šestindvajsetimi milijardami ocenjenega premoženja znašel na uvodoma omenjenem seznamu.

Razlike med izkoriščevalcem in izkoriščanim so manjše ali večje, lahko pa so enormne, pač odvisno od tega, koliko kapitala nekdo poseduje in katere meje je pripravljen prekoračiti v svoji gonji za profitom. Meje v smislu pritiska uporniških delavcev, borcev za pravice, javnosti, zakonov itd. Morda meja niti ni smiselna v besednjaku kapitalista, kajti le kako gonu očitati, da nima meje, ko pa je ravno to njegovo bistvo. Torej ni ravno priporočljivo lotiti se boja s te štartne pozicije.

Zato ne pomaga, kadar se poskuša šefa prepričati ali izprositi neko »ugodnost« z argumenti in dobrimi razlogi. Delavci ne potrebujejo ravno zdravniških potrdil o tem, da je šestnajsturno delo po več dni zapored brez toplega obroka škodljivo za zdravje. To je jasno. Zlasti onim, ki to doživijo na lastni koži. Prav tako večmesečno delo v neprimernih delovnih pogojih ali brez prostega dne za počitek. Vsakršni tovrstni poskusi argumentiranj so že vnaprej obsojeni na propad, saj milijarderjem, milijonarjem in ostalim dobičkarjem nikoli ni mar za to, razen do neke meje, ki je po nuji izsiljena od njih. To je tako, kot bi zahtevali od trave, naj neha rasti. Kako le, če je to, da raste, njeno edino gonilo. Kar preostane, je kosilnica, s katero se pač nasilno opravi zahtevano.

Seveda, ljudje niso stvari, imajo svobodno voljo, torej se za razliko od travnatih bilk lahko odločijo drugače, če tako želijo. Lahko se. Toda to potegne za seboj še vsaj dva nadaljnja koraka. Prvi je prenehanje kopičenja bogastva na račun drugih in naslednji je avtorefleksija. Vprašanje, ki nujno sledi, je, kdo sem, če nisem več kapital(ist).

Osebno sicer ne poznam nikogar, ki se je odrekel tej funkciji. Poleg izgube materialnega udobja bi se po vsej verjetnosti moral ukvarjati z bolj zahtevnimi vprašanji, po katerih prej, kot kaže, ni bilo nobene potrebe, še več, pravzaprav sploh ni bilo v njegovi domeni, saj ni bilo sestavni del njegovega sveta.

Ob več priložnostih pa se mi je že dogodilo ali pa sem bila priča takemu pogovoru, ko je sogovorec javno izražal svoje zadovoljstvo ob premoženju, ki si ga je uspel pridobiti. Prav tako ob nepričakovanem zaslužku ali pri trgovanju z delnicami. To si je štel v čast in videlo se je, da pojmuje to kot uspeh, da je dosegel enega od življenjskih ciljev. Nekoč se mi je nekdo celo pohvalil, da v eni uri zasluži več kakor prostitutka.

Zlahka bi se torej našlo kar nekaj posameznikov, ki jim pogled na lestvico najbogatejših vzbuja občudovanje. Zopet ni na mestu pomislek, kaj vse bi lahko naredili s triinsedemdesetimi milijardami dolarjev, ki so trenutno v žepu zgolj enega človeka na vrhu seznama, saj je v tako funkcionalnem svetu vse tam, kjer mora biti. Vse je tako, kot terja gon, zato ne moremo reči, da kapitalizem ne deluje. Vse teče, kot mora, profiti se zlivajo v zgoljene roke ali par rok, obenem večina pobira drobtinice, pa še za te se mora ponekod spopadati med seboj na žive in mrtve. Ko udari kriza, vse poteka gladko, kot namazano. Varčuje se in varčuje, revni imajo čedalje manj, na drugi strani imajo bajno bogati še več. Denar odteka od (milijard) drobtinic in se steka k denarju. Tu res ni ničesar, kar bi vzbujalo začudenje. Nič novega.

Človek pa ima vedno nekako spontan občutek, da se bodo stvari enkrat že uredile ali pa jih bodo uredili vladajoči. Tako da bo kapitalizem deloval, kot je treba. Pa saj že deluje tako.

Zares bi bilo zanimivo razpravljati o tem, kakšno je še lahko naše bivanje na Zemlji, kakšne alternative bi lahko živeli. Morda jih kdo na drugih planetih v tem trenutku živi. Pričevanj je veliko, eno od njih pa pravi, da obstaja vrsta nezamisljivo naprednejših bitij od nas, za katere ni doumljivo, čemu služijo papirji s slikicami, ki jim pravimo denar, če o čem drugem niti ne govorimo.

Tovrstne ideje so še pred desetletji veljale za smešne, a tedaj je bilo razširjeno prepričanje, da obstaja le ena galaksija in eno vesolje.

Včasih se zazdi, da danes ni prav nič drugače.

Marjetka Anžič
Vir: http://za-misli.si