Kaj na premlevanja o krizi poreèe dvajset najbogatejših Zemljanov, med katerimi se je mnogim ravno v dotiènem èasu bogastvo še obèutno poveèalo? Nekaj jih je, ki po najnovejšem trendu v humanitaristiènem slogu poklanjajo svoje milijarde revnim prebivalcem, ki jim je življenje »manj naklonjeno«, in s to gesto opravièujejo svoje poèetje, hkrati pa naivnežem kažejo, da jim ni vseeno.

V Kambodži delavci v tekstilni tovarni zaslužijo okrog šestdeset dolarjev na mesec, medtem ko se je eden od vodilnih te znane blagovne znamke s šestindvajsetimi milijardami ocenjenega premoženja znašel na uvodoma omenjenem seznamu.

Razlike med izkorišèevalcem in izkorišèanim so manjše ali veèje, lahko pa so enormne, paè odvisno od tega, koliko kapitala nekdo poseduje in katere meje je pripravljen prekoraèiti v svoji gonji za profitom. Meje v smislu pritiska uporniških delavcev, borcev za pravice, javnosti, zakonov itd. Morda meja niti ni smiselna v besednjaku kapitalista, kajti le kako gonu oèitati, da nima meje, ko pa je ravno to njegovo bistvo. Torej ni ravno priporoèljivo lotiti se boja s te štartne pozicije.

Zato ne pomaga, kadar se poskuša šefa preprièati ali izprositi neko »ugodnost« z argumenti in dobrimi razlogi. Delavci ne potrebujejo ravno zdravniških potrdil o tem, da je šestnajsturno delo po veè dni zapored brez toplega obroka škodljivo za zdravje. To je jasno. Zlasti onim, ki to doživijo na lastni koži. Prav tako veèmeseèno delo v neprimernih delovnih pogojih ali brez prostega dne za poèitek. Vsakršni tovrstni poskusi argumentiranj so že vnaprej obsojeni na propad, saj milijarderjem, milijonarjem in ostalim dobièkarjem nikoli ni mar za to, razen do neke meje, ki je po nuji izsiljena od njih. To je tako, kot bi zahtevali od trave, naj neha rasti. Kako le, èe je to, da raste, njeno edino gonilo. Kar preostane, je kosilnica, s katero se paè nasilno opravi zahtevano.

Seveda, ljudje niso stvari, imajo svobodno voljo, torej se za razliko od travnatih bilk lahko odloèijo drugaèe, èe tako želijo. Lahko se. Toda to potegne za seboj še vsaj dva nadaljnja koraka. Prvi je prenehanje kopièenja bogastva na raèun drugih in naslednji je avtorefleksija. Vprašanje, ki nujno sledi, je, kdo sem, èe nisem veè kapital(ist).

Osebno sicer ne poznam nikogar, ki se je odrekel tej funkciji. Poleg izgube materialnega udobja bi se po vsej verjetnosti moral ukvarjati z bolj zahtevnimi vprašanji, po katerih prej, kot kaže, ni bilo nobene potrebe, še veè, pravzaprav sploh ni bilo v njegovi domeni, saj ni bilo sestavni del njegovega sveta.

Ob veè priložnostih pa se mi je že dogodilo ali pa sem bila prièa takemu pogovoru, ko je sogovorec javno izražal svoje zadovoljstvo ob premoženju, ki si ga je uspel pridobiti. Prav tako ob neprièakovanem zaslužku ali pri trgovanju z delnicami. To si je štel v èast in videlo se je, da pojmuje to kot uspeh, da je dosegel enega od življenjskih ciljev. Nekoè se mi je nekdo celo pohvalil, da v eni uri zasluži veè kakor prostitutka.

Zlahka bi se torej našlo kar nekaj posameznikov, ki jim pogled na lestvico najbogatejših vzbuja obèudovanje. Zopet ni na mestu pomislek, kaj vse bi lahko naredili s triinsedemdesetimi milijardami dolarjev, ki so trenutno v žepu zgolj enega èloveka na vrhu seznama, saj je v tako funkcionalnem svetu vse tam, kjer mora biti. Vse je tako, kot terja gon, zato ne moremo reèi, da kapitalizem ne deluje. Vse teèe, kot mora, profiti se zlivajo v zgoljene roke ali par rok, obenem veèina pobira drobtinice, pa še za te se mora ponekod spopadati med seboj na žive in mrtve. Ko udari kriza, vse poteka gladko, kot namazano. Varèuje se in varèuje, revni imajo èedalje manj, na drugi strani imajo bajno bogati še veè. Denar odteka od (milijard) drobtinic in se steka k denarju. Tu res ni nièesar, kar bi vzbujalo zaèudenje. Niè novega.

Èlovek pa ima vedno nekako spontan obèutek, da se bodo stvari enkrat že uredile ali pa jih bodo uredili vladajoèi. Tako da bo kapitalizem deloval, kot je treba. Pa saj že deluje tako.

Zares bi bilo zanimivo razpravljati o tem, kakšno je še lahko naše bivanje na Zemlji, kakšne alternative bi lahko živeli. Morda jih kdo na drugih planetih v tem trenutku živi. Prièevanj je veliko, eno od njih pa pravi, da obstaja vrsta nezamisljivo naprednejših bitij od nas, za katere ni doumljivo, èemu služijo papirji s slikicami, ki jim pravimo denar, èe o èem drugem niti ne govorimo.

Tovrstne ideje so še pred desetletji veljale za smešne, a tedaj je bilo razširjeno preprièanje, da obstaja le ena galaksija in eno vesolje.

Vèasih se zazdi, da danes ni prav niè drugaèe.

Marjetka Anžiè
Vir: http://za-misli.si