Seveda nimam v mislih tistih ogledal, ki jih imate v svoji kopalnici in vam zjutraj pokažejo vaše nezavidljivo stanje po neprespani noči. Simbolika pa je dokaj podobna. Ljudje smo redkokdaj zadovoljni s tistim, kar vidimo v ogledalu in vedno najdemo kako malenkost, ki bi jo radi vsaj malo popravili. S popravki na sebi nam celo kdaj uspe, kaj pa storimo, ko je naše ogledalo neizprosno in nam neprestano servira dejstva, ki jih ne samo ne želimo videti, ampak se nam celo zdi, da jih je nemogoče urediti, kaj šele, da bi vedeli, kako naj se tega sploh lotimo.

Steklena ogledala v kopalnici nam pokažejo samo našo zunanjo podobo. Kdo pa s ogledala, v katerih vidimo svojo dušo? To pa so druge duše, ki v času našega bivanja na Zemlji kažejo odsev naše duše. In nam kdaj pošteno načnejo naš živčni sistem. Še lepše postane, ko se nam nekako uspe znebiti prve, dobimo v svojo bližino tri nove, ki so običajno še trši oreh.

Spomnim se besed svojega prvega učitelja duhovnosti, ki mi je vedno, ko sem se pridušala nad nekom, kako je »grd« do mene, odgovoril samo, da je to moje ogledalo. Moj odziv si verjetno predstavljate. »Jaz pa že nisem takšna!«. Seveda ne, vsak je zase edinstven. A to grdo Ogledalo nam ne kaže drugega kot samo to, kar imamo v sebi, da ozavestimo in uredimo. Podobna funkcija kot tisto v kopalnici. Nepravilnosti na obrazu lahko prekrijemo s pudrom, duša pa se ne da tako lahko. In če želimo popraviti odsev svoj duše, potrebujemo Ogledalo. Tisto dušico, k nam največkrat stopi na žulj.

Tem dušicam lahko rečemo tudi sorodne duše. Zmotno je mišljenje, da je naša sorodna duša samo nekdo, s katerim pademo v globok prijateljski odnos, včasih partnerski in s katerim si delimo pravljično ljubezen, se osrečujemo in v vseh pogledih uživamo. Seveda je lahko prisotno tudi to, saj je skoraj nujno, da s to osebo začutimo globoka čustva, sicer mu niti ne bi dovolili poseči v same globine našega bitja. In še nekaj je pomembno, namreč v svoje življenje vedno pritegnemo tisto, kar smo, kar oddajamo s svojimi vibracijami, ne glede na to, ali se tega zavedamo ali ne. In bolj, kot je naša vibracija na nezavedni ravni, težje so naše izkušnje z našimi Ogledali.

Ker v njih dobimo točno to, kar smo sami, kar je v nas. Če opazimo stvari, ki so nam všeč, se seveda takoj strinjamo, da je to zato, ker smo sami takšni in se zato tako odlično ujemamo. A ko gre za nekaj, kar nas pri teh ljudeh moti, se pa kar ne bi želeli strinjati, da je tudi to v nas. Tukaj bi rada pojasnila, da ni nujno, da gre za iste značajske lastnosti, ker bo prvi odziv takšen, kot je bil moj: tak/a pa že nisem. Kako naj bo človek, ki je nesramen in čemeren, moje Ogledalo, saj sem čisto nasprotje. Pa sem res? Iz mene izvablja neko nelagodje, slabe občutke.

Čas je, da se zazrem vase in se vprašam, zakaj je temu tako. Kaj mi ti občutki govorijo, od kje izvirajo. Če se najdem v tem, da sem kdaj pa kdaj vendarle takšna, je prav, da položim roko na srce, si priznam in poskušam to popraviti. Če je kaj drugega, poskušam ozavestiti, zakaj me to tako zelo prizadane in ozdravim izvor teh občutkov ali jih vsaj sprejmem. Kadarkoli nam nekdo nekaj prebudi v nas, še posebej, če se ob tem počutimo kot ranjena žival, je najverjetneje, da smo podobno že kdaj storili sami sebi in še bolj verjetno tudi drugim, a se tega nismo niti zavedali, kaj šele, da bi vse to povzročali namerno.

Ravno zato se oglasi naše Ogledalo, da nas na to početje opozori. In zatiskanje oči nas ne bo rešilo. Ko se naša duša odloči, da je treba nekaj razrešiti, na koncu stavka postavi samo še piko in se ne pusti prepričati. Potrebno je soočenje, tudi če vriskamo od bolečine. Tudi če smo sami zase prepričani, da smo beli volk, nam naše Ogledalo nasproti nas v njem pokaže odsev še drugega, črnega volka, ki bije svojo bitko znotraj nas. In ta volk želi biti sprejet, ne želi več živeti v senci belega. In seveda velja tudi obratno, našemu Ogledalu smo poslani mi z istim razlogom.

Živimo zato, da izkušamo čisto Ljubezen in Srečo. A vemo, da nas življenje velikokrat povleče v povsem nasprotne tire. Prepriča nas, da je življenje težko, da je nemogoče najti prvo srečo in ljubezen, da se je treba ves čas truditi za to. Vse to nam vcepi strah pred tem, da ne bi bili dovolj dobri, da ne bi ustrezali zahtevam drugih in počasi postajamo tisto, kar globoko v sebi nismo. Tega, da smo predvsem duša, ki je večna, pa se seveda v takšnih trenutkih ne spomnimo, morda nam celo ni pomembno, saj smo preveč obremenjeni z neskončno potrebo po ugajanju.

Takrat pa nas življenje sooči z našimi Ogledali, da nas na vsakem koraku spomnijo, kdo smo, kakšni smo, kaj nosimo v sebi. Postrežejo nam z globljim vpogledom v našo notranjost, kot bi jo sami kdajkoli zmogli. Razkrijejo nam tako naše strahove kot tisto, kar bi radi dosegli v svojem življenju. Ponudijo nam možnost razmišljanja o tem, kdo sploh smo in kaj je tisto, kar bi radi postali. Od nas je odvisno, ali bomo to sprejeli kot blagoslov ali kot nadlogo. Se bomo upirali ali s hvaležnostjo sprejeli to edinstveno možnost samospoznanja in globokega duhovnega razvoja.

Če smo iskreni, nas ravno najtežje izkušnje povzdignejo višje, okrepijo našo notranjo moč in napredek v življenju. Ni večje sreče kot ta, da lahko živimo svoje življenje tako, kot si ga želimo, da se nam ni treba skrivati za masko nečesa, kar nismo, kar nikoli nismo bili, a smo bili prepričani, da bomo samo tako sprejeti in ljubljeni. Morda se v trenutkih, ko nam Ogledala odsevajo naše temne sence, ne zavedamo, kaj nam bo to v prihodnosti prineslo, a čez čas si vendarle priznamo, da je bilo vredno vseh naporov, vsake solze in bolečine, saj smo prav zaradi tega danes to, kar smo. Predvsem, da smo se skozi vse trnje vzljubili in sprejeli prav takšne, kot smo in zaradi tega nas je vzljubila tudi naša Duša dvojčica, s katero lahko zaživimo življenje polno Ljubezni in Sreče, za kar si konec koncev ves čas prizadevamo.

Romana Kos

Vir: www.mychi.si