Končno mi je pod roke prišla knjiga Dom brez odpadkov izpod prstov Bee Johnson, ambasadorke življenja zero waste. Z veseljem lahko rečem, da je to najuporabnejša literatura, kar sem jo prebrala doslej. Pokaže nam našo realnost.

Kako zelo smo se razvadili in kako življenje v kapitalistični družbi v naš dom vsiljuje izdelke s strupenimi in škodljivimi snovmi, od predelane hrane do kozmetike, nas pa to prav malo briga. Knjiga nam nazorno pokaže alternative za zdravo in minimalistično življenje, ki, če povzamemo, temelji na res preprostem življenju naših babic in dedkov. Je čtivo, ki ga resnično priporočam prav vsem. Zagotovo ne bodo vsi nasveti za vse, ampak bistvo je tisto, na katerem bi morali graditi naš način življenja.

Več o bogati vsebini knjige napišem ob drugi priložnosti, danes bi rada spregovorila o prvi stvari, ki sem jo storila že po nekaj prebranih straneh. Dobila sem navdih za prevetritev vseh omar in predalov, ne le tistih, v katerih imam oblačila. Neuporabljena kozmetika, stare knjige, modni dodatki, neuporabni telefoni in cedeji … si lahko predstavljate, koliko krame se lahko nabere v naših domovih?

Velik problem je, da smo na reči preveč navezani in se jih težko znebimo. Pa se zavedamo tega, da nas reči začnejo utesnjevati? Začnejo biti prepomemben del našega vsakdanjika. Več reči, več odgovornosti, več pospravljanja, obenem pa manj prostora in prostega časa. V bivalnih prostorih mora biti dovolj prostora, da lahko zadihamo in se sprostimo. To je tudi nekakšna definicija doma, ni tako?

Če se vrnem k svojemu primeru: vse lepe in ohranjene (a zame neuporabne) predmete sem nesla v center ponovne uporabe. Nekaj knjig v antikvariat, nekaj sem jih razdelila med prijatelje, nekaj pa podarila knjižnici. Pa še so mi ostale za kako izmenjevalnico. Našlo se je tudi nekaj še čisto novih reči, ki jih bom obdržala in jih imela za darila. Kje piše, da morajo biti darila nova? Zame je pomembno, da je darilo podarjeno iz srca in da je hkrati uporabno za prejemnika (da se potem na njem ne nabira prah). Uporabne kozmetične pripomočke in kose nakita, ki jih ne uporabljam več, sem in še bom razdelila med prijateljice.

Vso staro elektroniko sem nesla v zbirni center, stara očala pa bom podarila v prihodnji akciji Recikliraj očala. Pretečena zdravila že zdaj redno nosim v lekarno, papir podarim otrokom, ki ga zbirajo v šolskih akcijah. Tudi oblačila redno menjam na izmenjevalnicah, podarjam prijateljem oziroma tistim, ki jih potrebujejo bolj kot jaz. Stare cedeje z glasbo in filmi bom podarila vrtcu, saj jih menda res radi sprejmejo, da lahko potem z otroki izdelujejo različne reči.

Toliko na kratko o predmetih, ki se nam kopičijo in od njih nimamo tako rekoč nič razen tega, da nam zavzemajo prostor. Zakaj jih ne bi podarili naprej? Prijateljem, centrom ponovne uporabe ter tistim, jih bodo uporabili in cenili bolj kot mi?

Piše: Mateja Zupan