Ta trenutek èutim,
Nekaj neotipljivega,
Kot sanje,
Nekaj veènega,
Se v mojih oèeh zrcali,
Èas ne obstaja,
Je le utopija,
Vse strani življenja,
Stiskam v dlani,
Soèasno vsak dražljaj, impulz,
Združen v enem,
Na dosegu notranjega vzgiba,
Neskonènost dojemam,
Igrivo zajemam,
Tisto, kar mi je bilo nekoè nedosegljivo.

Ljubezen je tista,
Edina èista, brez madeža,
Lahko nas osvobodi oklepa, skrbi,
Navdih je norosti,
In èar mladosti,
Te pogleda bežno,
Objame nežno,
Ko èakaš na neizbežno,
Zazrt v njene oèi zaspiš,
Pozabiš na vse skrbi.

Njene oèi se svetijo,
Nikoli ne pojenjajo,
Stalen so dotok, neusahljivi vir energije,
Ta hip sva oddaljena drug od drugega,
Kot lesketajoèi se zvezdi,
Sredi nekonèanega vesolja,
In med nama so prostrane galaksije,
Toda drug v drugem bijeva,
Enoten ekosistem,
Ki se ne boji slovesa,
Sva in bova ostala eno,
Sva ubeseditev lepote, ki se svobodno razteza,
Prekrije dneve, polne sivine,
Napolni te topline,
Skrita v morskem valu Å¡irnega oceana,
Nikoli nisva bila vpeta v lastne korenine.
Nièesar si nisva nikoli želela, nikoli prav zares iskala.