Nekaj časa sem se že spogledoval s transcendentnim, z nečem kar naj bi bilo nad nami. Med daljšim potovanjem (iz Slovenije sem odšel peš) po vzhodnem svetu, sem preživel skoraj leto dni tudi v zen budističnem templju na vzhodu Tajske. Pa vendar se mi ni, kljub vsemu trudu, zgodilo nič.

Pričakoval sem namreč razsvetljenje. Ha ha ha. Razen povečane naravne pozornosti, poglobljene mirnosti in lahkotnega reagiranja v kritičnih situacijah, pri sebi nisem opazil, tistega posebnega stanja, ki je bilo, ko sem bral o njem tako neverjetno, magično.

Več kot deset let po tistem mojem potovanju po Aziji, sem živel dokaj povprečno življenje. S prijateljem Damjanom sva se peljala na vozu, ki sta ga vlekla dva konja. Počasi smo se premikali po travnati poti ljubljanskega barja proti Podpeči. Ležal sem na "diri" in gledal v nebo.

Kar naenkrat, sem pričel doživljati nekakšno jasnost in razumljivost. Tako božanski občutek, tako nežno in tiho je prišel, da si nisem upal niti trzniti. V trenutku me je oblila jasnost, da sem eno s tistimi oblaki. Izgubil sem občutek utesnjenosti v telesu. Tisto nekaj, česar sem se tudi med meditacijami, v sebi, ves čas vsaj malo zavedal, je nekako ponorelo in se razširilo izven meja mojega telesa. Pozornost je bila magična.

Ni bilo več, jaz in tisto drevo ob poti, nisem bil več čisto prepričan, kje sploh sem jaz, kje je zdaj ta meja med mano in drevesom ali med mano in oblakom. Bila je lahkost, nepojmljiva moč. Neopisljivo, kako je izginil tisti večni občutek vsakdanje omejenosti, ko sem bil vedno jaz in drugi ljudje, jaz in drevesa, živali, narava, svet. Nisem čutil nobene omejenosti več, absolutna svoboda.

Po nekem času, sem zaznal misli "o bog sam naj traja", in občutek telesa se je počasi vračal. Vse skupaj je trajalo kakšnih deset minut. Naslednji dnevi so minili v čudenju, veselju, premišljevanju o tem. Zdaj sem vedel. Vedel sem da resnično obstaja stanje nas ljudi, ki ni omejeno na to fizično telo. In tisto moje zavedanje ni bilo moje, zavedanje je eno in imamo ga vsi tega enega. To pa je bila prelomnica v mojem življenju, ki je v naprej popolnoma spremenila moj pogled na človeka in ta svet.

Vse to sem sicer že neštetokrat bral od ducat različnih avtorjev in poizkušal intelektualno dojeti. A ni šlo, ves trud v tej smeri je bil zaman. Naš intelekt je dejansko namenjen omejenemu delovanju, ki se tiče fizičnega sveta. Modrost pravi, potreboval boš um, da pričneš razumeti in nato ti bo v napoto, raztopil se ti bo, da boš ti lahko dojel.

Od takrat se mi je zgodilo še nekaj podobnih izkustev. Zanimive so pa druge, dimenzije, ki se mi redno pojavljajo. Neverjetna povezanost oz. komunikacija z živimi bitji, predvsem ptiči. Popolno razumevanje ljudi in njihovih življenj. Ko se vsi drugi čudijo, kako se je nekomu nekaj zgodilo, je meni to povsem razumljivo. Ko mi nekdo nekaj govori, mi postane v nekem trenutku vse o tem popolnoma jasno, vsa preteklost, vsa prihodnost, vse.. Nešteto zgodb o tem delim z bližnjimi. Lahko bi še kaj napisal, ha ha, ampak, da ne bi preveč buril kakšne domišljije bom tiho.

Meditacije so postale neverjetne.

Danes več ne "iščem" razsvetljenja, ker se ga ne da doseči na način kot dosežeš vrh gore. Ne gre namreč za neko stanje, ki bi ga lahko dosegel ali odkril v življenju. Gre za preprosto samo realizacijo. Vse kar delam je naslednji korak in tukaj sem jaz, v tem koraku, navzoč kolikor je mogoče. Beseda Yoga, ki dejansko pomeni enost ali združenje nam kaže pot in resnico o tem kako izkrivljeno in napačno dojemamo ta svet. Svet ločenosti, to je moje, tisto tvoje, jaz sem zmagal, moja hiša, moj avto, moja duša, bla bla bla.

Naše telo, torej ni zadnja in poslednja meja nas, vsekakor nas kot fizičnega bitja ja, ampak mi esencialno smo neprimerno več kot je ta fizični svet, ki ga dojemamo kot fizičnega samo zaradi fizičnih čutov, ki jih imamo, če sploh gre za čute ali pa mogoče gre za "povzročitelje" fizičnega sveta. Ha ha. Tisto onkraj tega telesa pa ni filozofski koncept, s katerim bi se lahko ukvarjali intelektualno. Intelekt vam pomaga zgolj toliko, da vzdržujete svoje fizično telo v fizični kondiciji, mogoče preberete kakšno knjigo, pogledate kakšen video, se spravite sedet, mislim meditirat. Potem je potrebno utihnit in opazovat. Tako preprosto je to, pozornost in opazovanje.

Ko se um utiša do te mera, da je lahko vsaj nekaj minut v tišini, potem se zgodi eksplozija inteligence, znanja, razumevanja. Dokler ni tišine, je le nemir, vsakdanje hitenje od ene točke do druge. Nikoli ni dovolj in nikoli ni popolno in večni občutek praznine, ki jo je treba nenehno z nečim napolniti. nenehne želje, pričakovanja, hrepenenja, zaljubljanja, sovraštva, ljubosumnosti, občutek "bogi jaz", v krogu človeškega trpljenja, kar je le posledica oz. manifestacija neprestanega miselnega toka.

Ampak vse to moje opisovanje so samo besede in nič drugega. V kolikor se boste pričeli umirjati in ustavljati mogoče celo uzrete v sebi tisto o čemer sem pisal. Kajti tudi v vas je to kar je v meni in kar je v nas vseh. Samo sedite bodite tam kjer ste, nikamor ne potujte s svojimi mislimi niti s svojimi čustvi niti z domišljijo in idejami. Bodite tam in opazujte. Tako preprosto a ne? Kako, da več ljudi ne prepozna resnice o sebi?

Ker ljudje ne morejo sedeti v miru, ampak bi nekam šli, ker ljudje ne želijo prebrati teh besed in jih uresničevati, ampak želijo komentirati in biti pametni. Ne želijo spraševati, ker to pomeni da nekaj ne vejo, to pa je žalitev za intelekt. V kolikor že ste tam, da ste lahko vsaj malo tiho in lahko smiselno sprašujete potem vam čestitam, vsaj iz globokega brezna umske megle ven že malo kukate. Miselna dejavnost v ljudeh je povprečno tako močna, da se človek dejansko ne zaveda svoje izgubljenosti.

Ko ljudi usmerjam k meditaciji, ima vedno nekdo še neko vprašanje, vedno bi še nekaj, da še nekaj povem, samo utihniti in biti v tišine Ne, popolnoma razumljivo, za intelekt je biti v tišini enako smrt.
Najbolj preprosta stvar na svetu, sedeti v tišini in delati nič, je očitno najtežja stvar na svetu, drugače se na tej prečudoviti Zemlji ne bi dogajalo to kar se dogaja.

In ko je vaš um umirjen toliko, da se pojavi le takrat ko ga potrebujete, se zgodi božja volja. Na začetku je bila Beseda in ta je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Nekako tako gre. Si lahko predstavljate, da preprosto sedite in si zaželite pogovora s prijateljem. Ja lahko vzamete telefon in ga pokličete. Lahko pa skozi svoj um spustite nekaj misli oz. nekaj "Besed", in sedite naprej. Vaš prijatelj bo prišel mimo, brez kančka dvoma. Ha ha ha.

Torej moč pridobivate v ravnovesju z vašo zrelostjo oz. modrostjo. Torej ni težava v tem, da ne poznamo principa potovanja energije na daljavo, težava je v tem, da ljudje danes nimamo modrosti, da bi lahko tako pridobitev uporabljali brez prevelikih posledic. Življenje je res magično.

Hvala