Kdaj se bo neki medij lotil sestavljanja lestvice najbogatejših Slovencev, je bilo samo vprašanje časa, ne bogatenja. Takšno listo bi lahko sestavili že zdavnaj, če bi mejo za vstop med prvih sto postavili pač malo nižje ali recimo v markah ali če ljudi na lestvici sploh ne bi bilo sto, ampak le petdeset. Ampak ne. Lestvico smo dočakali tako pozno le zato, ker je tabloidizacija medijev šele zdaj dosegla neko kritično maso, s katero lahko odkrito parira bogastvu. Tabloidnost je namreč novinarstvo družbenih razlik: večja ko je socialna distanca med ljudmi - še zdaleč ne seveda samo materialna, temveč tudi kulturna, izobrazbena, inteligenčna, emocionalna -, bolje tabloidnost funkcionira. Bogataši so bili v preteklosti samo subjekti črnih kronik ali pa so jih bralci in gledalci (na zadovoljstvo insinuantnih medijev) kot take vsaj percipirali. Najprej in postopoma pa so morali postati junaki družabnih kronik, da je tabloidnost dobila svoj pravi smisel: legitimirala se je kot sociologija, ekonomija, morda celo politična ekonomija! Družabna kronika je postala družbena veda.

Ljudje so bili še do nedavnega tako rekoč množično prepričani, da v tako kratkem času, kolikor ga je preteklo od osamosvojitve Slovenije do danes, ni bilo mogoče na pošten način ali vsaj ne legalno zaslužiti enormnih količin denarja. Bogataš je bil sinonim za barabo. Mediji so to staro socialistično in populistično prepričanje seveda še razpihovali. Toda obenem je v medijih - dvoličnih, kot pač so - potekal proces socializacije in inkulturacije bogatašev. Bogataši se niso socializirali in kultivirali sami, socializirali in kultivirali so jih mediji. Denar ne smrdi. Ljudje radi plešejo okrog denarja tako kot vešče okrog sveče. Zakaj bi bili mediji izjema? Neke vrste družbeno moč že tako ali tako imajo - in z njo marsikdaj nesramno konkurirajo tudi politikom, zato do njih nimajo nobenega rešpekta (niti do tistih, ki bi si ga zaslužili) -, nimajo pa finančne moči. Mediji so bogataše socializirali in kultivirali iz čisto navadnega občudovanja. Naredili so jih sprejemljive.

Naredili so jih sebi podobne. S tem da so bogate ljudi začeli prikazovati kot pozitivne ali celo zgledne osebnosti, so se mediji do neke mere uravnotežili - četudi zgolj v okvirih svoje nezadržno naraščajoče tabloidnosti. Najbolj jih pač zanimajo ekstremi: če torej radi prikazujejo ljudi na robu družbe - najraje v tem plehkem demagoškem smislu, češ, poglejte vendar, kaj po eni strani govorijo politiki, tile pa komaj živijo - potem se zdi skorajda pravično (ali vsaj človeško), da z naklonjenostjo prikazujejo tudi prizore iz življenja bogatih. Bolj ko se eni pogrezajo v revščino, manj imajo tudi dostopa do informacij o drugačnem življenju; bolj ko se drugi dvigujejo v bogastvo, manj jim pridejo do živega informacije o drugačnem življenju. Naraščanje družbenih razlik ne povečuje napetosti, temveč jih zmanjšuje.

Preden je revija Manager objavila lestvico stotih najbogatejših Slovencev, je izvedla odlično reklamno potezo, da si je pustila napovedati izid v torkovem Preverjenem. Dokaj korektno pripravljenemu prispevku Pop TV pa je v sredo sledila polomija v Odmevih na TVS. Na nacionalki si niso mogli kaj, da ne bi zadeve demagoško uravnotežili s prispevkom o ljudeh, ki živijo v ekstremni revščini, in s tem, da so v studio povabili (poleg devetouvrščenega z lestvice, ekonomista in sociologa) predsednika Društva za zaščito brezposelnih in socialno ogroženih Slovenije. Le en dan po objavi imen slovenskih bogatašev na nacionalki namreč niso pogruntali, da govorjenje o revščini nikoli več ne bo isto kot doslej. Neprimernost medijskega uravnoteženja govorjenja o bogastvu z govorjenjem o revščini se je na TVS izkazala v tem, da vsaj za nekatere od stotih odslej sociološko in ekonomskopolitično - četudi na nivoju družabne kronike - zdaj vemo, zakaj so obogateli.

Že revija Manager jih ni poskušala enoznačno prikazati kot heroje, tudi Pop TV jih ni tako prikazal, kaj šele TVS. Večinoma so jih vljudno prikazali kot pridne, propulzivne, delavne ljudi, ki so izkoristili svoje talente, uresničili svoje ideje, se znašli v pravem trenutku na pravem mestu, bili pripravljeni tudi tvegati. Poskušali so razložiti njihove zgodbe. Prav. Toda če bogatašev ne prikazujejo več kot barab - kar je prav -, zakaj potem še naprej prikazujejo reveže kot žrtve?! Da so reveži žrtve, namreč ni nič manj stereotip kot ta, da so bogataši barabe. Tako kot je lahko pošten tudi bogat človek, si je lahko revež tudi sam kriv - ker se v življenju ni učil, ker se ni potrudil, ker ni nič mislil in razmišljal, ker je pil in se drogiral, ker je len, neinteligenten, nesposoben itd.Meni je vseeno, ker imam mnenje tako o bogataših kot o revežih. Domnevam pa, da bodo mediji po objavi lestvice najbogatejših hočeš nočeš izgubili nekaj te demagoške naklonjenosti revežem. Politično gledano so to pozo sicer radi prikazovali kot socialno simpatijo do sindikatov in sindikalistov, vendar jih je po drugi strani delala tudi vsaj malo bolj človeške.

Vir: dnevnik.si