Piše: Bojan Schwentner

-Kaj!- je zarjul tip, in se obrnil v pretesni trugi, -tile bizgeci so mi na spomenik napisali-naj počiva v miru, bedaki vam rečem, jaz pa celo življenje tako divji, poln energije, model za zajebancijo, tip, ki ga ušpiči vedno in vselej.

Naj počiva v miru, kaj se to pravi, kaj jim te dela, človeku, ki je vse življenje migal, potoval, bil aktiven na vse načine,vedno v pravem speedu, sedaj pa se naj naenkrat umiri, ha, kar naenkrat!

Leeeepoo vas prosim!

Oprostite,- je rekel tip v grobu,- nenadne spremembe škodujejo, in je zbral kosti nekako skupaj, da so zacingljale pod materjo zemljo kot kraguljček v dobro obiskani trgovini. In je nastalo sranje, cel britof je norel z njim, nihče ni več hotel počivati v miru, kurc pa počitek, je že itak dovolj, da si mrtev- in se težko navadiš, tako ležat pod zemljo in se obračati v pretesnem grobu, kadar o tebi zunaj grdo govorijo.-


In je tip tako naredil sranje, v opomin in poduk tistim, ki aktivnim ljudem pišejo na kamne take bedarije.

Saj,- si je rekel, prav bi bilo tako: - Divje kot je živel, je tudi odšel od nas, ta pa ta, in brez skrbi, naj ne počiva v miru, nasprotno, če tega ni vajen, naj ga lomi tam pod rušo naprej, kot se zanj spodobi, in naj mu bo zemljica dovolj lahka, da se bo lahko spodaj lepo obračal in vrtel, kot mu bodo angeli peli ali peklenščki žvižgali- amen.-

Bojan Schwentner