Obstajata dva Boga.
Eden, ki je ustvaril človeka in
drugi, ki ga je skozi religije ustvaril človek.
Tisti Bog, katerega je skozi religije ustvaril človek,
ne pozna onega Boga, ki je ustvaril človeka,
kot bi leva stran možganov, ki pozna vso logiko preteklosti, ne poznala desne strani, v kateri se skriva intuicija in modrost.

Tisti Bog, katerega je skozi religije ustvaril človek, se seveda nahaja zunaj njega, ima belo brado in sedi nekje na oblakih, je Bog, ki človeka kaznuje, v kolikor se le ta ne obnaša po Božji postavi,
kakor se tisti Bog, ki je ustvaril človeka manifestira izključno v njegovem zadovoljstvu, sreči in notranji izpolnjenosti in se ga ne da predstavljati, ker je en sam njegov občutek ljubezni in hvaležnosti, skratka oseben občutek, ali izkustvo.
Kakor obstajata dve notranji luči.
Tista, ki si je ne morem predstavljati, lahko jo le čutim in vidim in tista, katero si lahko zamislim in jo v svoji predstavi lahko seveda tudi vidim.


Kdor danes zavestno muči in ubija ljudi in živali, nima o sebstvu ali Bogu prav nobenega pojma. Še manj ga imajo tisti predstavniki in poglavarji religij, ki razpihujejo sovraštvo do drugače mislečih.

O sebstvu ali Bogu nimajo pojma niti vsi tisti ateisti, ki žalijo verska čustva vernih.
In o sebstvu, duši, duhu, ali Bogu, nimajo pojma niti vsi tisti, ki ne vidijo notranje svetlobe, ki je eden od atributov Boga.

Če sem trideset let videl in čutil notranjo svetlobo, jutri pa je ne bom več, se od jutri naprej o tej temi ne bom mogel več pogovarjati s tabo, dokler je ne bom ponovno začutil in videl znotraj sebe, zato to mojstrovo Spoznanje v zgodovini ni moglo in tudi danes ne more postati religija.
Ko sem pred mnogimi leti sprejel tehnike notranjega spoznanja, sem bil ob občutenju notranje Luči tako navdušen, da sem šel do nekaterih predstavnikov katoliške cerkve in jih skušal celo povabiti na Prem Rawatove video prireditve.

Spomnim se nekega razgovora z enim od njenih duhovnikov.
Najprej sem ga vprašal če verjame v Boga. Odgovoril mi je, da če ne bi verjel, ne bi bil to kar je. Moje drugo vprašanje je bilo;«Kaj je Bog?«. Gospod duhovnik mi je rekel, da bi se o tem dalo veliko razpravljati, predvsem o tem, kaj Bog ni. Tretje vprašanje se je glasilo:«Ali verjamete, da je Bog Luč?« Gospod duhovnik mi je pritrdil.
V naslednjem vprašanju sem ga vprašal, če vidi notranjo luč in gospod je odkimal. Vprašal sem ga, ali bi se želel osebno spoznati s svojo notranjo lučjo in gospod mi je dejal, da bi to bilo zanj zanimivo. Povabil sem ga na video prireditev mojega mojstra Prem Rawata. Gospod ni prišel. Poklical sem ga po telefonu, gospod pa se je izgovarjal, da nima časa. Enkrat sva se slučajno srečala v mestnem avtobusu, pa mi je na isto vprašanje odgovoril:«Meso je slabo, duh je voljan.«
Je pa zanimivo, da je ta gospod v nasprotju z nekaterimi drugimi, ki so se naslanjali zgolj na znanje iz svetega pisma in mnenje cerkve, zaradi svoje iskrenosti, name kljub temu naredil kar dober vtis. Med drugim sem ga tudi vprašal, recimo kako bi reagirala katoliška cerkev, če bi zdaj v Vatikan prišel Jezus? Odgovoril mi je, da bi verjetno storili prav isto, kar so storili z njim judovski svečeniki pred dva tisoč leti, samo da bi ga zdaj oni odstranili na mnogo bolj prefinjen način. Vprašal sem ga zakaj? In odgovoril mi je presenetljivo dobro, ker bi verjetno vsi oni izgubili svoje službe, Jezus pa bi namestil na njihove položaje njemu bolj primerne ljudi.
Torej je gospod duhovnik že vedel, da oni niso najbolj primerni Jezusovi namestniki.

Najprijetnejši vtis od predstavnikov katoliške cerkve v Sloveniji je name naredil pokojni prior Pleterskega samostana Janez Drolc. Ko sem se prvič in zadnjič srečal z njim na njegovo željo v Pleterjih, me je presenetila njegova neverjetna zaupljivost do mene, zanj popolnega tujca. Ko sem ga vprašal, naj mi to pojasni, mi je dejal:
»Vesel sem, da sem oslepel, ker mi je Bog zdaj dal moč, da lahko gledam ljudi s svojim srcem.«

Jezus je izbral za svoje učence navadne ribiče, ker pri njegovem učenju ni bilo potrebno nobeno farizejsko pismouko znanje, temveč zgolj preprosto iskreno srce, sposobno začutiti svoje sebstvo, kar je še danes edino merilo za sprejem mojstrovega Spoznanja.

Takrat sem se spomnil neke zgodbe, ki mi jo je pred mnogimi leti povedal moj mojster. Seveda vse zgodbe precej prekrojim po svoje, kar pa vseeno ne zmanjša njenih sporočil.

Torej v nebesih se je Bog pogovarjal z enim od svetnikov. Ta svetnik mu je rekel: »Poglej kakšna »štala« je tam na zemlji, ljudje se pobijajo med sabo kot bi bili muhe, ustvarili so si lažnega Boga, pošlji me tja, da jim povem njihovo pravo resnico, da jim pokažem tebe kot njihovo notranjo luč in jih vsaj nekaj pripeljem nazaj v raj«
Bog mu je odgovoril:«Nima smisla, ni pravi čas, ampak če ti tako vseeno želiš, izvoli, pojdi tja.«

Prijatelj Boga se je znašel na zemlji in srečal skupino ljudi. Povedal jim je, da verujejo v lažnega Boga in da jim on lahko pove in pokaže njihovo pravo resnico, ki je njihova prava notranja Luč in njihov pravi Bog in jih popelje spet nazaj v raj.
Ljudje so ga takoj lepo pretepli in mu zagrozili, če jih bo še kdaj tako nesramno nadlegoval, mu bodo utrgali še glavo.
Ubogi prijatelj Boga je hodil od vasi do vasi, od mesta do mesta, govoril ljudem, in kar naprej so se mu ponavljale iste stvari.
Ko je že skoraj obupal, je po nekem njegovem govoru k njemu končno pristopil nek revež in ga vprašal:«Ali me res lahko popelješ nazaj v raj? Ali bom moral zaradi tega umreti?«
»Seveda, takoj te lahko popeljem nazaj v raj in res del tvojega lažnega jaza bo moral takoj umreti, drugače pač ne gre.« mu je odgovoril svetnik. Revež je pomislil in rekel:
«Ali lahko počakaš samo še tako dolgo, da se poročim. Nikoli še nisem bil z žensko.«
Svetnik mu je dejal, da lahko. Revež se je res poročil in takoj po poroki je prišel ponj svetnik, da ga odpelje nazaj v raj. Revež pa mu je dejal:
«Ali lahko počakaš samo še tako dolgo, da se mi rodi otrok?«
»Seveda«, je odgovoril prijazni svetnik in odšel. Ko je prišel naslednjič, ga je revež prosil, če lahko počaka samo še toliko, da se mu rodi še vnuk in ko je svetnik naslednjič prišel, je med tem časom ta revež že prej umrl.
Svetnik je prepoznal njegovega duha nedaleč od tam, kjer je prej živel, v podobi psa. Šel je k njemu in ga vprašal:
«Ali se me še spomniš?« In pes je pritrdil. Svetnik ga je vprašal, če je zdaj pripravljen, da gre z njim v raj, pes pa mu je odgovoril:
»Poglej, moj gospodar je že star. Z mano je lepo ravnal, ali lahko počakaš vsaj še toliko časa, da moj gospodar umre?«
»Seveda« je odvrnil prijazni svetnik in ko je prišel naslednjič spet naokrog, ni bilo o psu in njegovem gospodarju ne duha ne sluha. Svetnik se je malo razgledal naokrog in prepoznal reveževega duha v podobi svinje na bližnji kmetiji. Vprašal jo je:
»Ali se me še spomniš?« in svinja je pritrdila. Svetnik jo je vprašal, če je zdaj pripravljena z njim oditi nazaj v raj, svinja pa je pokazala na pomije v koritu in ga vprašala:
»Ali je v tvojem raju taka odlična hrana kot v temle koritu?«
Svetnik je odgovoril:«Kje pa, tam ni materialne hrane, naša hrana je vendar božanski nektar.«
Svinja se je povaljala po blatu in ga ponovno vprašala:
»Ali je v tvojem raju tako čudovito blato, v katerem se lahko takole ugodno povaljam?«
Svetnik je odgovoril:«Kje pa, v raju ni nobenega smradu, vse je božansko čisto in lepo, božansko rastlinje širi okoli same božanske vonjave.«
Svinja mu je odgovorila:«Če ni v tvojem raju take odlične hrane in tako čudovitega blata v katerem se lahko takole lepo povaljam, potem imej ti ta tvoj raj, raje kar zase sam.«
In svetnik se je lepo vrnil nazaj sam, v božji raj.

Na srečo danes ni tako, saj se vedno več ljudi zaveda svojega poslanstva, vedno več ljudi ne samo da razmišlja o Bogu, ali svoji notranji Luči, ampak čuti potrebo po notranji izpolnitvi in že spontano pridejo do takega mojstra, ki jim to notranjo Luč lahko tudi pokaže in katero lahko pozneje oni čutijo in vidijo v globini njih samih, kadarkoli hočejo. :)


Stojan Svet