|  O dvomu
 Na tem forumu in okrog se dostikrat močno poudarja vero in verjetje, tako da se mi zdi, da je moja dolžnost, da vas spomnim na njeno nasprotje -- na dvom.
Kot vero si predstavljam zaupanje v urejenost in pravilnost tega sveta, naj si bo s strani neke nadnaravne entitete, ali pa zaradi pravil, naravnih zakonov ali česa podobnega.
Dvom razumem kot izgubo zaupanja, da bo moje sledenje določenim pravilom, navodilom, principom, zaupanju v boga, v določeni situaciji tisto pravo in najboljše, da je moj pogled in poznavanje okoliščin tisto, kar lahko situacijo najbolje razreši.
Najbolje razrešiti neko situacijo, za to imamo vsi svoje kriterije, od utilitaristov, ki iščejo najvišje dobro za kar največ ljudi, do budistov, ki si prizadevajo kar se da izkoreniniti trpljenje, pa do tistih materialistov, ki jim je pomembena čimvečja osebna korist. Pa seveda vseh tistih, ki zaupajo svoji intuiciji, svojim lastnim občutkom, ljubezni in podobnim notranjim stanjem, pri tem ne smemo pozabit.
Brez šlogarce se vnaprej nič ne ve, pravi marsikdo v teh časih in v teh krajih.
Pomeni pa predvsem to, da zna le redko kdo predvideti vse posledice nekega svojega ravnanja, ne glede na to, ali verjame v boga, se prepušča naključjem, se drži takšnih ali drugačnih pravil.
Seveda, da je vse zadosti zakomplicirano, se kaj lahko primeri, da dve zelo podobni reakciji v dveh zelo podobnih situacijah lahko pripeljeta do dveh zelo različnih rezultatov.
Kaj storiti, zaupati, da bodo pravila, izkušnje, bogovi poskrbeli, da ne bo prišlo do kakšnih neprijetnih posledic, se prepustiti, zaupati, verjeti v nezmotljivost pravil. Ali se morda za spremembo poskusiti posvetiti trenutku, situaciji, odkriti tisto, kar je v njej enkratno in edinstveno, morda celo neponovljivo? Si natakniti na glavo nov klobuk in na vse skupaj pogledati novo sveže? Odkriti nekaj, kar smo do sedaj vedno spregledali?
 Meni se pri tem postavi vprašanje, ali je sploh mogoče občutiti trenutek v vsej njegovi polnosti, če ga vedno spremljamo skozi ena in ista polarizacijska očala, ki nam bolj ali manj izkrivljajo sliko. Če nam že ne uspe vedno, da bi trenutek doživeli v vsej dejanskosti, ali ne bi morda kdaj poskusili vsaj zamenjati očal z drugimi, drugačnimi, morda opazimo kaj novega, morda nam to odpre nova obzorja. Morda tako celo utrdimo svoje staro prepričanje.
Pa vendar, če bi se odrekli dvomu, če se ne bi nikdar poskusili postaviti v druge čevlje, a ne bi bilo naše življenje nekam sivo in pusto, ali ne bi bili prikrajšani za marsikatero spoznanje.
Pustiti vero, pravila, stališča in podobno za sabo lahko pomeni odpreti se vsemu kar nam ponuja življenje. Pomeni odpreti se novim dogodkom, pomeni pridobit drugačne izkušnje.
Seveda gremo lahko skozi življenja brez dvomov, kot tudi brez zaupanja, vendar je po mojem mnenju življenje v obeh primerih precej prazno in nič kaj prijetno.
Dvom in vera in zaupanje, sta del življenske zmesi, tako kot ljubezen in ravnodušnost, sreča in potrtost in podobna nasprotja.
Uporaba in doziranje v pravem trenutku, pa je del tiste največje umetnosti, ki ji rečemo življenje.
Vaš Daimonček
(ponovna objava po izboru uredništva /junij 2003/)
|
NE ZAMUDITE
Dvom
Prispeval/a: stojči dne torek, 17. junij 2003 @ 09:16 CEST
Kakor sta
dvom in strah,
notranja tema,
čista blokada
božanskega diha,
tako je,
vera v sebe,
notranja sproščenost,
notranja svetloba,
okušajočega navdiha :)
ali kot bi napisal Prešeren:
Srce je polno,
srečno je,
vrnilo se je upanje,
v spoznanj zavest :)
pohvala za zanimivo razmišljanje in članek. :)
Strahove in dvome so nam lepo v rani mladosti vcepili že naši starši, nekateri pa pravijo, da jih prenašamo iz enega življenja v drugego tako dolgo, dokler se jih ne znebimo s soočanji in notranjimi spoznanji. :)
---
stojči
Dvom
Prispeval/a: Anonymous dne četrtek, 19. junij 2003 @ 11:29 CEST
Tako strah kot dvom sta lahko zelo koristna odziva v določenih primerih, prav tako kot smelost in vera oz. zaupanje.
Se strinjam, da je strah dostikrat prenapihnjen in zato ovira. Vendar je slepo vztrajanje v svojem prepričanju, kljub vsem nasprotnim dogodkom v svetu okrog tebe, lahko še večja ovira.
Smo si različni, nekateri rabite vero, drugi rabimo dvom ;)
Dvom
Prispeval/a: stojči dne četrtek, 19. junij 2003 @ 12:31 CEST
kakor pregovor pravi, da je strah votel, okoli ga pa nič ni, tako je naše občutenje notranjega spoznanja, katerega smo se do takrat bali, lahko pozneje neverjetno smešno.
Je pa še kako res, da se nekateri ljudje bojijo celo ljubezni.
Slepo vztrajanje v prepričanjih pa je čista izguba za vse človeštvo in razlog vseh sporov in vojn. :)
Torej pravo vprašanje je:
Ali sta tvoje zadovoljstvo in sreča,
tvoje slepo vztrajanje v tvojem prepričanju?
Jaz sem prepričan, da ne:
Zakaj? Ker človek vse druge morda lahko slepi,
nikakor pa ne more slepiti samega sebe. :)
---
stojči
Dvom
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 25. november 2004 @ 13:23 CET
Dvom, strah; oboje obstaja. Strah ni kot se običajno reče:" Znotraj je votel od zunaj ga pa nič ni." Strah je misle, da nam bo neka stvar šla narobe, čeprav za to nimamo nobenega tehtnega razloga.
Dvom ali negotovost sta para vere in gotovosti.V današnjem svetu računalniki določajo prihodnost človeštva. Politiki in ostale vodilne strukture poskušajo razumeti in obdelati informacijske tokove, ki prihajajo do njih, in nanje uravnati vodenje gospodarstva. Toda občutek negotovosti ali dvoma ostaja. Bo res vedno vse potekalo po načrtu?
V naravi je odraščanje vezano na nepreklicne zakone.Seme kali, korenine se vraščajo v tla in stebla se lepo vpijejo k svetlobi. To je gotovo, ni dvoma. Veje in listi se razširjajo v krošnjo in številni listi naznanjajo bogato rodnost. Ves razvoj sledi zakonom silnicam narave. Z obrobja gozda v daljavi se dvigajo prve veje, ostra linija zarisuje vrhove dreves. Vmes se razvijajo krošnje, zunaj linije ni ničesar. To pomeni, da gre za omejeno, zaključno razvojno polje. Tako kot je človekova največja telesna višina odvisna od različnih klimatskih in geoloških pogojev, so tudi istovrstne rastline v gorah nižje rasti kot v nižini. Mar niso podobni zakoni vplivali na razvoj biološkega človeka? Ker pa se spreminjajo sevalni pogoji in prihajajo na dan novi, doslej skriti, nevidni naravni zakoni, se spreminja tudi življenjski prostor človeka, živali, rastlin in mineralov. Spreminjajo se torej smernice, s katerimi se mora usklajevati življenje na Zemlji.
Današnje najrazvitejše države, kot si zahodnoevropske, severnoameriške in Japonska, so pod vedno večjim pritiskom. Kaj je njihov temelj? Katere so njihove glavne značilnosti? Njihova znanost, ki traja 24 ur na dan, vzdržuje navidezno sigurnost. Toda nasprotja se zaostrujejo. Specializirana znanja, predvsem tehnična, dajejo ton življenju. Mar tem znanjem lahko rečemo modrost? Ne. Duh beži iz mesa. Čarovnikov vajenec je dosegel rob svoje modrosti. Je to najvišja modrost in izhod? Ne.
Skozi dvom in strah pridemo do spoznanja, da naše vsakdanje, ki se bo enkrat končalo, obvladuje strah in dvom. Tako pripravi našo trpečo dušo do tega, da ne išče rešitev zunaj, ampak v sebi. Tako se začne pot. Upanje, zaupanje je neke vrste pričakovanje. Pričakujemo nekaj dobrega, ne vemo pa točno, če se bo uresničilo, kot želimo. To si želimo in pričakujemo. Upanje je za vse ljudi pozitivno pričakovanje nečesa, na izpolnitev tega pa nimamo nobenega ali zelo majhen vpliv. Upanje je lahko bolj ali manj utemeljeno. Če kmet zjutraj pogleda v nebo in reče:" No, verjamem, da bo danes lepo vreme", izrežajo te besede večje prepričanje, kot bi isti kmet rekel pred izletom v tujino:" No, upam, da bo vse dobro".
Dvom je lahko pozitiven-upravičen ali pa negativen in izvira iz zmote čutov ali strahu. Pozitiven dvom o nekom ali nečem je lahko glas Intuicije, naše višje duhovne pameti, ki nas opozarja skozi dvom, da stvari niso take kot se kažejo;to velja tako v vsakem osebnem odnosu, kot v sledenju neke ideje. Negativni dvom pa izhaja iz lastne zmote čutil, nevere v cilj ali pa se zelo rad pojavi tik pred razrešitvijo našega problema. Negativni dvom je običajno neposlušanje naše Intuicije in preveliko zanašanje na naš zemljski omejen razum. Naša Intucija ima moč predvidevanja in s tem brisanja negativnega dvoma. Razum te funkcije nima. Negativni dvom je lahko tudi organiziran; poslana dezinformacija v določene kroge iz določenih krogov z natančno določenim namenom.
lep pozdrav od Mirana
Dvom
Prispeval/a: en_bk dne četrtek, 25. november 2004 @ 20:00 CET
en bk