Kdor trdi, da so testirali podlogo in ne prt, se norčuje iz znanstvenikov in bralcev

TORINSKI PRT JE PRISTEN
Zakaj so ob radiokarbonski analizi goljufali?

"Prt je pristen," je 21. septembra 2002 izjavil torinski kardinal Severino Poletti.

V 80-tih letih pa so se zelo trudili, da ga spravijo s poti. V četrtek, 21.4.1988 je pred številnimi pričami in kamerami tekstilni izvedenec Riggi di Numana v zakristiji iz prta odrezal košček, velik kot poštna znamka. Riggi hrani nad 350 fotografij odvzemanja primerkov in izjavlja, da v njegovi navzočnosti vzorci niso bili zamenjani (ali je bil slep, ko so to storili pod njegovimi očmi?). Trije inštituti so enoglasno izjavili, da je prt potvorba iz 14. stoletja, ker v radiokarbonsko analizo niso dali koščkov, ki so jih odrezali iz torinskega prta, ampak vzorce iz (nam poznanega) francoskega prta iz 14. stoletja. Vzorce so na skrivaj zamenjali v sosednji kapiteljski dvorani brez prič, in Riggi je bil verjetno zraven. To je detektivsko dokazal Holger Kersten in vse objavil 1994 v knjigi Zarota proti Jezusu. Ker so delali potvorbo, smo nekateri zgodovinarji postali pozorni na torinski prt, sicer še danes ne bi tako jasno vedeli, da Jezus ni na križu umrl. Srečna krivda!

Zakaj so se hoteli prta znebiti? Ker je prt eden glavnih dokazov, da Jezus ni na križu umrl. V prtu je krvavel iz 28 ran. Mrliči ne krvavijo. To je dokazala sodna medicina. V sedemdesetih letih je na tisoče časopisov po vsem svetu, razen v komunističnih deželah, poročalo, da prt dokazuje, da Jezus ni na križu umrl. 11.4.1997 so katedralo v Torinu zažgali, da bi prt zgorel, pa ga je z nadčloveško močjo rešil gasilec Trematore. Ker javnost ni razumela potvorbe iz leta 1988, sedaj spet govorijo, da je prt pristen, ne morejo pa razložiti, kako to, da je prišlo do take ugotovitve. Najnovejša, skrajno smešna razlaga: takrat niso odrezali vzorcev iz prta samega, ampak iz podloge, na katero je bil prt prišit leta 1532 po (po verjetno že takrat podtaknjenem) požaru. Kdor to trdi, se norčuje iz znanstvenikov in iz bralcev. Vsak otrok bi znal razločevati, kaj je prt in kaj je podloga. Torej je zadeva postala spet pereča. In to hočemo v nekaj nadaljevanjih pojasniti.

Judje so končno oproščeni obsodbe, da so umorili Jezusa
En sam človek sprožil mogočno revolucijo

Hans Naber je bil star 26 let, ko se mu je 23.2.1947 prikazal Jezus, mu povedal, da ni na križu umrl in da bo to spoznanje delovalo rešilno na potek zgodovine ter da je njegova naloga, to senzacionalno novost spraviti v svetovno javnost. Naber takrat ni ničesar vedel o cerkvi ali bibliji. Med vojno je bil sanitarec, zato je vedel, da mrliči ne krvavijo. V torinskem prtu je Jezus krvavel iz 28 ran. Poldrugo leto po prikazanju je Hans Naber izvedel za torinski prt. Sodna medicina ugotavlja že 40 let, da na prtu ni videti mrliške togosti. Moški na prtu je presenetljivo sproščen. Ne opazimo ničesar upognjenega, zvitega, polomljenega ali togega. Zdi se, kot bi mirno počival. Še močnejši dokaz so dobro vidni sledovi krvi. Jožefu iz Arimateje in njegovim pomočnikom gre zahvala, da iz medicinskih razlogov niso umili Jezusovega telesa, ker bi sicer izkrvavel. Na prtu jasno razlikujemo dve vrsti krvavitev. Prvič, strjeno kri iz mnogih ran. In drugič, svežo kri, ki je stekla iz ran potem, ko so ga položili na prt v vodoravnem položaju. Tkanina je bila prepojena z smolnato alojo in miro za celjenje odprtih ran in ne za balzamiranje (v Janezovem evangeliju piše, da je Jožef iz Arimateje prinesel k prtu 30 kg te mešanice, kar je odločno preveč - 3 kg je zadostovalo), zaradi tega je bila tkanina nepropustna. Blago ni moglo vsrkati večine krvi in se je ta razlila po površini. To pojasni, zakaj so raziskovalci presenečeno ugotovili, da se večina madežev na zelo tankem blagu ne vidi na drugi strani. Istočasno pa je previdno negovanje z zelišči spet omehčalo že strjeno kri in tako so se tudi ta prikazala na prtu.

Kri mrtvega telesa se v prvi fazi po smrti praktično ne razlikuje od krvi živega. Nekoč so kri pravkar umrlih uporabljali za transfuzije. Sveža kri, ki je prišla v stik s platnom, je ustvarila robove iz seruma - trdni delci krvi so se sprijeli v kepice sredi vodenega seruma. Čisto drugače so videti madeži od krvi, ki se je že prej strdila na telesu in se potem spet razmočila ob stiku s prepojenim blagom. Te krvavitve ne pokažejo nobenih serumskih robov. Tu je fibrin na robovih madežev ustvaril tesno pregrado. Prof dr. W.Bonte, vodja Instituta za sodno medicino na univerzi Düsseldorf, je po opisu krvnih madežev izjavil, da človek, ki je ležal v prtu, ni bil mrtev. Bonte pa ni vedel, za kateri prt gre. Torej Judje niso umorili Jezusa. Po 2000 letih so te obsodbe lahko oproščeni. To je rezultat raziskav sodne medicine.

V soboto 28.6.1969 je Hans Naber v Rimu predložil obširno dokumentacijo o teh raziskavah na prtu in tiskovne agencije so novico raznesle naslednji dan po vsem svetu. Londonski dopisnik UPI-ja iz Rima, Harald Hotze je objavil obširen članek pod naslovom Jezus je svojo usmrtitev preživel, katerega so ponatisnili številni časopisi. Z njegovim člankom je bilo seznanjenih 12.000 nemških novinarjev kot je poročalo glasilo njihovega združenja Der Journalist (št. 4/1973). V Vatikanu je nastal preplah.

Panika v Vatikanu ob novici, da Jezus ni na križu umrl
Na delo gredo kot nočni tatovi

Kardinal Poletti je torej 21. septembra 2002 izjavil, da je torinski prt pristen, in da so leta 1988 dali v analizo podlogo prta iz leta 1532, ne pa prta samega. Kaj bolj smešnega še nismo doživeli. Ogromna znanstvena komisija ni znala razločevati prta od podloge! In ljudje to verjamejo, ker tako piše v časopisih (Slovenske novice, sreda 9.10.2002, stran 5).

Hans Naber je 28.6.1969 po vsem svetu razglasil, da torinski prt dokazuje, da Jezus ni umrl na križu. Te novice kljub svoji izrednosti niso posebno pretresle svetovno javnost. Če bi se Vatikan nanje odzval, bi svet postal radoveden. Vatikan je deloval izredno diplomatsko. Uradni demanti pogosto doseže nasprotno od nameravanega - ljudje napnejo ušesa. Če pa se nič ne zgodi, se nemir poleže in pozabi. Hans Naber je dobil decembra 1969 strogo zaupno opozorilo ali namig "z najvišjega mesta", naravnost iz Vatikana. Visok cekveni dostojanstvenik mu je pisal: Cerkev ne sme trpeti razcepa. Po eni strani ne bi smela učiti, da je Jezus za odrešenje grešnega človeštva umrl na križu, po drugi strani pa je prepovedano častiti prt, v katerem nikoli ni ležal mrlič. Potrebno je najti radikalno in dokončno rešitev! Londonska agencija Reuter je v ponedeljek 3.1.1970 po vsem svetu poročala: "Svetemu Kristusovem prtu grozi uničenje." Naslednji dan je isto sporočil svetu še UPI. Obe tiskovni agenciji spadata k najstarejšim in najresnejšim.

Pod pritiskom objav so morali priznati nekaj, kar je bilo doslej zamolčano ali celo zanikano: od 16.6.1969 so v zaprti kapeli tri dni Vatikanu zvesti znanstveniki prvič preiskovali prt in sicer popolnoma tajno. Naber jih je prisilil, da so (šele) 1976 objavili pod pritiskom javnega mnenja imena udeležencev. Naber je dobil sporočilo, da so šli na delo kot nočni tatovi. Leta 1978 je torinska škofija izdala knjigo z "znanstvenimi" dokazi, da je bil Jezus v prtu mrtev. Počasi se je izkazalo, da so dokazi nevzdržni. Položaj je postajal kritičen za Cerkev. Morala je spremeniti svoje obnašanje. Zanimanje znanstvenikov iz tabora radiokarbonskega datiranja je prišlo kot naročeno. V 70-ih letih se je to datiranje tako izboljšalo, da so že na majhnem koščku starost ugotavljali stoodstotno. 1.10.1972 so hoteli prt sežgati, pa se ogenj zaradi azbesta ni prijel.

Lastnik prta, nekdanji italijanski kralj Umberto II je v portugalskem izgnanstvu hudo zbolel. Papež se je v sredo 2.3.1983 srečal z njim v Lizboni, ga objel, mu dal odvezo in v dar dobil torinski prt, dobesedno v zadnji minuti. Dva tedna pozneje, 18.3.1983 je nekdanji kralj umrl. Ali je bil prenos legitimen?

Sedaj se je Cerkev še lažje lotila dolgoletne priprave na radiokarbonsko analizo in na goljufijo ob tem početju: znanstveno naj bi bilo dognano, da je prt potvorba iz 14. stoletja in da torej ni nevarnosti, da bi pričal o tem, da Jezus ni na križu umrl. Toliko časa so razmišljali in pilili postopek, da moramo na rezultat gledati kot na načrtovano dejstvo. Enkrat za vselej so morali prekiniti dotok znanstvenih ugotovitev, ki so govorile za pristnost prta in za Jezusovo preživetje.

21.4.1988 je torej Riggi odrezal košček iz pravega prta pred pričami in kamerami. Riggi je izjavil, da obstaja popolna dokumentacija o celotnem postopku jemanja vzorcev. Na filmu se natančno vidi, kateri košček prta je bil odvzet. Omenjena pa ni sramotna nepopolnost te dokumentacije. V odločilni fazi, ko dr. Tite, oxfordski vodja poduzetja, torinski kardinal Ballestrero njegov znanstveni sodelavec Gonella in verjetno Riggi izginejo v kapiteljsko dvorano, da bi razdelili vzorce v posodice, kamere izključijo. Razlog, da so hoteli opraviti slepi test, pri čemer niti snemalci ne smejo vedeti, kateri vzorci pridejo v določene posodice, je nesprejemljiv. Cela predstava nikoli ni bila slepi test, saj so znanstveniki poznali prt s povečanih posnetkov in kdor ga še ni videl, si ga je v Torinu lahko mirno ogledal. Dokumentacija bi morala biti popolna, da bi se razpršili vsi dvomi. Manjkajoči posnetki v mečejo na zadevo zelo slabo luč. Ta del je bil načrtno izpuščen, da bi omogočili prevaro. Le v tiste pol ure je bilo mogoče vzorce zamenjati. Besednega protokola na tonskem traku oziroma zapisnika o postopku na tisti znameniti dan 21.4.1988 tudi ni nikjer, čeprav je šlo za nekaj izjemnega. Ali naj bi meseci in leta priprave privedla k tako amaterskemu procesu? Nemogoče! Opustitve so dobro premišljene.
Kje so pa dobili tkanine, ki so jih dali v analizo?

S padalsko akcijo po napačen prt v Francijo

V četrtek 21.4.1988 je Riggi pod nadzorom predstavnikov treh laboratorijev (Oxford, Zürich in Tucson) odrezal iz torinskega prta (in seveda ne iz njegove podloge, kakor hočejo opravičiti datiranje v 14. stoletje), in dr. Franco Testore, profesor na torinski politehniki, izvedenec za tkanine, ki je bil zadolžen za nadzorovanje jemanja primerkov (na vprašanja, kaj se je takrat zgodilo, odgovarja, da je dolžan poročati le vatikanskim avtoritetam), ga je položil na precizno tehtnico. Potem so ga razrezali. Vodja podviga, oxfordski dr. Tite je vzel koščke in jih v spremstvu kardinala Ballestrera odnesel v sosednjo kapiteljsko dvorano, da bi vzorce blaga na skrivaj položil v kovinske valje. Potem se je spet prikazal; na pladnju je nesel devet majhnih valjev - smejoči natakar, ki nese nenavadno, edinstveno jed. Vsakemu laboratoriju so bili namenjeni trije valji: eden z vzorcem "torinskega" prta, v dveh pa je bil kontrolni vzorec. 13.10.1988 so objavili, da so laboratoriji datirali vzorec v srednji vek (1260-1390). Za znanost je to sporočilo pomenilo konec legende, konec mita.

Nič nisem vedel, da se delajo testi na prtu, katerega sem vedno zelo spoštoval, zlasti, odkar je neki italijanski zdravnik nam slovenskim študentom v Rimu prt zelo lepo razložil. Leta 1987 sem dobil na seansi v ZDA telepatsko projiciran obraz iz prta in ob tem obrazu obraz moje prijetno nasmejane mame, ki izgleda stara 20 let. Od nje pa iz tistih časov ni nobene fotografije. Ko sem po radiju ali televiziji slišal novico, da je prt datiran v srednji vek, sem udaril po mizi (kar nikakor ni moja navada) in svoji začudeni ženi rekel: To je pa zadnja lumparija, ki si je je cerkev dovolila. Mislil sem, da nikdar ne bo prišlo na plano, da je bila načrtno delana potvorba tisočletja. Istočasno je moj dobri znanec Holger Kersten v časopisu na Sardiniji bral, kaj pravijo komisije. Takoj je sklenil, da bo stvar raziskal in leta 1994 je izšla njegova knjiga Zarota proti Jezusu v nemščini, leta 1997 pa po mojem prizadevanju v slovenščini. Pred izidom je še ena Kerstenova knjiga: Jezus je živel v Indiji, ki manipulacijo okrog datiranja še bolj strnjeno prikaže in seveda mnogo dokazov, da je Jezus (Ješua) kot mladenič in po križanju živel in deloval v Indiji, bil poročen in njegovi potomci, ki so muslimani čuvajo njegov grob v Šrinagarju.

Dolžnost neodvisnih zgodovinarjev je, da tako pomembno zadevo spravijo v javnost, ker gre za to, kako se bomo rešili iz ekološke in drugih katastrof. Jezus je točno vedel, kaj se mora zgoditi. Gre samo za pravo osveščenje.

Kaj so dobili trije instituti v datiranje? V torek 12.4.1988 zjutraj se je v francoskem St.-Maximinu zgodila prava "padalska akcija". Veliko ljudi se je zgrnilo v cerkev. Vodila sta jih tekstilni znanstvenik Vial in oče Boyer iz nekega tekstilnega laboratorija. Župnik Weber, kustos bazilike Sainte-Marie-Madeleine se je zgražal nad načinom izpeljave te akcije. Izvedena je bila pod vodstvom Boyerja, nekega znanstvenika s prav majhnim "z" kot je sarkastično komentiral Weber. Skupina si je pridobila županovo soglasje, dala odpreti omaro in vzela niti iz korne halje. Izbrali so si dan, ko župnika Webra ni bilo doma. Očitno so se pozanimali, kdaj ga ne bo, da bi tako preskočili nadzorno točko. Znanstveniki so se javili županu, da bi mu predložili metodo nameravanega odvzema niti in ga prosili za dovoljenje. Pismo je dopuščalo domnevo, da gre za poznejši datum. Župnik je imel nad cerkvijo in njeno vsebino po zakonu vso oblast. Ko se je župnik Weber nenadoma vrnil, je ta nenavadna komisija že opravila svoje delo. Weber je bil zelo ogorčen in je zahteval, naj odprejo zapečateno pismo. Rekli so mu, naj ne dviga prahu, saj gre le za nekaj niti iz kornega plašča iz 14. stoletja. V Torinu so te niti dali v posodice, češ da so iz torinskega prta. Imeli pa so iz istega plašča cele kose, tako da niso bili v zadregi, na pletilni statvi narediti tkanje po vzorcu torinskega prta.

Po objavi, da je prt potvorba, je bil cerkveni vodja kardinal Ballestrero takoj upokojen, vodja analize dr. Michael Tite, takrat konservator pri Britanskem muzeju v Londonu, pa je bil na veliki petek 1989 promoviran za voditelja oxfordskega instituta za radiokarbonske analize z dotacijo 1000.000 funtov sterlingov (1.500.000 Evrov). Na vprašanje, če je bila možna zamenjava vzorcev, odgovarja, da je bilo 90% časa odvzemanja vzorcev natančno nadzorovanih. Osebno sem poznal predsednika Papeške akademije znanosti, ki se mi je zdel zelo pošten. Dr. Carlos Chagas je bil profesor za biofiziko na univerzi v Riu de Janeiru. Niso mu dovolili, da bi bil prisoten pri datiranju torinskega prta. 14 dni po objavi rezultatov analize 31.10.1988 so ga odstavili iz mesta predsednika Papeške akademije znanosti.

Najbolj junaško dejanje v zgodovini človeštva:
Jezus se je dal križati. Le zakaj?

Jezusa so svarili, naj ne gre v Jeruzalem, ker ga bodo ubili. Odšel je vede, kaj se bo zgodilo. Na cvetno nedeljo je bil pravomočno oklican za judovskaga kralja. V templju si je natačno ogledal, kaj se dogaja, odšel je v Betanijo k svojim intimnim prijateljem in prijateljicam in pripravil fizični napad na tempeljsko bogoslužje, ki je obstajalo v klanju ovac. Piše, da je vso živino pognal iz templja. Kako je bilo to mogoče? Na klanje je bilo pripravljenih več tisoč ovac. Za veliko noč je bilo v Jeruzalemu kakih 500.000 romarjev iz celega tedanjega poznanega sveta. Na deset oseb je bilo treba zaklati eno ovco. Klati se je smelo samo v templju. Težko si je predstavljati, da so naenkrat poklali 50.000 ovac. Kakšen hrup, smrad, kričanje, smrtni boji, priganjalci živine, kam je tekla vsa tista kri - po hribu doli, ali v kake podzemeljske votline? Tempeljska policija je štela 400 oboroženih mož. Torej je imel zelo močno spremstvo, da je tak napad izvedel.

Preroki so že stoletja govorili, da je bogokletstvo, kar se dogaja v templju. Nikakor ne more biti res, da so ga obsodili na smrt, ker je prevrnil mize menjalcem denarja. Nobenega filma niste videli, ki bi pokazal, kaj se je res dogajalo. V evangeliju prvih kristajanov, ki so se imenovali nazorejci, ebioniti ali eseni, piše, da je sam večkrat izjavil, da je prišel na ta svet, ob pravem času, da ukine krvave daritve in jih nadomesti s krstom. Krst so imenovali pitje čiste vode, toliko časa, da si čisto zdrav. Tako piše v esenski poslanici miru, ki opisuje, kako je ljudi zdravil, saj se je tudi sam postil 40 dni, seveda ob čisti vodi in med živalmi. Izjavil je tudi večkrat, da je prišel zaradi bolnih in da ga zdravi in pravični ne potrebujejo.

Pravoverni, uradni Judje so učili, da je Mojzes hotel, naj se očistimo grehov in bolezni, tako da žrtvujemo živali, zlasti ovce. Jezus jim je rekel, da so Mojzesa potvorili in da on obnavlja čisto Mojzesovo religijo. Napovedal jim je strašen konec, če ne nehajo s tistim bogoslužjem. Kar se bo zgodilo s templjem in Jeruzalemom, se bo nekoč zgodilo s celim človeštvom, če ljudje ne nehajo ubijati živali. Po križanju je na skrivaj deloval med svojimi kakih šest mesecev, potem pa je odšel z mamo Marijo in svojo soprogo Marijo Magdaleno proti Indiji v Kašmir, kjer je dolgo mirno deloval in dopolnih 115 ali 120 let, starost, ki so jo pogosto dočakali eseni, med katerimi je deloval in kateri so njegovo poslanstvo popolnoma podprli.

Jeruzalemsko skupnost je vodil njegov brat Jakob kakih 26 let, končno so njega res ubili. Še preje pa so tempeljski véliki duhovniki organizirali entedenske debate o tem, v čem je rešitev človeka. Oni so razlagali, da je v žrtvovanju živali, Jakob in njegovi pa da je v krstu in potem v spremembi življenja, zlasti prehrane. Ko so se hoteli vsi tempeljski duhovniki spreobrniti, je prihrumel v tempelj Pavel, ki je s svojimi Jakoba fizično napadel, ga pahnil po stopnicah, da si je zlomil eno ali obe nogi. Pavel je ustanovil tisto religijo, ki je živo nadaljevanje potvorjenega Mojzesovega nauka, in iz Jezusa je naredil spravno krvavo žrtev, o Jezusu pa ni nič vedel. Jezus je hotel na križu podčrtati nauk, zapoved in voljo svojega Očeta, da je treba enkrat za vselej končati z vsakim ubijanjem in izkoriščanjem živali, ki so bile nam dane v tolažbo, spremstvo in pomoč. Največ znanstvenikov, filozofov in teologov, ki za to vedo in to preučujejo, je med židi. To se lahko vidi na medmrežju pod All-Creatures.org, pod Humane Religion in pod Essenes. Veliki geniji kot Leonardo da Vinci, Lev Tolstoj in mnogi drugi so rekli, da se bomo klali med sabo, dokler se bomo prehranjevali iz klavnic. Otroci smejo in morajo izvedeti, odkod prihaja njihova hrana.

dr. France Susman

Jezus v Indiji I.