Če hočeš bolje razumeti zgodbe, ki jih tu pišem in sem jih slišal od svojega učitelja in mojstra, ti svetujem, da prebereš tudi Mojo zgodbo z Maharajijem in članek z naslovom Kdo sem jaz in seveda vse ostale. :)


Nekoč je v neki kraljevini živel kralj, ki so ga vsi imeli radi zato, ker je bil prijazen in dober kralj.
Na žalost je bil že zelo star, poleg tega pa ni imel še nobenih sorodnikov.
Ko je umrl, so bili kraljevi ministri v hudi zadregi, koga postaviti za novega kralja. Nihče od ministrov si ni upal predlagati sebe, ali koga drugega, saj so se preveč dobro poznali med sabo, poznali so vse svoje slabosti in slabosti drugih ministrov. Vedeli so, da bo ljudstvo sprejelo le takšnega kralja, ki bo vsaj tako dober, kot pokojni kralj, nobeden od njih pa njegovih vrlin na žalost ni imel.

Nenadoma je sredi žolčne razprave ministrov o naslednjem vladarju, v kraljevo dvorano vstopil tujec in se lepo sproščeno usedel na kraljevi prestol.


Ministri so bili tako osupli, da so za nekaj trenutkov ostali brez diha. Ko so prišli k sebi od presenečenja, je prvi minister previdno vprašal tujca:
»Ali si ti morda, za nas nepoznani kraljev sorodnik?«
Tujec je mirno odgovoril:«Ne, jaz sem mnogo več od tega«
Prvi minister je bil v hudi zadregi, zato je previdno vprašal naprej:
»Ali si ti morda sam kralj kakega bližnjega kraljestva?«
Tujec je mirno ponovil prejšnji odgovor.

Napetost in negotovost v kraljevi dvorani je naraščala in prvi minister je živčno ponovno vprašal:
»Ali si ti morda celo sam car, ki imaš pod sabo celo več kraljestev?«
In tujec je ponovno mirno ponovil že znani odgovor.
Takrat se prvi minister ni mogel več zadržati in je zakričal:
»Ali si ti morda potem celo sam Bog?«
Tujec je spet mirno ponovil:
«Ne, jaz sem mnogo več od tega.«
»Potem nisi nič!« je jezno zakričal prvi minister.
»Tako je, jaz sem nič« je mirno odgovoril tujec.

Ampak ta nič, je vseeno moral biti precej nekaj, kar so v tistih trenutkih takrat prepoznali in čutili vsi ministri v kraljevi dvorani in ga priznali in proglasili za svojega naslednjega kralja.
Bil je celo dosti boljši kot pokojni kralj, saj je bil tudi mojster Samospoznanja.

In zdaj, kot se spodobi malo moje skromne primerjave oziroma moje razlage, ki je posledica darila, ki mi ga je odkril moj dragi mojster, učitelj in prijatelj Prem Rawat Maharaji.

Moje kraljestvo je moje življenje, ki mi je dano tu in zdaj.
Moji ministri so moja pričakovanja in pričakovanja mojih staršev in družbe v kateri živim.

Ta tujec je moje srce, ki potrpežljivo čaka name, da se že končno začnem ukvarjati z njim in da ga končno prepoznam in začutim, kaj ono v resnici je, da že končno začutim svoje poslanstvo, ki mi je s tem življenjem dano.
Oba moja starša sta bila tehnične smeri. Oče gradbeni inženir, ki je delal po vseh gradbiščih Jugoslavije in Nemčije, mama kot strojni tehnik, ki je končala Učiteljišče in poučevala na tehničnih šolah v Mariboru in Ljubljani.
Kot večina staršev, sta želela, da bi njun sin šel po njunih stopinjah, ampak kakšna groza in razočaranje, sina je zanimala samo glasba in je postal glasbenik.

Imel je svoj bend in profesionalno igral plesno glasbo po plesiščih hotelov doma in v tujini.
Poleti sem igral v hotelih ob obali jadranskega morja, pozimi pa v smučarskih središčih.
Ljudje so prihajali na počitnice in odhajali z njih, jaz pa sem ostajal ves čas na njih in lepo užival, dokler me tudi to ni pričelo že dolgočasiti.
Človek se v življenju vsega enkrat naveliča, tudi lepih stvari, če ga te stvari nič več notranje ne izpolnjujejo.

Začelo se je iskanje mojega smisla , poizkusil sem to in ono, prebral to in ono knjigo, a vse te stvari niso mogle izpolniti moje notranje praznine, oziroma mi razkriti moje poslanstvo.

Dokler se nisem srečal z učenci Maharajija, ki je bil takrat star komaj šestnajst let. Takoj sem vedel in začutil, da je to to, kar sem iskal. Prepoznal sem izkustvo, ki je bilo prisotno na njihovih srečanjih in si zaželel imeti točno to, kar so imeli oni:
Spoznanje svojega bistva.

Kar me je najbolj pritegnilo je bilo to, da sem opazil, da so bili ti ljudje sposobni ohranjati svoj notranji mir tudi preko dneva, ne glede na to kaj so počeli in ko sem sprejel mojstrovo darilo, sem to sposobnost dosegel tudi sam in tisti, ki to opazijo, in si to tudi želijo, jim rade volje pomagam tako, da jim povem naslov, kjer o tem čudovitem notranjem učenju lahko izvejo kaj več.

Mnogim sem že pomagal na njihovi notranji poti morda samo z drobnim nasvetom, naslovom, ali navdihom in mnogim še bom.
Zakaj? Zato, ker me to veseli, ker čutim, da je to del mojega poslanstva.
Ali je zate tvoje srce tujec, ali kralj, kako daleč si ti od svojega bistva, od notranje svetlobe, notranjega zvoka, notranjega dotika in okusa, pa razen tebe itak ne ve prav nihče.
Če se ti zdi, da bi kdaj morda rabil mojo pomoč, sem jaz zdaj, tudi zate tu, dokler sem :)
stojči

ŽIVI MOJSTER

BREZ ŽIVEGA MOJSTRA,
NIKOLI NE BOŠ
VIDEL,
KOLIKO SI BIL ZARES
SLEP,
BREZ ŽIVEGA MOJSTRA,
NIKOLI NE BOŠ
SLIŠAL,
KOLIKO SI BIL ZARES
GLUH,
BREZ ŽIVEGA MOJSTRA
NIKOLI NE BOŠ
ZAČUTIL,
KOLIKO SI ZDAJ, ZARES ŽIV...


Stojan Svet