Ne bi se rad ponavljal z uvodom prejšnjega članka, zato pojdimo raje kar takoj k bistvu zgodbe o mojstru.

Po morju se je na ladji peljal bogat trgovec, ki je imel nekje na kopnem tudi svojega učitelja in mojstra, ki mu je odkril darilo Samospoznanja.
Vremenske razmere so se slabšale iz minute v minuto, kopno je bilo zelo daleč, valovi vedno večji in neurje vse hujše. Vse je kazalo, da se bo ladja potopila in se tudi je.

Pred tem je trgovec iz dna svojega srca prosil svojega mojstra naj ga reši in mu za izpolnitev prošnje, obljubil deset zlatnikov.


V naslednjem trenutku je bil že globoko pod vodo in vodna gladina je izgledala mnogo predaleč, da bi jo dosegel , ne da bi se prej utopil.
Naslednja stvar, katere se je spomnil trgovec je bila, da se je znašel na površini vode in se obupno oklepal praznega soda poleg sebe. In kakor zdaj ti, čisto slučajno bereš tele vrstice, tako je čisto slučajno, ravno takrat mimo pripeljala neka ribiška ladja in čisto slučajno, je v njegovo smer ravno takrat pogledal neki ribič in ga seveda, čisto slučajno tudi opazil in potem so ga čisto slučajno, rešili ravno takrat, ko so mu popustile še zadnje moči.

Ker je bil edini preživeli s trgovske ladje, se je odločil, da bo prva stvar, ki jo bo storil, ko pride na kopno ta, da bo izpolnil svojo obljubo, ki jo je dal svojemu mojstru in mu dal deset zlatnikov.
Na kopnem so mu povedali žalostno novico, da je med tem časom, ko je trgovec plul po morju, njegov mojster umrl, da pa je zdaj kar deset ljudi, od katerih vsak zase trdi, da je ravno on njegov naslednik in mojster. Trgovec je razmišljal, kaj storiti v tej kočljivi zadevi in se modro odločil vsakemu od njih dati po en zlatnik. Tako je šel od enega do drugega in se vsakemu zahvalil, ker mu je rešil življenje in mu dal en zlatnik.
Vsak od obdarovancev, ga je blagoslovil in mu zaželel vso srečo. Ko je prišel do zadnjega mojstra in mu dal zadnji zlatnik, ga je ta namesto že pričakovanega blagoslova prijazno vprašal:
«Obljubil si mi jih deset. Kje je torej ostalih devet?«
Seveda je mojster dobro vedel, kje je ostalih devet zlatnikov, bilo pa mu je do tega, da prav ta učenec njega prepozna kot edinega pravega naslednjega mojstra.

Torej pri odnosu mojstra in učenca gre vedno najprej za igro iskrenosti učenca do lastnega srca, in šele potem do mojstra, ker pravi mojster je ta, ki deluje iz dna globine svojega srca. Mojster je še vedno mojster, z učencem ali brez učenca. Mojster je vedno ogledalo učencu in njegova najboljša šola, saj učenec ob srečanju z njim ugotovi, kje na svoji notranji poti je. Kar je najbolj zanimivo pri tem je to, da so učenčeva pričakovanja na tej notranji poti, njegova največja ovira in to ti pišem iz svojih lastnih izkustev. Mojster je oseba, ki vedno presega vse moje predstave o njem.
Ko je bil Maharaji star osem let, je umrl njegov oče in mojster, ki je že dosti pred tem napovedal svojim učencem, naj po njegovi smrti sledijo njegovemu najmlajšemu sinu, ker je on ta, ki je naslednji mojster.

Po tem dogodku, ga je prišel obiskat domov celo neki zelo visok državni politik, ki je hotel videti mojstra-otroka.
Maharaji je na presenečenje vseh začel jokati in se skril v krilo svoje mame. Politik je razočaran odšel, mama in ostali okoli njega so bili vsi osupli. Maharaji je mirno pozneje dejal: »Človek je hotel videti nebogljenega otroka, zakaj mu ne bi izpolnil njegove želje?«

Zame nobeno zunanje bogastvo ni več vredno od bogastva, ki je ležalo znotraj mene neodkrito dolga leta in bi verjetno še danes, v kolikor ne bi »slučajno« spoznal svojega mojstra, oziroma v kolikor se mi on ne bi dal razkriti in prepoznati in mi pokazati kdo in kaj sem. Še sreča zame, da nisem imel nobenih predstav, kakšen bi moral biti zame mojster, da se mi ne bi zgodilo kaj podobnega, kot se je zgoraj omenjenemu politiku, ki je vso svojo dolgo pot prepotoval zastonj.

Samo mojster ve, zakaj se ne da prepoznati vsem ljudem, ki ga pridejo poslušat. Lani, ko je bila prireditev z njim v Ljubljani, v veliki dvorani Cankarjevega doma, sta za mano sedela, meni neznana mož in žena. Ko je bila prireditev končana je mož vprašal ženo:«Pa kaj je ta mojster sploh hotel povedati?«
Žena mu je odgovorila:« Rekel nam je, da se moramo poboljšati«.
Ob tem mi je šlo kar na smeh in bilo mi je, da bi jima omenil, da kaj takega ni rekel v 26 letih, odkar ga poslušam jaz, oziroma sem jima hotel prijazno reči, da on ponuja samo možnost notranje izpolnitve tistim, ki si tega iskreno želijo, a sem si raje premislil.

Bog ve zakaj ta dva nista slišala in razumela popolnoma nič od tega, kar je mojster tisto uro takrat resnično govoril.

Slišati in razumeti mojstra ni tako preprosto, kot bi si človek predstavljal, ali pa morda je, če ga zaznavajo celo slepi in slišijo gluhi. Zanimivo.
Mojster je moje ogledalo, ki nikoli, hvala bogu, ne izpolnjuje mojih pričakovanj. V njem se vedno vidim takšnega, kakršen takrat v resnici sem.
Res koliko lažje bi mi bilo v življenju, če bi njegovo darilo Samospoznanja imel že ves čas, ko sem bil še rosno mlad.

Od vseh mojstrov je zame največ vreden prav tisti mojster, ki me lahko pripelje do praga moje lastne modrosti, do praga moje prijaznosti do mene in do drugih. To so zame ta nebesa na zemlji, o katerih govorijo svete knjige.

Naj se vrnem nazaj k mojstru. Mojstra opisati se enostavno ne da, mojstra je potrebno videti na video predstavitvi, predvsem pa ga vsaj enkrat v živo doživeti in dobiti odgovor na to, ali je ta notranja izpolnitev, ki jo on ponuja primerna tudi zate.

In to zate tokrat res ne bo tako težko, ker poleti Maharaji ponovno prihaja v Slovenijo in se boš lahko osebno srečal(a) z njim. V kolikor nisi še prebral(a) Moje zgodbe z Maharajijem, in članka z naslovom Kdo sem jaz, ti svetujem, da jih prebereš. Tam so vsi naslovi in telefoni, ki te bodo pripeljali do možnosti, te čudovite notranje poti.
In še nasvet: Če na notranji poti na hrib srečaš nekoga, ki gre navzdol in pravi, da se na vrhu itak nič ne vidi, je to samo zaradi megle v njegovi glavi in to ni prav noben razlog, da ti ne bi nadaljeval(a) poti in se o tem sam(a) tudi prepričal(a).

Na vsaki poti, se običajno zraven najdejo tudi kaki težaki, katerim pa ni vredno posvečati pozornosti.
Zame znotraj mene, vedno sije sonce :)
stojči

Notranjemu svetu svet

Cmeravi, jokavi,
čigavi ste vi?
Ste vi moji,
sem mar jaz vaš?
Prosim ne hodi mi jokat,
na moj obraz,
raje si poglej v oči,
in sebi povej kdo si,
in kaj je to,
kar te pokonci drži.
Dih ti je dan,
dih ti je svet,
prepoznaj ta sveti kraj,
preden ti bo vzet.

Stojan Svet