Piše: Janez Drnovšek

Zemlja vedno bolj propada. Neusmiljeno izgublja bitko z lovci na dobičke. Vsak dan zasedejo nov košček neokrnjene narave. Tempo je vedno hitrejši, zavest ljudi pa prenizka ali uspavana.
Klimatske spremembe so vedno bolj izrazite. Letni časi niso več tisto, kar so bili. To lahko vsak izmed nas izkusi na svoji koži. Naravnih katastrof je vedno več- takšnih kot jih prej nismo poznali.
Ali kdo kaj stori, da bi to preprečil? Tisti, ki so za to zadolženi vsekakor ne. Politiki tiščijo glavo v pesek, saj nočejo priti v konflikt s kapitalom, ki jih je spravil na funkcije. Večina ljudi živi svoj vsakdan kot da se nič ne dogaja. Raje hodijo po nakupih in gledajo televizijske nadaljevanke kot da bi si belili glavo s klimatskimi spremembami.
Nekaj zanesenjakov se bori, a jih je premalo. Lovci na dobiček jih sistematično izrivajo iz točk, kjer je še čista narava. Navedel bom nekaj primerov.

Pred kratkim sem potoval po dalmatinski obali- prvič po osamosvojitvi. Bil sem šokiran, ko sem videl, kako brezobzirno uničujejo naravni zaklad, ki jim je bil dan. Obala je popolnoma preobremenjena s hoteli in vedno novimi apartmajskimi naselji. Infrastruktura ne zmore več obremenitev. Povsod se čuti le želja po hitrem dobičku, brez urbanističnega koncepta in brez občutka za naravo.
Poznate otok Mljet? Prekrasen je, poln zelenja. Tam je nacionalni park in lahko vidimo table, ki kažejo na prepoved motornih propelerskih plovil. Jezero s čudovitim otočkom in starim bendiktinskim samostanom pa je polno prav takšnih plovil. Gostitelji so mi zagrenjeno povedali, da se zaman borijo proti temu. Sam nacionalni park je organiziral izletniške vožnje s številnimi motornimi ladjicami. Meniha sta mi povedala, da v sezoni mali otoček s temi ladjicami obišče nekaj tisoč ljudi. Daleč preveč za otoček, daleč preveč za jezero. Strokovnjaki opozarjajo, da bo prišlo do uničenja jezerske favne in jezero bo začelo gniti.
Nacionalni park je običajno razglašen zato, da čuva interese narave pred dobičkarskimi apetiti. V tem primeru pa je narobe- sam se jim predaja, čudoviti park pa propada. O tem sem se lahko prepričal, ko sem zjutraj v zalivu zagledal velik naftni madež. Z občutkom nemoči sem ga opazoval skupaj z nekaj užaloščenimi domačini. Njihovi predniki česa takšnega nikoli niso videli, čeprav takrat še ni bilo nacionalnega parka. Ali pa prav zato.
A da ne bi mislili, da je tako samo na Hrvaškem. V Sloveniji lahko najdemo številne primere donkihotovske borbe z dobičkarskimi mlini na veter. O Planinski vasi smo že veliko pisali a asfaltna baza še kar kraljuje v njej.
Pred nekaj dnevi sem obiskal sečoveljske soline v občini Piran. Pred časom so bile razglašene za krajinski park in prav je tako. Tudi tam je nekaj zanesenjakov, ki se borijo proti lovcem na dobičke. Ti jih kar naprej ogrožajo. Komaj so rešili soline pred podaljšano letališko stezo za še večja letala, ki bi v vedno več betonskih naselij dovažala vedno več turistov. Zdaj se na njih ozirajo novodobni bogataši, ki tam že vidijo donosna apartmajska naselja. Ali pa veliko marino za jahte. Vse to prinaša dobiček, ne pa te dolgočasne soline, najbrž godrnjajo.
A sečoveljske soline niso kar tako. Oglejte si jih ob priliki. Edino tam še pridelujejo sol po stari metodi, brez kemičnih dodatkov. Ohranili so sedemsto letno tradicijo. Cela vrsta redkih živalskih vrst, predvsem ptic prebiva tukaj. Zanimivo jih je opazovati. V nekem dolgoročnem, sonaravnem razvoju turizma na naši obali bi takšne soline predstavljale pravi zaklad. Saj turisti se bodo kmalu naveličali hoditi drug po drugem in občudovati betonska naselja. Še kako bo pomemben neokrnjen košček narave, ki daje najbolj zdravo sol in nam kaže, kako so jo stoletja pridelovali naši predniki.
Če bodo naši zanesenjaki vzdržali. In če ne bo politika tudi tokrat podlegla novcem naših svežih milijonarjev.

Vir: www.gibanje.org