Piše: Jude Currivan v Karma plus

Zemlja je živo bitje. Ni pasivno ozadje našega življenja niti sovražnik, ki si ga moramo podjarmiti in ga premagati. Niti ni nadomestljiv proizvod, ki bi ga lahko izrabljali ali ovrgli. Z njo ravnamo s tolikšno ignoranco, agresijo in prezirom, vendar nas ona kljub temu še naprej neguje – vendar kako dolgo še?

Ni Zemlja samo edini dom, ki ga imamo, temveč je tudi edini dom, ki nam je na voljo do nadaljnjega. Prav tako je, kot bomo kmalu spoznali, naš evolucijski partner v premiku zavesti, ki je neizbežen.

Nekateri pozivajo k »reševanju planeta«, medtem ko so se drugi odločili take prošnje ignorirati oziroma se jih ne dotaknejo. Resnica je, da ni Zemlja tista, ki potrebuje rešitev, temveč mi. Navsezadnje bo preživela, kakor koli jo bomo ljudje zlorabljali in kakršne koli spremembe bo zato doživela. Ljudje pa ne bomo preživeli. Z eksponentno naraščajočo hitrostjo zastrupljamo in uničujemo okolje, ki nas je podpiralo v oblici več sto tisočletij. Podobno kot virus, ki se razširi in uniči svojega gostitelja, kolektivno brezobzirno drvimo proti katastrofi – katastrofi, ki se ji je mogoče izogniti.

Ogromna sredstva, ki jih vlagamo v tako imenovano obrambo, niso nobena obramba pred največjo nevarnostjo, s katero se pravzaprav soočamo. Če bi le del globalne energije in virov, ki jih porabimo za razvoj in uporabo orožij, preusmerili na razvoj harmoničnih tehnologij ter industrij v partnerstvu in soustvarjanju z Zemljo – kot tudi drug z drugim –, bi morda zmagali. Vendar to od nas terja več kot le spremembo v mišljenju: prosi nas namreč tudi za spremembo v srcu in volji. Prav tako pa terja razširitev našega zavedanja.

Oglejmo si zavest in biopolje Gaje – kot so stari Grki poimenovali duh Zemlje. Tako bomo namreč začeli razumeti tudi druge načine, s katerimi se lahko povežemo z njo, prisluhnemo njeni globoki modrosti in se naučimo, kako z njo živeti v harmoniji.

Počastitev

Ekosistem si delimo z živalmi in rastlinami, ki nas hranijo in tako tudi oskrbujejo, vendar le malo ljudi časti ta sobitja, kaj šele prepoznava, da imajo morda čustva. Naturalisti pa vendarle čedalje bolj odkrivajo, da jih res imajo. Odkrili so, da živali izkušajo občutke, vključno z ljubeznijo in bolečino žalovanja ter strahom. Kako tudi vsaj do neke mere ne bi imele individualnih občutkov, ko znanstveniki poskušajo identificirati vsako človeško čustvo kot stopnjo evolucijskega razvoja?

Naše kolektivno oko smo odvrnili od trpljenja živali. Podporniki industrializiranih metod kmetovanja so zanikali domneve, da so tovrstne metode krute. Vendar obstajajo neizpodbitni dokazi, da so. Kako lahko še naprej sprejemamo tako barbarstvo?

Medtem ko obstajajo povsem sprejemljivi ekološki in osebni znanstveni razlogi, da jemo čedalje manj mesa, je odločitev, da jemo meso, še vedno povsem primerna. Vsaj deset tisočletij smo soobstajali z udomačenimi živali iz vzajemnih koristi. V zadnjih petdesetih letih pa se je naše partnerstvo nagnilo k pretiranemu izkoriščanju. Ni treba, da je tako. Obstajajo človeške metode vzgajanja, reje in ubijanja živali za hrano. Farmska reja pa je odvratna: živali ne samo trpijo, temveč se, kot smo že spoznali, tovrstni energijski vzorci vtisnejo na celični ravni. Vsaka žival, ki je rejena v bedi in umre v bolečini, prenaša ta občutke vsakomur, ki poje njeno meso. Pomislite na posledice, ki jih ima to na človekovo zdravje.

Čutenje rastline

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je ameriški znanstvenik Cleve Backster prikazal, da rastline čutijo in se odzivajo na ugodje in bolečino. Backsterjevi poskusi so prav tako dokazali, da so se rastline nemudoma odzvale na njegove misli in ne na njegova naknadna dejanja. Ko se je namreč zgolj pretvarjal, da bo rastlini prizadejal škodo, ni bilo nobene reakcije: rastlina je očitno zmožna ločiti med pravim in zaigranim namenom. Backster je lahko opazil reakcijo celo takrat, ko je bil od rastline ločen en sam list.

Rastline so se prav tako odzvale na neoblikovane grožnje. Backster je ugotovil, da se je rastlina, če ji je pretila huda nevarnost ali škoda, »naredila mrtvo« tako, da se je umaknila v globoko stanje dremeža. Preizkusi z detektorjem laži, ki jih je izvedel Backster, so prav tako pokazali, da so rastline zmožne ločiti med resnico in lažjo. Nadaljnji eksperimenti so potrdili, da imajo rastline spomin in da so, ko so enkrat uglašene na neko osebo, zmožne ohranjati to povezavo, četudi se oseba nahaja nekje drugje.

V pajčevini življenja so vloge številnih rastlin, ki jih le-te prevzamejo nase, za nas neprecenljive vrednosti. Vse, kar nas očitno prosijo v zameno, je le, da počastimo njihove darove in izrazimo svojo hvaležnost, kot to počno vsi pripadniki domorodnih ljudstev po vsem svetu.

Prava cena hrane

Ponovna vzpostavitev spoštljivega razmerja z živalmi in rastlinami, s katerimi si delimo svoj planetni dom, je nujno potrebna. Hrana, ki jo jemo na Zahodu, je morda res lepega videza, vendar so ugotovili, da vsebuje le četrtino hranljive vrednosti, kot jo je imela hrana pred dvema generacijama. Jemo več kot naši predniki, a kljub temu trpimo za nezadostno prehrano. To skupaj z našimi izbirami življenjskega sloga, da jemo kemično obdelano in proizvedeno hrano, polno strupov, zagotavlja, da nismo samo mi, temveč tudi naši otroci v najboljšem primeru deležni nezadostne prehrane, v najslabšem pa zastrupitve.

Industrijske metode, ki so jih »zagrešili« v obdobju zadnjih dveh generacij, in eksponentno naraščanje procesirane hrane so nas privedle na novo raven bolezni – debelost, alergije, sladkorna bolezen in bolezni srca –, ki so brez primerjave. Sami sebe vlečemo za nos, če menimo, da je naša hrana poceni, pri tem pa ne prištejemo cene, ki jo terja slabo zdravje. Če ceno slabega zdravja dodamo k ceni industrijsko pridelane in procesirane hrane ter jo nato primerjamo z vrednostjo organske in sveže hrane, ugotovimo, da je slednja pravzaprav cenejša.

Trg procesirane hrane je postal tako ogromen zato, ker smo tudi mi precej bolj zaposleni, kot so bili naši starši in stari starši, tako hrano pa pojmujemo kot »hitro« in priročno. Površno gledano je to sicer res, vendar če upoštevamo čas, ki ga izgubimo z boleznijo ali s skrajšanjem svoje življenjske dobe, bi videli, kako slepi smo bili vse te mesece in leta.

Če si želimo obnoviti svoje zdravje, moramo nemudoma obrniti ta odvratni trend – ne samo pri sebi, temveč tudi pri svojih otrocih. Odraščajoča generacija mora dobiti novo izobrazbo glede svojih prehranjevalnih navad, sicer bo imela še krajšo življenjsko dobo in slabšo kakovost življenja.

Elektromagnetna bitja

Ljudje smo elektromagnetna bitja, ki se ne sporazumevajo le med seboj, temveč tudi s svojim fizičnim okoljem, in sicer najbolj prek resonance električnih in magnetnih vplivov.

Naše dojemanje resničnosti ni odvisno samo od petih čutov, ki zaznavajo informacije iz naše okolice. Nekatere okoliške energije lahko obhodijo te čute in so v neposredni resonanci z energijskimi sistemi telesa ter tako ustvarijo spremenjena stanja resničnosti, ki so v nekaterih primerih prav tako »resnična« kot naša normalna budna zavest.

Različna šibka magnetna polja moči in nizke frekvence na primer lahko upočasnijo, izklopijo ali stimulirajo možgansko aktivnost. Pretirano stimulacijo šibkih električnih tokov so v preteklosti povezovali z vizualnimi iluzijami in halucinacijami.

V zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja so odkrili, da Gajino magnetno polje prav tako vpliva na našo žlezo češeriko oziroma epifizo ter na našo notranjo biološko uro. Ko nam je preprečen dostop na polje Zemlje, so ritmi češerike izrazito neusklajeni. Generatorji v vesoljskih plovilih, ki proizvajajo šibka magnetna polja, so danes rutinsko usklajeni tako, da lahko med daljšim vesoljskim poletom ohranjajo naravni bioritem astronavtov.

Posledic ne čutijo zgolj naši možgani. Človeško telo se namreč vede kot naprava za uglasitev, ki močno resonira z nekimi frekvencami elektromagnetnega sevanja. Poleg naših možganov so izjemno občutljivi tudi naša sitka (obnosna votlina, op. prev.), priželjc, jetra, vranica, srce, pljuča in hemi v naši krvi.

Pulzacija nizkofrekvenčnih magnetskih polj se danes upora­blja pri celjenju kostnih zlomov, magneti pa se nanašajo zato, da zmanjšajo simptome artritisa in revmatizma. Raziskave in anekdot­ski dokazi prav tako namigujejo, da naravna radioaktivnost lahko povzroči spremenjeno dojemanje časa ter ima morda v majhnih dozah celo dobrodejne zdravstvene vplive.

Čedalje več tehnik prepoznava pomembnost svetlobe in elektromagnetnih polj pri celjenju, in sicer tako, da so v resonanci z naravnimi polji telesa in da spodbujajo zdravje. Ocenjujejo, da več kot šestdeset odstotkov prebivalstva v Veliki Britaniji trpi bolečine in hibe, ki jim botruje prehlad in jih povzroča virus herpes. Danes pa izboljšajo telesni imunski sistem tako, da usmerijo žarek infrardeče svetlobe, ki nima slabih stranskih učinkov. S tem odpravijo bolečine dvakrat prej, kot bi jih s katerim koli drugim zdravilom.

Povzeto iz knjige Jude Currivan "Osma čakra", ki jo je izdala založba Cangura