NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

četrtek 28-maj
  • S kajaki po reki Krki

  • petek 29-maj
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • sobota 30-maj
  • Vodstvo po razstavi Ljubljana. Zgodovina. Mesto.

  • nedelja 31-maj
  • Dance Alchemy & Brunch

  • ponedeljek 01-jun
  • Ženske, duševno zdravje in procesi okrevanja

  • torek 02-jun
  • Motorizirana preteklost

  • sreda 03-jun
  • S kajaki po reki Krki

  • četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Slovenci in avtoriteta   
    torek, 26. april 2016 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Vesna V. Godina v Vivi www.viva.si

    Veliki vodja - veliki oče
    Že večkrat sem zapisala, da je pri Slovencih pravzaprav zelo preprosto napovedati izide slehernih volitev: treba je zgolj pogledati kandidate in kandidatke ter izbrati tistega, ki se zdi najboljši približek Velikemu drugemu. Torej osebo, ki ve, ki obvlada, ki bo skrbela zame, na katero se lahko oprem, ki ji lahko zaupam, ki ji, tako kot majhen otrok, podam ročico in ki me bo vodila skozi življenje ter me ob tem varovala.

    Po tej logiki je zmagoval Kučan, nato Drnovšek, zato sta izgubila Demos in Brezigarjeva, po tej logiki je pred leti na volitvah zmagal Janša in za njim Pahor, po tej logiki si je Janša s pripombo o kruhu v smetnjakih zapravil svoj politični kapital in po tej logiki je zmagal Janković. Nezmotljivo.

    Toda predvidevanje je eno. Drugo je razlaga potrebe po izbiranju voditeljev na osnovi naslonitvene logike. Mimogrede, naslonitvena logika je po Freudu ena od dveh temeljnih logik, po katerih si ljudje izbiramo ljubezenske objekte. Druga je narcistična. Torej to, kar počnejo Slovenci na volitvah, ni ne neznana in ne izjemna strategija. Res pa je, da je iz individualnega ljubezenskega življenja prenesena v svet javnega, v svet politike. Tudi ta prenos ni neznan. Primere tovrstnih praks je analiziral že Freud, najbolj jasno v Množični psihologiji in analizi jaza. Ljudje namreč tudi v politiki delujejo na osnovi logike, ki je sicer znana kot logika njihovega ljubezenskega življenja. Toda vprašanje je, zakaj je tako. V kakšnih razmerah. In ko gre za Slovence: zakaj redno, tako rekoč brez izjeme? Za tovrstne prakse so vedno potrebne razlage. Konkretne razlage. 

    Očetovska figura
    Po zdravi pameti bi lahko dejali, da sta slovenska fascinacija in fiksiranost na Velikega vodjo, ki je obenem Veliki oče, posledica dejstva, da večina Slovencev v realnem življenju ni imela takega očeta. In da zato vse življenje iščejo, kar so pogrešali. Toda ta predpostavka ne zdrži. Kajti v resnici si ni mogoče želeti tistega, česar ne poznaš. In nemogoče je iskati tisto, česar nisi empirično izkusil. Odsotnost učinkovite očetovske figure v socializaciji otroka – ker ta figura daleč od doma služi denar, da doma lahko preživijo, se pijana valja v jarku ali pa sploh ni del družine, edini roditelj pa je mati – bi torej prej morala voditi do tega, da Slovenci sploh ne bi iskali očeta. Ker te figure v resnici sploh ne poznajo. Toda stvar je vendarle bolj zapletena – in tam, kjer na prvi pogled ni nikakršne logike, vlada še kako železna logika. Logika, ki je socializacijska logika. 

    Prvi Veliki vodja je ženska

    Četudi v družini ni očeta, namreč vsak otrok pozna figuro Velikega drugega, torej nekoga, ki mu ponuja varnost, ki je mesto vednosti, na katerega se lahko opre, ki ga prime za ročico in ga vodi skozi življenje. Ta figura je otrokov prvi Veliki drugi. In ta prvi Veliki Drugi je povsod otrokov prvi objekt nege. Praviloma gre za mater oziroma žensko, ki otroka doji in neguje. Četudi je oče odsoten, ima otrok prototip Velikega vodje, prototip naslonitvenega objekta. To je mati. Vsakdo ima ta objekt. Pozna ga sleherni otrok. Pri Slovencih. Aboriginih, Arapeših. Kjer koli. Prvi Veliki vodja je ženska, ki neguje otroka. Toda mati ni le prvi Veliki vodja, je tudi Bog, torej mesto vednosti, varnosti in ugodja. Prav zato je Lacan dejal, da je bil Bog vedno ženskega spola. Enako velja za Velikega vodjo. Ta je v resnici vedno in povsod ženskega spola. Prav zato je tako nevarno, če se pozneje Veliki vodja v resnici pojavi v ženski podobi. Zato tak vodja paralizira. Blokira odpor. In sproži mahanje z repkom. Toda pustimo to možnost. Zdaj nas zanimajo očetje.

    Očetovska figura vpelje moralni kod
    V tradicionalnih evropskih razmerah je bil očetov vstop v otrokovo socializacijo vstop očetovske figure, ki je vpeljala pravila, moralni kod, Zakon. Na tem mestu se ne moremo spuščati v podrobnosti tega posega, vseeno pa velja poudariti eno od ključnih posledic tega vstopa: oče namreč otroka osvobodi podrejenosti materi, osvobodi ga podrejenosti temu prvemu Velikemu drugemu in ga podredi pravilom, Zakonu. Ta prehod pomeni prehod od podreditve konkretni osebi k podreditvi besedi, kodu. Zakon, moralni kod, je namreč nadoseben. Ni ga mogoče enačiti z nobeno konkretno osebo, tudi z očetom, ki ga je vpeljal, ne. To je nadosebna instanca, ki so ji podrejene vse konkretne osebe, torej tudi oče. Ko otrok v svoji socializaciji doseže stopnjo – če jo doseže – uspešne vpeljave Zakona, se s tem osvobodi podrejenosti komur koli.

    Podrejen je le Zakonu. Lojalen je samo Zakonu. Poslej prav s tem Zakonom meri sleherno konkretno osebo, tudi slehernega konkretnega nadrejenega. Nadrejenemu je lojalen zgolj toliko časa, dokler se ta drži Zakona. Če se ga ne drži, če ga bodisi zlorablja bodisi krši – in nadrejeni ga prej ali slej prekršijo ali zlorabijo – se mu upre. Prav zato o vpeljavi Zakona v socializaciji radi govorimo kot o mestu otrokove/posameznikove osvoboditve izpod nadoblasti konkretnih drugih, kot o mestu dealienacije in kot o mestu, na katerem se dejansko izoblikuje individualna avtonomija.

    V evropskih socializacijskih tradicijah je funkcijo vpeljave Zakona praviloma opravil oče, lahko pa tudi starejši brat, dedek ali kak drug starejši moški. To je jedro očetovskega socializacijskega posega, jedro tistega, čemur pravimo "očetovska funkcija". Natanko zaradi tega otrok potrebuje očeta ali kako drugo (najbolje moško) osebo, ki opravi to funkcijo. Seveda potrebuje očeta, ki opravi to funkcijo. Ne pa še enega negovalca. Ali še ene mame. Do zapleta pride, če te figure ni, če iz kakršnega koli razloga umanjka. Posledično to za otroka pomeni, da ne more izstopiti iz podrejenosti konkretni osebi v podrejenost besedi, pravilom. Za vedno bo ostal iskalec Velikega drugega, ki se mu bo lahko podredil. To so Slovenci. To je velika večina Slovencev skozi vso znano zgodovino – in sicer zato, ker je pri velikem delu v socializaciji umanjkal zgoraj opisani poseg očeta. Ne zgolj oče. Brez očeta bi v resnici še šlo. 

    Podrejanje Velikemu drugemu
    Neopravljena očetovska funkcija ustvarja posameznike, ki vse življenje iščejo konkretnega Velikega drugega, ki se mu želijo in se mu tudi morajo porediti. Toda ta Veliki drugi, ki ga iščejo, ni kdor koli. Veliki drugi mora izpolnjevati nekatere pogoje. Kot Velikega drugega, ki se mu prostovoljno podredijo, namreč tovrstni posamezniki prepoznajo zgolj konkretno osebo, ki ima moč, ki jim zagotavlja varnost, ki ima vednost in ki jim lahko ponudi ugodje. Kot Velikega drugega prepoznajo le osebo, na katero se lahko oprejo, ki ji lahko zaupajo in za katero verjamejo, da jih bo varno vodila skozi življenjske težave in pasti. Ta oseba je seveda Veliki vodja. Kadar se pojavi. In kjer koli se pojavi.

    Natanko zato bi pri Slovencih na volitvah zmagal Tito. Kučan. Drnovšek. Če bi kandidirali. Če bi lahko kandidirali. In zato je pri Slovencih vsakič izvoljen Veliki oče. Ne kot Oče, marveč kot najboljši približek Velikemu drugemu, torej Veliki materi. Zmagoval bo tako dolgo, dokler se ne bo pojavila Velika mati. Česar pa se, kot sledi iz napisanega, ne gre nujno veseliti, kajti ta bi generirala še doslednejšo podreditev.

    Zaradi opisane logike torej Slovenci prenašajo na oblasti zgolj ljudi, ki delujejo kot Veliki vodje. Pahorjev problem je bil v tem, da ni bil tak. Naš trenutni problem z Janšo je v tem, da je tak. Da ga kot Velikega vodjo prepozna približno tretjina Slovencev. Kar je problem. Toda vseeno se je treba zavedati, da ga približno dve tretjini Slovencev ne prepoznata za Velikega vodjo. Tudi zaradi tistega kruha v smetnjakih ne. Veliki drugi namreč skrbi zame. Ne skrbi zgolj zase, socialen je. Deli. Ne pa asocialen. Ne jemlje. Oziroma: ne le jemlje, temveč tudi daje. Ali predvsem daje.

    Zloraba moči Velikih drugih
    Ostane nam le še vprašanje, zakaj se Slovenci ne znajo upreti zlorabam moči političnih Velikih drugih. Odgovorov je več. Na tem mestu omenimo zgolj dva. Prvi je ta, da je tradicionalni upor Velikemu drugemu vselej izveden v imenu Zakona, ki ga je posameznik ponotranjil in ki je njegovo osebno merilo presoje. Če Zakona ni ponotranjil – in če očetovska funkcija ni bila uresničena – ga ni ponotranjil. To velja za večino Slovencev – nimajo s čim meriti, ne vedo, v imenu česa bi se uprli. Edina strategija, ki preostane posamezniku, je strategija majhnega otroka v razmerju do matere: ugibati je treba, kaj želi Veliki drugi, to narediti in upati, da boš za to tudi nagrajen. 

    Tej strategiji pravimo "utopitev v Željo Velikega drugega". To je prevladujoča slovenska matrica družbenega življenja. In drugič: če se oseba, pri kateri je uresničitev očetovske funkcije spodletela, sploh lahko upre, se upre zato, ker želi ustoličiti svojega Velikega drugega, ki bi v njegovih očeh moral zamenjati tistega, ki mu trenutno vlada. To konkretno pomeni: problem Slovencev ni le v tem, da jih tretjina prepozna Janšo za svojega Velikega drugega, marveč zlasti to, da ni drugega, ki bi ga preostali tretjini prepoznali za svojega Velikega drugega. Manjka torej konkurenčni Veliki drugi. V tem je bila nevarnost Jankovića. Imel je potencial, da postane konkurenčni Veliki drugi. 

    Slovenska družbena in politična stvarnost je torej odvisna od Velikih drugih, od Velikih vodij. Odvisna je od tega, v kolikšni meri in kako je ta Veliki drugi integriral Zakon, v kolikšni meri ga bo upošteval, ga jemal resno. Če ga, živimo v Zakonu. Če ga ne, živimo v tiraniji. Oboje že poznamo.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.viva.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * sociala

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Veliki-Oce-Vodja-Slovenija-Avtoriteta

    No trackback comments for this entry.
    Slovenci in avtoriteta | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,47 seconds