Ljudmil, Miran, Marja, bom odgovorila kar vsem skupaj.

Ljudem, ki jih je joga pritegnila s svojo celovitostjo in so jo sprejeli kot način življenja, je že s tem dejanjem jasen cilj in način za dosego tega cilja. Pri tem ima avtentični učitelj neprecenljivo in nezamenljivo vlogo. Kakšno, vsem ostalim, ki si samo širijo obzorja, ni potrebno vedeti. Ni pa prav, če kdo iz tega neznanja čuti potrebo, da ga prodaja kot znanje. V duhovnih praksah je običaj, da se o zelo osebnih, intimnih dogajanjih, o komunikacijah z Najvišjim in o dosežkih, z drugimi ljudmi ne debatira. To je zadeva, ki se razen njiju ne tiče nikogar drugega in tudi ni namenjena nikomur drugemu. Prav vsak ima svojo, lastno in drugačno pot.

Ko se govori o ljubezni, večina pomisli na telesno. Jaz osebno nimam nič nimam proti njej in je ne vidim kot nekaj grehu podobnega. Ponavljam samo opozorilo duhovno naprednih ljudi, da istočasno seksati in se duhovno dvigovati ne gre skupaj. Kogar osrečuje, je prav, da ima do nje pozitiven odnos, tisti pa, v tem ne vidi več veselja in med seksom sam pri sebi meditira, je pa bolje, da preneha in se raje posveti zadovoljevanju »od znotraj«. Tudi to obstaja. Vsem tistim, ki jih ta tema zanima in še niste prebrali knjige nobelovca Hermana Hessa Sidharta, priporočam, da jo čimprej preberejo. Marsikaj razjasni.

So etična in moralna načela, naravni in božji zakoni in še kaj, ki se tičejo nas vseh. Skupno jim je to, da se ne spreminjajo ne glede na vse ostale neprestane spremembe v kozmosu, zato jih lahko upravičeno imenujemo večne resnice. Različne Svete knjige, sestavljene iz njih, so vodilo duhovnemu iskalcu vse dotlej, ko jih še pravilno razume in brez težav udejani v svojem življenju. Ko pa bi rad nadaljeval tja, k cilju, si mora za vodnika najti nekoga, ki je to pot že prehodil, ki ima Božanske moči in njegov blagoslov za zaščito varovanca. Tu nastopi Učitelj, ki je prišel k nam prav zaradi tega. Brez njegove pomoči se osvoboditi iz večnega kroga rojevanj ne da. Prehod/izhod je možen le z vstopnico, ki je dana »pooblaščenemu« učitelju.

To so dejstva, ne moja stališča. Moje skromno mnenje je, da je greh izpustiti vsako priložnost, ki nas lahko oplemeniti ali osreči. Strinjam se, da se vadba joge in branje Nove zaveze medsebojno ne izključujeta, dodaj še za podlago muslimansko glasbo in učinek bo, kot da ni od tega sveta. Ne norčujem se.

(Mimogrede, Ljudmil, iz Velike kladuše si? V mladosti sem imela prijateljico, ki se je zaljubila v postavnega mladeniča iz tvojega kraja, na začasnem delu v Sloveniji. Kaj hitro je zanosila, njena mati jo je zaradi predsodkov – si morte mislt, Bosanca!, je bila ogorčena – vrgla na cesto. Muharem , ki je živel v samskem domu, je ni mogel sprejeti k sebi. Poročila sta se in najela stanovanjce, v katerem mi je šlo ob prvem obisku kar na jok. Brez vode, sanitarij, z vrvjo privezana vrata, brez svojcev, toda z veliko ljubezni sta vztrajala skupaj. Ko sta nesla pokazat otroka k njegovim staršem, v V.Kladušo, je smel v hišo samo sin. Njegova žena ne. Ni bila muslimanka in rodila je deklico. Kljub opozorilom zdravnikom, da ogroža svoje življenje, se je odločila še za enega otroka, v upanju, da bo fant. Ni bil. Leta so minevala, mož se ni mogel odreči svojim domačim, oni svojim predsodkom, mlada mamica pa svoji družini. Počasi je prišel je čas, ko so jo spustili v hišo, morala je biti v kotu in tiho, njene pomoči pri kuhi niso sprejeli. Vse je prenesla, še celo svojo hišo sta si kasneje tam sezidala, ki na naše skupno veselje med vojno ni bila porušena. Obe hčerki sta danes zelo uspešni v svojih poklicih, srečni mladi mamici in v ponos vsem).

Tudi jaz vzamem tisto kar mi je všeč ali kar rabim, drugod. Ne glede na to, da je v jogi že vse zajeto. Pazim samo, da Ga pri molitvah imenujem samo z enim imenom, da ne bi prišlo do zmešnjave, kot se je zgodilo v naslednji zgodbi:

V ozko in dolgo dolino je nenadoma prihrumela strašna poplava. Voda je nosila vse pred seboj, pulila je drevesa iz korenin, lomila ograje, rušila hiše. Dva možakarja sta se tako znašla sredi narasle reke, ki ju je nekaj časa nosila in sta se na površini zadrževala z zadnjimi močmi. Pričela sta se že utapljati in bilo je za pričakovati, da si nobeden od njiju ne bo mogel rešiti življenja z lastno močjo. Tedaj sta se spomnila Boga. Eden je bil musliman, drugi hindujec. Pričela sta na ves glas vpiti in prositi Boga za pomoč, vsak po svojem lastnem nauku in vzgoji.Hindujec je zavpil:
- Bog, Krišna, pomagaj mi!
Krišna je slišal in se pripravil, da mu pride pomagat, toda utapljajoči je tedaj zavpil:
- Bog, Rama, pomagaj, utapljam se!
Krišna se je zaustavil in rekel Rami:
- Tebe kliče, podi ti!
Rama ni bil len in v trenutku, ko je hotel oditi, si je možakar spet premislil:
- Sveta mati Kali, pomagaj, da se ne utopim!
To je zaustavilo Ramo, ki je ta primer prepustil boginji Kali. Ona je vedela, da se čas izteka, vedela je, da je potrebno pohiteti, toda s tem človekom niso bili čisti posli, nikakor se ni mogel odločiti in že je z usti, polnimi vode, zagrgljal:
- Hanuman, Hanuman, pomagaj! Ganeša, kje si?
In tako je ta nesrečnik v pol minute poklical dvajset božanstev, vse tiste, katerih se je mogel spomniti in medtem, ko so se menjavali, je utonil.
V vsem tem času je musliman govoril samo eno besedo:
Alah! Alah! Alah! In Alah je prišel k njemu, mu podstavil pod roko deblo, ki je plavalo v bližini in ga tako rešil.

Držati se dosledno ene poti – je garancija za uspeh.

Lepo vse pozdravljam!

Jana

[ Odgovori na to | # ]