Triletni otroci imajo pogoste napade trme. Nekaj si zapičijo v bučko in ne odnehajo dokler tega, kar so si zahoteli, ne dobijo. Če jim tega starši ne omogočimo, se trmasto držijo, užaljeno, mogoče se celo vržejo sredi trgovine na tla in tulijo v ihti in trmi, da dosežejo svoje. Vsi starši smo verjetno tole fazo dali čez pri svoji zlati mulariji.

Kaj pa se zgodi, ko zelo podobno reagirata odrasla človeka?
Moški in ženska, ki tvorita partnerski odnos. Skupaj sta dobro desetletje, nimata otrok, imata materialno vse, kar si poželita, marljivo delata vsak v svojem poklicu, prihajata pozno zvečer domov. Znata se ‘zahaklati’ za vsako malenkost in potem dokazujeta eden drugemu, da ima sam seveda sto procentni prav in da ima druga stran povsem narobe. Druga stran seveda trdi povsem enako. In ne odstopata.

Mogoče se vam bo zdelo smešno, a v resnici ni, ko ju gledam, kako se prepirata pred mano glede tega, kateri ni rezerviral pravočasno letalskih kart za dopust, če sta se pa ja vse dogovorila. Ju nemo opazujem, gledam njuno govorico telesa, energetski naboj in kako se izražata. Sploh ni bila pomembna tista nesrečna letalska karta, temveč kateri bo bolj trmasto vztrajal pri svojem prav in kdaj bo druga stran popustila.

Seveda po malce moje intervencije ugotovimo, da sta se v komunikaciji nekaj dni poprej napačno razumela oziroma nista do konca razčistila, kdo bo zadolžen za nakup karte in kdo bo našel ustrezni hotel, saj sta vmes uspešno zatrmarila glede dolžine dopusta. Kot da imata hobi se prepirati za vsako malenkost in potem vztrajati pri svojem. Hobi imata očitno tudi, da ne popuščata, ker da sta oba močni osebnosti, izobraženi, z visokim položajem in veliko prihodki. Kako otročje!

Imata se rada, vežejo ju podobni interesi in pogledi na različna področja življenja in udejstvovanja. Po nekaj srečanjih in mojih napotkih kaj to zdrava in dvosmerna, naklonjena komunikacija sploh je, sta sploh prvič bila sposobna se umirjeno in spoštljivo pogovarjati. Malce sem ju hecala, da bosta po novem našla kreiranje njune drame pač kje drugje, a da naj kar pridno vadita ljubečo in sočutno pogovarjanje in dogovarjanje, ker bosta s tem ohranila in negovala ter celo nadgradila njun partnerski odnos. Sta se pred nekaj dnevi prišla pokazati po pol leta premora od naših srečanj kako jim gre in sem bila navdušena. Bila sta še vedno temperamentna, a mnogo bolj povezana, začenjala sta res uživati v trenutkih skupnega bivanja, ker sta si začela zaupati in spoštovati različnost mnenj vsakega od njiju. Ozavestila sta, da nista eno bitje temveč sta različna posameznika, z njima lastnimi programi in vzorci, ki sta jih oba prinesla iz njunih primarnih družin, potem pa na njunem »odru« partnerskega odnosa taiste vzorce spet »igrata«, a so za njuno povezanost in ljubezen škodljivi.

Skratka dragi moji, upam, da ste v tejle današnji zgodbi razbrali nekaj pomembnih poudarkov glede izražanja naših potreb, čustvenih stanj, želja ter kako pomembna je spoštljiva komunikacija, ki ima za namen doseči neko srednjo pot ali pa se enkrat strinjamo s partnerjem, drugič se on strinja z nami, vsekakor pa je pomembno, da znamo lastna stališča zagovarjati strpno in argumentirano. Ter da želimo, hočemo in zmoremo prisluhniti argumentom partnerja. Ni toliko pomembno, ali se z njim popolnoma strinjamo, bolj važno je, da se znata po odraslo pogovoriti, brez trme in ihte, kdo bo koga v tem pogovoru premagal. To je otročje in nezrelo. Ne pripelje do ustreznih rešitev, saj se bo v takšnem odnosu ena stran vedno počutila opeharjeno in neslišano. To pa vodi v razkroj partnerskega odnosa.

Melita Kuhar

Vir: duhovnost.eu