Svoboda govora je zanimiv pojav. Kjer je ni, se vladarji na vse kriplje trudijo, da je še naprej ne bi bilo. Po njihovem stegovanje jezika ni prekršek ampak zloèin. Za prepreèevanje, odkrivanje in kaznovanje dolgojeziènosti zapravijo ogromno domiselnosti, èasa, truda in denarja. Oèitno se na smrt bojijo tega, da bi ljudje govorili, kar mislijo in èutijo.

Ko ljudstvo tega ne more veè zadržati zase, besedno in še kako drugaèe izbruhne v prevrat ter si izbori svobodo govora. Novi-stari oblastniki jo hoèeš-noèeš sprejmejo in uzakonijo. In glej ga, zlomka – kar naenkrat se je ne bojijo veè. Èe ljudje bentijo èez njih, se vedejo, kot da tega ni.

Èe jim gredo ljudske misli in obèutki na roko, ljudi vzpodbujajo, naj si z besedami dajo duška. Svobode govora se tudi sami izdatno poslužujejo proti svojim tekmecem. Kjer lahko vsak nekaznovano govori, kar mu pade z jezika, postane svoboda govora sredstvo vladarjev za ohranjanje oblasti.

V obeh primerih gre za skrajnost. Zagovorniki obeh pristopov so skrajneži. Ko imamo opravka s skrajneži, pa vemo, kam to vodi …

Kakšna bi bila torej zmerna svoboda govora, ki bi se jo dalo koristno uporabiti, ne pa tudi koristoljubno zlorabiti?

Najveèja korist od svobode govora je, da so ljudje seznanjeni z zlorabami oblasti. Kjer je svoboda govora prepovedana, ni prepovedana, ker vladarji ne slišijo radi, èe ljudje grdo govorijo o njih. Prepovedana je, da ljudje ne bi vedeli, kako hudi lumpi so. Prav zato tudi v vseh državah, kjer je svoboda govora ustavna pravica, obstajajo državne in podjetniške skrivnosti, ki jih je kaznivo obelodaniti. Kadar se to zgodi, so posledice enake kot v deželah, kjer je svoboda govora prepovedana. Odnos oblasti do žvižgaèev dokazuje, da svoboda govora ne obstaja. Kar imenujemo »svoboda govora«, je zgolj pravica do norèevanja iz oblastnikov.

Bodimo iskreni: na svetu ni podatka, katerega nepoznavanje bi bilo za èloveštvo bolj koristno kot seznanjenost z njim. Noben vladar ne ve nièesar, kar bi njegovim podanikom škodilo, èe bi vedeli tudi oni. Nobeno podjetje, ki deluje v dobrobit svojih strank, zaposlenih, sosedov in okolja ter ne škodi rivalom, nima pred nikomer niè skrivati. To velja tudi za delovne postopke – èe so dobri in jih še kdo uporabi, ne more škoditi nikomur, lahko pa mnogim koristi. Srenjske in družinske skrivnosti prav tako niso skrivnosti, temveè okostnjaki v omarah. Pospravljanje v omare je pogosto še veèje zlo kot njihovo nastajanje. Otežuje in unièuje življenja vseh èlanov skupnosti za veè rodov naprej.

Zmerna svoboda govora bi torej morala vkljuèevati pravico (morda celo dolžnost) do javnega ovajanja kogarkoli, ki krši koristne zakone, ki piše škodljive zakone ali se zakonito okorišèa na raèun drugih. To bi bila resnièno koristna uporaba svobode govora.

… Ki bi bila – enako kot obstojeèa – neloèljiva od koristoljubne zlorabe. Èe lahko ljudje govorijo karkoli, lahko govorijo laži in tudi jih. Svoboda govora je koristna samo, èe izkljuèuje zavestno in namerno laganje.

Èe ne obstajajo skrivnosti, ki bi jih bilo koristno prikriti, tudi ne obstajajo laži, ki bi jih bilo koristno dovoliti. Vsaka laž je zloraba, s katero se skuša lažnivec okoristiti na raèun drugih. To ne velja le za prikrivanje ali napihovanje lastnih prestopkov. Velja tudi za potvarjanje dejanskega stanja stvari – zadaj je vedno težnja, da bi drugi ravnali drugaèe, kot èe bi poznali resnico – da bi ravnali, kot bolj ustreza lažnivcu.

Tako so nastali vsi -izmi tega sveta – ker so množice ravnale v korist vrhovnim -istom. Prepoved laganja pa vsesplošnega medèloveškega napizdovanja ne bi osiromašila le za -izme. Moèno bi naèela svobodo blebetanja vladarjev. Predvolilne dejavnosti, slavnostni govori in sestanki z novinarji bi se spremenili do neprepoznavnosti. IQ oglasov bi se dvignil na dvomestno število. Tudi obljube, ki jih vodilni v podjetjih velikodušno trosijo med delavce, bi delale dolg. Otroci bi bili prikrajšani za razoèaranje, da Dedek Mraz in zobna miška ne obstajata, pa tudi za strah, da jih bo prišla iskat ta ali ona pošast, èe ne bodo pridni. 'Resni' filmi, ki bi nategovali naravne zakone (skoraj vsi holivudski) ali bi imeli neverjetno slabe scenarije (skoraj vsi slovenski), bi bili oznaèeni kot »domišljijski«. Z upravnega obmoèja, kjer bi jo uveljavili, pa bi prepoved laganja z enim zamahom izbrisala vse vere. Buda, Jezus in Mohamed ne bi bili veè zgodovinske osebnosti, ampak bajeslovni liki kot Yoda, profesor Baltazar in Robin Hood. Rumeni tisk in priroèniki za duhovno rast bi lepo goreli …

Zdaj pa sem jaz skrajen, a ne? A sem res? Kaj je bolj skrajno: preprièanje, da bi bilo naše sobivanje boljše, èe ne bi lagali in bi lažnivce kaznovali, ali preprièanje, da je dobro, da imajo ljudje, od katerih smo odvisni, skrivnosti in kaznujejo tiste, ki nas s temi skrivnostmi seznanijo?

Edini naèin, da zlorabimo svobodo govora, je laganje. Kdor govori resnico, je ne more zlorabiti. Lahko povzroèi veliko gospodarsko škodo, lahko unièi ugled in življenjsko pot mnogih ljudi. A prednosti resnice so veèje od slabosti, njene posledice pa so praviène.

Gregor Hrovatin

Vir: za-misli.si