Strah se nam pogosto izmika, ter se ponovno prikazuje v različnih oblikah. Preraste lahko v pravi panični strah, ki ima pogosto za poledico nepremišljena dejanja.

V svoji knjigi Plamen pozornosti J.Krishnamurti pravi, da ga spregledamo lahko samo, če se ga dotaknemo. Je nekakšen časovni premik preteklosti, ki se nadaljuje v sedanjost, kjer jo lahko spreminja. Smo preteklost, sedanjost in prihodnost. Smo rezultat večtisočletne preteklosti, pa tudi sedanjost, ki pritiska na nas s svojimi vtisi, socialnimi pogoji ipd. , pa tudi prihodnost. V nas teče nekakšen lasten notranji čas – preteklost, ki se v sedanjosti spreminja in se nadaljuje v prihodnost. Vse dokler traja, traja tudi strah. Imamo službo, toda lahko jo izgubimo, kar je skrito v prihodnosti in prihodnost je čas. Imel sem bolečino in upam, da jo ne bom imel nikoli več.

Sedaj sem varen, toda jutri mogoče ne bom. Spomin na bolečino in razmišljanje o njej je tisto, ki povzroča strah. Misel in čas sta torej odgovorna za strah.

Lahko pa strah zanikamo in rečemo: »Ni me strah!« - kar je nesmisel. Lahko tudi zbežimo stran, ga hočemo uničiti, ali najdemo kakšno tolažbo – kar so vse načini izmikanja. Vsak vpliv na strah ga pravzaprav le povečuje. Če zbežimo proč, ga zatiramo, preveč analiziramo ali iščemo vzorce, le raste. Več pozornosti kot mu posvečamo, bolj se bohoti.

Ali je užitek popolnoma nekaj drugega kot strah? Ko spoznamo naravo užitka ugotovimo, da sta strah in užitek kot dve strani istega kovanca. V preteklosti ste izkusili nekaj čudovitega, kar je zapisano v spomin, mi pa želimo, da se ponovi, prav tako kot se hočemo izogniti bolečini iz preteklosti. Oba sta torej gibali iste vrste, pa čeprav je eno užitek, drugo strah.

V knjigi: Misli o življenju in zavedanju - Janez Drnovšek lahko beremo:

Mislite samo na trenutek, ki ga živite tukaj in zdaj. V njem ni nesreče. Ta je v spominu, strah pa v mislih na jutri. Če smo samo tukaj in zdaj ni prostora za nesrečo in strah. Pomembno je bivanje, drugo smo si naprtili sami.

Pozabljamo na bivanje, na sedanji trenutek. Spominjamo se minulega in razmišljamo o prihodnosti, sedanji trenutek pa nam uhaja.

V tem smislu sploh ne bivamo, temveč trpimo zaradi strahu pred jutrišnjim dnem, medtem ko si očitamo včerajšnjega.

Življenje je lahko preprosto in lepo. Zakaj bi se bali nečesa, česar ni, in tistega kar šele bo, če bo? Kajti nihče ne ve kaj bo. Komur se prihodnost danes prikazuje v rožnatih barvah, jo bo morda jutri videl drugače. To velja tudi za tistega, ki se je boji. Če se ne bo preveč ukvarjal z njo, je strah morda odveč. Živimo trenutek za trenutkom, uro za uro, dan za dnem, in strah se bo kar nekam izgubil.

Ostali bodo samo trenutki, ki so vsakomur tako ali tako šteti, naj bo cesar ali smetar, modrec ali norec.

Živimo trenutek – to je vse, kar obstaja. Skrbi, bojazni in upanje ustvarja naš um, iz tega pa izhaja trpljenje.

Bivamo hkrati v vesolju in tukaj. Večni in umrljivi.

Le kdor je pripravljen vse izgubiti, lahko vse zares ima. Brez skrbi, bojazni in trepetanja za prihodnost bo živel tukaj in zdaj, povezan s celotnim stvarstvom in z vsemi bitji, deležen tistega, kar je zanj najboljše.