Naučeni smo bili, da če imamo službo, smo srečni. Vendar je to prepričanje napačno, če spoznamo, kakšen neskončen neizkoriščen univerzalen potencial leži v človeku. Družbena pravila niso nujno koristna za posameznika. Danes nam močno perejo možgane z idejo, da je sodobna industrijsko tehnološka družba premagala nevednost.

Medtem ko veliko informacij (in morda celo več disinformacij) kroži po medijih, je posameznik vedno bolj kulturno pogojen in potopljen v materializem, komercialno propagando ter umetno ustvarjene strahove. Izgubljamo modrost in informacije iz tradicionalnih virov starešin, zgodb in narave.

Ko spejmemo idejo o dobri službi ali karieri, sprejmemo podmeno suženjskega delovanja za druge in ti drugi niso samo kupci naših proizvodov, temveč so predvsem sloj najbogatejših v svetovni družbi, kamor se denar, zaradi tako urejenega sistema pretaka. In denar ni nič drugega kot energija, in kdor jo zbira pridobi na moči. Nismo mi tisti, ki imamo službe temveč so službe tiste, ki imajo nas, bi lahko malce posplošeno rekli.

Dokaz za to je vse večja razlika med plačami najbogatejših ter delovnim razredom. Vendar vsako takšno povečevanje razlik je še vedno v zgodovini pripeljalo do revolucij in sprememb. Svoboda in pravice v Zahodni družbi so močno zmanjšane, glede na pogoje pred nekaj desetletji. Položaj se z naraščanjem prebivalstva le zaostruje, pohlep pa še naprej poslabšuje položaj prihodnjih generacij.  

Svoboda, v primitivnem in tradicionalnem smislu, je izginila vsepovsod, do koder je segla obstoječa prevladujoča kultura. A če bi hkrati industrializiran svet poimenovali »suženjska družba« ter mesta »delovna taborišča« bi bilo to nesprejemljivo. Vedno znova nam perejo možgane, ko govorijo, da smo dosegli neverjeten tehnološki napredek, da živimo v dobi (fizične) udobnosti, dobi neomejenih možnosti, priložnosti, raznolikosti in kreativnosti.

Res je, da lahko posameznik pridobi skoraj neomejeno količino materialnih stvari in se popolnoma izolira od sosedov, vendar ne brez trdega dela, ki ponavadi traja celo življenje in zahteva mnoge omejitve v posameznikovi psihi. Delo nam prodajajo kot vrlino, do meje ko se nas loti bolezen in izguba osebnega smisla. In kaj je smisel sedanjih služb:

Delavec pride domov s plačo in jo zapravi z nakupi pripomočkov, potovanj, zabave in hrane, prispeva k svetovnemu ekonomskemu umoru. Skoraj proti naši vesti je misel, da posameznik, ki živi na socialni podpori, več stori za družbo kot zaposleni.

Delavci prevzaprav danes delajo za dobrine, ki so sicer bile brezplačne, kot so zdrava hrana, čista voda, socialna pomoč (skrb za starejše, varstvo otrok...) ter material za hišo in obleko naravnost iz narave. Popolnoma razumljivo je, da si želi v vsaki državi, kjer vlada osebna lastnina in državni nadzor, delavec zagotoviti »škatlo«, ki jo poimenuje dom. Up o sreči in varnosti se obljublja s to »škatlo« in skupino večih škatelj ter tehnologije, ki se imenuje mesto.

V takšnih pogojih ljubezen obstaja. Vzgajanje otrok in žrtvovanje za njih zraven dela v službi, je oblika ljubezni, ki pa se poudarja kot edini oziroma najboljši način. Večkrat pa vezi v družini popustijo, ko se manifestira individualizem ter predatorsko obnašanje znotraj družine, ki ga v današnjem sistemu privatne lastnine in pohlepa legitimizira sodobna kultura. Priden in marljiv delavec, ki dela vse »prave« stvari je bolj osamljen in izoliran, kot ostali manj delovni člani družine.

Kako lahko ljudje preživijo brez služb? Kako lahko ljudje jedo, če ne zavzamejo vloge delavca? To so pomembna vprašanja, vendar se ta esej ne bo spuščal v alternativne ekonomski sisteme. Prepoznamo pa lahko, da se ljudje lahko in se bodo, glede na potrebe samo-organizirali, morda kot plemena. Predvsem je potrebno ustvariti skupnosti, v katerih si medsebojno pomagamo pri uresničevanju naših sanj in talentov.

Trend sedanje družbe lepo opišejo besede "Če bi vsi naredili kot ti predlagaš, potem bi se vse sesulo. Moramo poganjati ustroj družbe. Treba je vzdrževati red in mir s policijsko silo, posodabljati vojsko, za primer vojne, zgraditi več šol, popraviti in zgraditi ceste, razširiti zapore, iztrebiti terorizem ter dovršiti tehnologijo, da bo ustrezala vsem našim potrebam in težavam.«

Dejstvo ostaja, da je trenutna družba nezmožna oziroma se ni pripravljena spremeniti v smislu družbene pravičnosti ter ekologije. S tem smo vse bližje kolapsu, ki bo zaradi pre-naseljenosti ter izčrpanosti fosilnih goriv streznil sodobno družbo.
Naša odločitev kot posameznik je, da začnemo »alternativno« življenje in začnemo graditi novo kulturo, lahko pa čakamo na kolaps.

Direkten upor na družbene poglavarje (vlade) ne bo prinesel sprememb. Obstaja tretja pot, da kupujemo lokalne proizvode, zadovoljujemo čustvene potrebe na ne-materialen-potrošniški način ter se izogibamo institucijam. Večina, ki jih plava skozi življenje s tokom sedanje kulture se drži zgodbe: »to je dobro«.

Ko jim poveš, da je pravzaprav takšen način življenja precej beden za večino ljudi na planetu in za večino življenskih oblik, ko pogledaš na službe kot na plačano suženjstvo od 8 do 16 ure, 5 dni v tednu, ko prebereš statistike o mentalnem zdravju prebivalstva  in statistike o telesnem zdravju ter statistike o drogah in ostalih odvisnostih, o dolgočasju, o odnosih, o številu ločitev in zlorab v družinah ter vojnah in revščini, takrat vidiš, da večina ljudi, ki danes živi udobna življenja v srcu emperija, pravzaprav ni srečna ter se razjezijo, ko jim govoriš takšne stvari ter ti povedo stvari kot so: »želiš da se vrnemo nazaj v kameno dobo?!«