Z ženo sva en čas nazaj brala knjigo od enga Tima /sem že pozabu katerega, mislim da Guenarda/, katere naslov je bil Močnejši od sovraštva.

Knjiga opisuje njegovo življenje in sem mislil med branjem, da ma tip silno domišljijo in da takega trpinčenja človek v resnici ne more prenesti brez posledic in da je to domišljijski roman. Vmes je omenjal eno skupnost Barka, pa njen vpliv nanj. Lepo za brat. Potem, na koncu knjige, je pa napisano, kje ta tip zdaj živi in da skupnost Barka deluje tudi pri nas, ob Zbiljskem jezeru pri Medvodah, kjer imajo svojo hišo, v kateri bivajo /no, v resnici imajo sedaj že dve hiši, le da to drugo še urejajo, živijo pa že v njej/.

Malo sem bil šokiran, ko sem dojel, da je to avtobiografski roman in že takrat sem začutil, da se bom z Barko pobližje spoznal. Tri tedne nazaj sva šla z ženo k njim /pravzaprav k vodji prve hiše, k Mateji/ na razgovor, ponudit svoj čas, znanje, če ju potrebujejo. Priznam, da me je bilo malce strah, ker do sedaj nisem imel nikoli opravka z ljudmi, ki jih označujemo kot umsko prizadete /mongoloidne, avtistične, z Downovim sindromom/ in če sem se kdaj srečal z njimi, nisem vedel, kako odreagirati; se delati, da jih ne opazim, si nadeti en bebast nasmeh na obraz, jih pomilovati ali kaj? Vsakič sem bil vesel, ko so šli mimo in se zahvalil Bogu, da nimam nobenega takega v sorodu.
Tu v tej skupnosti pa živijo točno taki varovanci, prizadeti bolj ali manj.

Moram opisati moj prvi stik z njimi. Zame je bilo to odkritje novega sveta.

Milan je v tej hiši najbolj prizadet. Praktično ne govori. Ampak, mislim, vedno bolj imam občutek, da mu ni potrebno. Ko sva se srečala iz oči v oči, ko me je pogledal, je bilo to, kako naj opišem, presenetljivo, nekaj, kar do sedaj še nisem doživel. Milan me je pogledal direktno v srce, direktno v dušo. V delčku sekunde sem spoznal, da sem nag, da ni kotička, kamor bi karkoli skril. Slekel me je do duše. Vse moje maske, ves blef, vse strahove, vse zidove, tančice mi je odvrgel, razbil, stopil, izničil in pred njim sem stal jaz, blizu sebi kot še nikoli, odprt, razgaljen. Le njegov pogled, ki je videl vame, v moje bistvo. Skoraj srhljivo in čudovito. Ko spoznaš v trenutku, ej, butl, drug svet, ni prostora za karkoli drugega kot biti kar si. Zgleda, da mu je bilo všeč, kar je videl /meni prav tako, mislim, kar je videl on/, ker je bil stik vzpostavljen v sekundi.

Najprej sem srečal Staneta. Hud športnik, kolesar, balinar, kaj pa vem kaj še, s srcem na dlani, ki ti jo ponudi v stisk. Mislim, poden. Ravnokar sem nekje prebral na enem forumu, kako zdaj pa en končno ve, kako ni nikomur za zaupat. Blazno zavirajoče razmišljanje. Stane zaupa, brezpogojno. Kakša energija je to. Sem se počutil pred njim kot siva miška, ma najraje bi se pogreznil od sramu nad svojo ničevostjo.

Marinka je faca, majhen otrok v telesu 42 let stare ženske. Pogledala naju je s svojimi prodornimi očmi, za sekundo, dve /enako prodoren pogled kot pri Milanu/, nama podala roko, se predstavila, midva prav tako in nama povedala, da sva njena prijatelja. Hudo.

Bernardka je tihe sorte. Njen pogled pa topel, sprejemajoč, nežen. Nimam pojma, kakšna je njena diagnoza, verjetno bi zdravniki rekli, da je hudo avtistična.

Marjanca je njihova klepetulja. Izdeluje čudovite štikane voščilnice /tako kot Stane/. Malček taka, eee, mamasta. V torek je žena nekoliko zasolzila /čustvena nabitost, a ne/ in jo je Marjanca tolažila, jo objemala, hvalila njo in mene, da je bilo kr mal sitno skoraj.

Pet sončkov, ki je razsvetlilo in odprlo nov svet, nepoznan, prelep, kjer ni mesta za kdo bo koga, kdo je boljši, kjer ni šans za blefiranje, maskiranje, kjer si kar si.

Spremljevalci so Marek /Slovak/, Eva /Slovakinja/, Kirsten /Nemka/, Monika /zanjo pa ne vem od kod je, ker je bila le prvič z nami, sedaj pa je na dopustu rajtam ali v drugi hiši/. Živijo v tej hiši, starost nekje okrog 20 let, umirjeni, blagi, nežni, z velikim srcem. Kapo dol in globoko spoštovanje. Ja potem je še Mateja, shefica in Klemen, vodja hiše, oba zaposlena v Barki, velika Človeka.

Pol smo pa mi, občasni spremljevalci, pa donatorji, prijatelji, pa tko. Ja, pa delovni terapevti tudi.

Upam, da se nam bo kdo od vas pridružil. Zelo lepo vabljeni.

Mislim, je zanimivo tole. A ne, midva z ženo jim dajeva svoj čas, svoje znanje, svoje delo. Kao. Mala malca. Skoraj da ni omembe vredno. Ker dobiva neprimerljivo več in dragocenejše od njih, od Milana, Staneta, Marinke, Bernardke, Marjance in od spremljevalcev. Dajejo nama brezpogojno ljubezen, iskrenost, zaupanje in vero, vero v soljudi.

Neprecenljivo.

en bk


Aja, še spletni naslov skupnosti http://www.barka-drustvo.si/