"Vprašanje je podobno tistemu, koliko kozarcev je treba spiti, da postaneš alkoholik, ali kolikokrat je treba staviti, da postaneš hazarder. Ne gre za količino, ampak vzorec. Pitje alkohola preneha biti družaben dogodek, ampak postane problematično in se razvije v zasvojenost takrat, ko neobvladljivo vedenje postane življenjsko pravilo.

Enako velja za seksualno zasvojenost,“ piše dr. Patrick J. Carnes, ameriški terapevt in avtor knjige Ne recite temu ljubezen, ki je prvič izšla leta 1991 (od lanskega leta jo imamo tudi v slovenskem prevodu). "Ljudje se sprašujejo, kako lahko seksualno vedenje postane zasvojenost, saj ni kot alkohol ali druge droge, ki jih je treba zaužiti... Pri zasvojenosti s seksualnostjo je najbolj uničujoče prav dejstvo, da zalogo droge nosimo dobesedno v sebi."

Dr. Carnes se opira na teorijo, da orgazem ni toliko povezan z delovanjem genitalij kot z delovanjem možganov, pri čemer odločilno vlogo odigrajo endorfini, kemijski nevrotransmiterji, ki povzročajo občutek evforičnosti in blažijo občutek bolečine. Znanstveniki namreč sklepajo, da so endorfini po svoje vpleteni v ekstazo seksualne aktivnosti in orgazma.

Dr. Carnes in njegova raziskovalna skupina v knjigi Ne recite temu ljubezen našteje enajst vedenjskih vzorcev seksualne zasvojenosti, in sicer seksualne fantazije, seksualni lov, anonimni seks, plačevanje za seks, trgovanje s seksom, voajerizem, ekshibicionizem, spolno nadlegovanje in nasilje, zadajanje in sprejemanje bolečine, seks s predmeti in seks z otroki. Z eno besedo, vse, kar ni misijonarski položaj z zakonskim partnerjem pod debelo odejo ob ugasnjeni luči.

Ker verjetno ni človeka, ki se ne bi vsaj enkrat znašel v najmanj eni kategoriji, se zastavlja logično vprašanje, ali smo prav vsi zasvojeni s seksualnostjo. "Vedenjski vzorec, ki sodi v katerokoli od omenjenih vedenjskih skupin, še ne pomeni, da je oseba zasvojena s seksualnostjo,« razlaga avtor. »To lahko potrdimo šele, če oseba želi prekiniti neko seksualno aktivnost, pa tega ne more.“

Terapevtske skupine za pomoč zasvojenim s seksualnostjo so svoje programe oblikovale po vzorcu dvanajstih korakov Anonimnih alkoholikov v ZDA, med katerimi sta posebej zanimiva šesti in enajsti: "Povsem pripravljeni smo prepustiti Bogu, da odpravi vse te značajske hibe,“ se sliši šesti korak, enajsti pa gre takole: "Z molitvijo in meditacijo smo si prizadevali izboljšati svoj zavestni stik z Bogom, kakor ga razumemo, molili pa zgolj za spoznanje Njegove volje glede nas in za moč, da jo izvršujemo.“ Skratka, strogo znanstven pristop. Pa tudi drugače se Carnesova 400-stranski pokroviteljski 'učbenik' bere kot priročnik za utrjevanje vere v tradicionalno konservativne družbene vrednote, ki mora s prstom pokazati na vir vsega zla – in to sta kajpada pornografija in seks.

Verjetno se strinjamo, da je v rokah posameznikov, ki so žrtve infantilne seksualnosti in nizkega samospoštovanja, lahko nevaren že kos kruha z marmelado, kaj šele seks in pornografija, zato je vprašanje, zakaj bi se morali odgovorni odrasli kakorkoli obremenjevati z njihovim nezrelim odnosom do seksa in pornografije, zelo na mestu.

Poleg tega terapevtski priročnik Ne recite temu ljubezen ne pripoveduje o zasvojenosti s seksualnostjo, marveč o zasvojenosti z nasiljem, ki je očitno postalo tako družbeno sprejemljivo, tako udomačeno, da nihče več ne zmore prekiniti njegovega kroga, ki zaznamuje cele generacije z njihovo seksualnostjo vred. Omenjena knjiga žal ponuja tisoč in en odgovor, kako zatreti seksualno energijo, in niti enega, kako njen potencial zasukati v pozitivno smer.
Vir: 24ur.com