Ko bi vsi v tihi ljubezni živeli, delali, ustvarjali ter podarjali svoje sadeže kot drevo, ki spomladi požene, se potem razcveti in iz cvetja ljubezni obrodi okusne sadeže, ter jih daje vsakomur.

Zase ne vzame nič več, kot malo zemlje vode zraka in sonca, a vendar, če bi poznali vsega tega srce, bi vedeli, da je to srce, polno ljubezni in veselja za vse.

Oh ko bi ga spoznali in imeli v sebi tudi vi.

Ali ste slišali kdaj drevo reči lačnemu, ne dam ti sadeža, a kaj le mi, vsega presiti delamo z njim.

Kdor ne spoštuje in ni v blagoslov viru življenja v ljubezni, mora skozi težke izkušnje.

Ljudje rajši vzamejo kot dajo, namesto, da bi v tihi ljubezni vsi delali in podarjali zdrave sadeže resnične ljubezni eden drugemu.

Oh človek, kako velika je tvoja nevednost, ko zastrupljaš zemljo zrak in vodo iz katerega živi drevo v brezpogojni ljubezni.

Pred resnico raje zatisneš oči in ušesa, ko trka na tvoja vrata in te kliče k brezpogojni ljubezni, ter se delaš, kot da ti sam ne živiš iz tega, to pa je zaradi tega, ker raje živiš iz pohlepa in sebičnosti s tem ko varuješ in čuvaš, ta svoj mali ali večji košček lažnive sreče.

Lažnivo pa razpade v prah.

Ko človek uniči drevo, to tiho brez besed obtožbe pade, človeštvu, ki to povzroči pa ostane le to, da steguje v solzah svoje lačne roke v nebo.

Najhuje je to, da človek v večini ni slab a tudi resnično dober ne, ker se tega vse premalo zaveda, saj to vse skupaj, medtem ko v rokah drži svoj delček lažnive sreče in se bojuje za njo, potihoma dovoljuje.

Ali ne vidite da vam ravno prevara pobere vse moči !

Morali pa bi se bojevati z mečem neosebne ljubezni za to, kaj je dobro za vse ljudi živali naravo svet in celoten univerzum, iskreno zvesto požrtvovalno in taki ostati.

Da bi bilo tako!

Zadnji čas je, da najdemo v sebi resnične vrednote, jim dovolimo zaživeti, ter jim ostanimo zvesti, saj edino v njih bomo zmožni tudi brezpogojne ljubezni, ki nam bo v prihajajočih dneh, vsem skupaj še kako potrebna.