Duhovnih izkušenj se ne da znastveno pojasniti.
Vse do Jezusovega časa so obstajale duhovne šole Misterijev, n.pr. v stari Grčiji v Eleuzini in Delfih, kjer so kot varuha misterijev častili Orfeja in Apolona, v Perziji, kjer so še živele misli Zaratustre, v Egiptu in prednji Aziji, kjer so bile šole misterijev povezane z imeni Attis ali Oziris, predvsem pa v starem Izraelu.

V stari zavezi najdemo namige o tem, kjer je pisano o Nazarencih, o Bogu posvečenih ljudeh, kot sta n.pr. Simson ali Gideon; pa tudi preroki so o misterijih veliko vedeli, saj so nenehno opozarjali, naj bi zunanje rituale razumeli kot notranje duhovne procese, k naj bi posameznika ali ljudstvo povezalo z Bogom.

Tedaj so vedeli, da mora človeštvo skozi najnižjo točko materije, da bi se lahko ponovno združilo z Bogom, razvoj, ki ga je duhovno Bratstvo razsvetljenih in osvobojenih zagotavljalo vsakomur, ki je hotel po tej poti svobode. Kdor je bil iniciran v misterije, je sprejel ta spoznanja. Kot posredniki so nastopali posvečeniki, ki so zavestno živeli v notranjem duhovnem svetu božanske moči in zakona. Simboli, s katerimi so ta spoznanja izražali, so bili pri tem drugotnega pomena.

Sledil je nov razvoj človeštva. Do Jezusa so bili misteriji tajni, skrivnostni. Jezus je izhajal iz judovskih krajev misterijev in je le-te ljudem razodel. Vsem, ki so sledili njegovemu nauku, je povsem jasno predstavil zavestno smrt zemeljskega s pomošjo Vstajenja božanskega v človeku (Drugi v nam samih): Kdor hoče svoje življenje izgubiti zaradi Evangelija, kar pomeni zaradi duha, ta ga bo rešil. Jezus je javno živel proces, ki so ga do tedaj opravljali tajno za zidovi v posebnih posvečenih prostorih: opustil je uveljavljanje materialnega jaza v mišljenju-ego, občutenju in hotenju, s čimer je v njem začelo delovati pravo, božansko bistvo človeka, vstalo bistvo.

Človeštvo se je razvilo do točke, ko je bila objava misterijev možna in tudi nujna. Proces notranjega umiranja in ponovnega vstajenja je bilo možno doživeti z lastno odgovornostjo, ne le pod vodstvom iniciatov na mestih misterijev, kot je bilo dotlej v navadi. To pomeni, da je resnični-božanski jaz, ki je vstal v človeku potem ko ga je zavedal (zavedanje), trajno deloval v človekovem življenju kot živa resničnost in ne kot spomin, kot je bilo do tedaj. To Jezusovo dejanje je postalo možno tako, da se je duhovno Bratstvo v njem najbolj notranje povezalo s človeštvom: postal je Kristus, maziljen z močmi duha, ki so bile poslej na voljo vsem ljudem, ki so kot on hodili po tej poti.

V Jezusovem dejanjem je tako načelno postala vsa zemlja šola misterijev. Misteriji so postali javni in niso bili več le za majhne skupine izbrancev. Poleg tega jih je treba doživeti pri polni zavesti. Le tako in samo tako so lahko padli zidovi posebnih mest za misterije. Vedenje o misterijih, kim je bilo prej tajno, je postalo zavestno in javno.
V Jezusu se je zgodilo odločilno dejanje razkritja misterijev in njegovo javno oznanjanje in da se je v njem Brastvo razsvetljenih-življenja približalo človeštvu prav v materiji, da bi mu omogočilo nov korak na poti njegove usmeritve.

Duhovno notranje razodetje ni nikakršnja teoretično znanje, ampak izraža določeno izkušnjo. To je izkušnja neposrednega notranjega božanskega razodetja. Torej, izkušnja in znanje iz prve roke, Boga.. Razodetje se zgodi na temelju in kot višek duševnih življenjskih procesov, prethodnica je lahko velika spiritualna kriza. Zgodi se v naši duši, ki se bori za absolutno spoznanje, pri čemer je to spoznanje izhodišče in cilj iskanja.

To se zgodi v trenutku, ko naša obupana duša, ki išče večnost, doživi zemeljsko ječo bivanja in svojo globoko nevednost. Odreši se iluzij in celotne zemeljske utvare. V istem trenutku se lahko v duši razodene Luč – Razsvetljenje notranjega stanja duše, ki ji kaže to, kar išče. Uskladi se  z njenim notranjem stanjem, pri čemer jo tolaži (Duh-Tolažnik) in jo istočasno dviga na novo duhovno raven biti.

V« Apokryphonu Janeza« je ta veličastveni dogodek opisan slikovito in izrazito. Sam sv. Janez je ta, ki išče znanje Očeta (Oče naše duše), je učenec misterijev. Je v bistvu princip Luči, ki služi osebnosti in je na poti v tempelj. Tu ga sreča farizej z besedami:« Kje je tvoj mojster, ki si mu nekoč tako močno sledil?« Očital mu je, da je žrtev prevare, naivnosti, kar ga je odvrnilo od običajne tradicije. Ko je Janez slišal te besede, se je obrnil »od templja ter se napotil proti goram, v puščo.«

Sam Janez se pri tem soočenju sooči s praznim zunanjim svetom brez ljubezni. To je svet farizeja, ki predstavlja tog-utesnjen religiozni način življenja. Srečanje ponazarja Janezovo notranje duševno stanje. S svojimi lastnimi predstavami o resničnosti stoji na meji in dvomi sam vase. Ugotovi pomanjkanje notranjega resničnega znanja in tako doživi veliko krizo – temo, ki je v »Apokryphonu« imenovana »pušča«. V tej temi se njegove predstave razpršijo.

Le kaj resnično ve o Odrešeniku? Ničesar otipljivega ni več in tako se žalostno vpraša:« Le zakaj je bil tu Odrešenik? Zakaj ga je Oče-Stvarnik poslal na ta svet? Kdo je njegov Oče, ki ga je poslal? Kakšna vrsta je doba h kateri gremo? Rekel nam je sicer: Obdobje, h kateremu gremo, je prevzelo podobo neminljivega obdobja. Vendar nam o njem ni dal nobenega pojasnila, ni nam povedal, kako izgleda.«

Pušča, kamor je Janez poda, ponazarja izkušnjo absolutne ne-biti zemeljske osebnosti – izpraznjenost vseh zemeljskih utvar in Janez sam predstavlja stanje te osebnosti. Njegova duša, ki je s tem odrešena, se obrne h gori(Duhu). Usmeri se proti Duhu, katerega moč v zgodbi predstavlja podoba gore. V tem trenutku se v Janezovi duši razodene Odrešenik, duhovna Luč, ki ga iz dvoma vodi preko meja v notranjo resničnost. Odrešenik se mu pokaže duhovna podoba popolnega človeka v trojni obliki: kot otrok, kot starec in kot služabnik. Janez začne neposredno spoznavati božansko bistvo. Vidi, kako se tri oblike stalno spreminjajo; otrok v starca, nato v služabnika in zopet v otroka.
Spozna enost treh oblik;« V Svetlobi, ki je bila pred menoj in je bila enost treh oblik in oblike so se razodevale druga v drugi.« Spoznavanje Janeza se dogaja neposredno v enosti, ki vključuje tistega, ki spoznava (Janeza), vsebino spoznanja (božansko bistvo) in  sredstvo spoznanja (Luč-Svetlobo), princip Luči, ki je v njem oživel (v pripovedi podoba Odrešenika), mu pojasni resnico.

Otrok je Sin, ki prenavlja dušo, odrešujoči Kristus; starec je pričujoči princip življenja in modrosti, služabnik pa je princip ljubezni Svetega Duha, ki služi in tolaži. Notranji princip Luči odrešuje glede na človeško dojemnljivost Janeza in glede na sprejeto modrost. Janez torej spoznava božanski svet, padec duha-duše in nastanek zemeljskega kozmosa, usodo človeške duše in njeno pot odrešitve. Duhovni miti so sredstvo izražanja, s katerim posamezniki posredujejo svojo izkušnjo drugim. Ker gre za duševno-duhovne in energetske procese, ki sprva niso dostopni racionalnemu razumu, jih je treba izraziti s simboličnimi podobami in obojestranskimi povezavami.

Duhovni miti so povezani s sposobnostjo predstavljivosti poslušalca. Posreduje jih duhovna Luč sama, zato je zanje tipično, da spoznanja izhajajo iz različnih duhovnih ravni resničnosti. Usmerjeni so na bolj ali manj latentni princip poslušalca, ki ga lahko ogrejejo za Spoznanje. Odrešenik sam pa začne delovati v nas samih(poslušalci) in izravnava pomanjkanje resničnega znanja tako, da vzpostavi povezavo s Izvirom. Spoznanje pravega Boga, ni neko teoretično znanje. To je bolj moč, ki podarja možnost vrnitve k Izvoru.
Človek, duhovno prebujeni človek, doživlja na tej poti samega sebe kot dvojno bitje. Nahaja se med dvema področjema biti, katerih korenine čuti v sebi. Po eni strani je otrok ustvarjen zemeljsko, po drugi strani pa nosi v sebi nebeškega človeka. Spoznanje Boga,, omogoči iskalcu, da hodi po poti svobode. Omogoči mu dojeti, da nosi sam v sebi Očeta, iskro Luči. V »Apokryphonu Janeza« pravi Janez n.pr.: Kajti nihče od nas na spozna, kakšen je neizmerni. Spozna ga lahko le tisti, ki je izšel iz Očeta. In on je tisti, ki nam je to povedal.« Spozna pa tudi, da je njegovo seme duha ujeto v zemeljskem človeku.

Miran Zupančič