NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

četrtek 28-maj
  • S kajaki po reki Krki

  • petek 29-maj
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • sobota 30-maj
  • Vodstvo po razstavi Ljubljana. Zgodovina. Mesto.

  • nedelja 31-maj
  • Dance Alchemy & Brunch

  • ponedeljek 01-jun
  • Ženske, duševno zdravje in procesi okrevanja

  • torek 02-jun
  • Motorizirana preteklost

  • sreda 03-jun
  • S kajaki po reki Krki

  • četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Čakaj in opazuj oziroma rasti ali umri   
    petek, 1. maj 2015 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Po včerajšnjem predavanju je pristopila gospa in mi rekla: včasih so nam farji prali glave samo enkrat tedensko, danes nam jih perejo 24/7Popolnoma se strinjam z vami, sem odgovoril. Ko sem prišel domov, sem zvedel še za najnovejši podatek: v Sloveniji živi 410.000 ljudi z visokim tveganjem socialne izključenosti. Med njimi je 290.000 ljudi, ki ne zmorejo več plačevati niti položnic za osnovne življenjske stroške.

    Ne spomnim se, da bi kdaj v totalitarni Jugoslaviji kdo pribeležil primerljiv podatek. Nekateri pa ob tem lakonično pravijo, da bi morali dati ljudem občutek, da imajo prihodnost. Kaj pa, če bi raje zgradili svet, v katerem ne bi bilo treba nikomur dajati takega občutka, ker bi ga vsi že imeli?

    Ljudje so dolga leta zgolj opazovali zgodbo o uspehu, ki je privedla do takega klavrnega stanja. Opozorila o bližajoči katastrofi so bila bob ob steno, po nas pa so zlivali tudi gnojnico. Logično, kajti kapitalizem pozna en sam način delovanja: rasti ali umri. Navadni ljudje se mu v glavnem prilagajajo tako, da se držijo principačakaj in opazuj. Oboje pa je obsojeno na bolečo agonijo in grozljivo propadanje, le da tega zlepa ne prepoznajo, ker je planet preprosto prevelik, da bi posameznik lahko s svojimi omejenimi čutili zaznal, kako propadajo gozdovi, kako umirajo čebele, kako se širi revščina, kako se segrevajo oceani, kaj se dogaja na Arktiki, pa na Antarktiki, v Sibiriji in povsod drugje.

    Nekateri ljudje skušajo biti celo pametni, zato vedno znova predlagajo strategijo čakaj in opazuj. Imajo se za laične znanstvenike, kritične mislece, inteligentne dvomljivce in zadržane skeptike, saj verjamejo, da je taka drža zelo cool in je vredna posnemanja. Sebi in drugim ljudem zato v zadnjih letih predlagajo, naj še malo počakajo, da se bo pokazalo, ali imajo znanstveniki, ki govorijo o podnebnih katastrofah, prav ali ne. Kot da bodo z lastno omejeno izkušnjo preverjali znanstvena spoznanja. Kako neverjetno egocentrično in naduto je tako razmišljanje.

    Psihoanalitično razmišljanje o usodi človeštva zato nadaljujem z analizo pogostega in povsod navzočega obrazca vedenja, ki je zapisan v naslovu tega prispevka.

    Čisto vsak človek ima izkušnjo, da je način vedenja čakaj in opazuj tak, da je po določenem času, ko tako čaka in opazuje, preprosto prepozno. Seveda je najlaže čakati, ne delati nič in opazovati, kaj se dogaja. Ko je prepozno, je kajpak zgolj – prepozno. Tu ni česa dodati.

    Kar je najprej videti kot resno, razumno in kritično početje, je na koncu zgolj patetično, boleče in obtožujoče tarnanje, zakaj nisem že prej kaj storil, ko je bil še čas.

    Normalno lahko postane čez noč ekstremno. Ljudje kljub obilju empiričnih podatkov še ne razumejo kaotične narave podnebij in drugih sistemov, zato naivno verjamejo, da je dobro čakati in se prepričati na lastne oči; tako so jih vzgajali. Toda z lastnimi očmi vidijo le nekaj metrov daleč, zato nikoli ne bodo videli sistemov in ne bodo prepoznali dogajanja v njih.

    Danes je povsod mogoče opazovati objektivno zlo in vremenske pojave, ki so vsak dan vse bolj ekstremni. Ko piha veter, divja orkan; ko je poplava, je povodenj; ko je suša, je kot v puščavi; ko pada sneg, ga zapade tri metre; ko je v prvi polovici aprila toplo, je skoraj trideset stopinj v senci. Ljudje pa v teh dneh kljub vsemu trdijo, da je pomlad lepa.

    Človeštvo, ki bo opazovalo in čakalo, kaj se bo zgodilo, bo v prihodnosti doživelo tole.

    Povprečne temperature na Zemlji bodo naraščale, zato bo po predvidevanjih znanstvenikov vse več ljudi, ki preprosto ne bodo mogli preživeti v okoljih, kjer že živijo, ker bo tam kratko malo prevroče, obenem pa ne bo vode in ne bo mogoče pridelati dovolj hrane za vse.

    Nezmožnost za plačevanje položnic bo takrat še najmanjši problem.

    Napovedi znanstvenikov niso narejene na podlagi opazovanj, temveč na podlagi merjenj z najbolj sodobnimi napravami, s katerimi vidijo bistveno dlje kot z očmi, zlasti pa vidijo bistveno natančneje. In kaj lahko naredijo navadni ljudje, ki imajo na voljo zgolj oči?

    Lahko naredijo vse, ker imajo na voljo tudi možgane. Zmožni so namreč za to, kar imenujemo čista misel in moralna odgovornost.

    Ljudje me vedno znova pozivajo, naj vendarle povem, kako se rešiti iz primeža kapitalizma. Torej hočejo biti hlapci. Obnašajo se predvidljivo iracionalno in tako, kot so navajeni. Od gospodarja pričakujejo odgovor, ki bi ga hlapčevsko sprejeli, če bi jim bil všeč, ali histerično zavrnili, če jim ne bi bil. V glavnem pa bi še naprej čakali, opazovali svet in se zdeli sami sebi imenitni, češ da so skeptični in kritični do vsega okoli sebe, pa čeprav ne bi mogli niti plačevati položnic.

    Zakaj je to pomembno?

    Vse to je pomembno za prihodnost. Če ljudje ne bodo množično zgrabili priložnosti za progresivno, napredno razmišljanje, jih bodo dokončno zasužnjili zastopniki neoliberalnega kapitalizma, podnebne spremembe pa bodo spremenile Zemljo v Venero.

    V resnici je tragično, da ljudje pristajajo na hlapčevanje, čeprav imajo v glavi tako sijajno mašino, kot so možgani, s katerimi bi lahko mislili, če bi hoteli.

    Še bolj tragično pa je, da brez upora sprejemajo kapitalizem kot najboljši sistem, čeprav je tisočkrat dokazano, da ne more in ne sme odstopiti od brezumnega širjenja, saj bi to zanj pomenilo samomor, kar pomeni, da ljudje sprejemajo rakaste metastaze za sistem, v katerem naivno verjamejo, da bodo preživeli.

    Kapitalizem si ne more pomagati, saj je absolutno podrejen principu rasti ali umri. Pomagajo mu lahko le ljudje, in sicer tako, da ga pospremijo na smetišče zgodovine, tako kot se tudi sicer skušajo znebiti metastaz.

    Noben človek pri zdravi pameti ne želi živeti z metastazami. Ne obstaja sofistika in ne obstaja metodologija dvoma, s katerima bi bilo mogoče dokazati, da je prav, če živimo z metastazami. Rak uničuje zdrave celice in se širi na njihov račun. To je popolnoma jasno.

    Prav tu se odpira možnost za resno razmišljanje o drugačni prihodnosti. Razumemo jo, če preberemo izvrstno knjigo z naslovom Infinitely Demanding: Ethics of Commitment, Politics of Resistance, ki jo je spisal Simon Critchley.

    Avtor uvodoma opozori na detajl v razmišljanju, ki odpre nekoliko drugačno perspektivo, kot je tista, na katero smo navajeni, ko razmišljamo, kako so Stari pričeli filozofirati. O tem bom podrobneje govoril naslednji mesec na filozofskem večeru v Domžalah, ko bom imel predavanje z naslovom Pogoji filozofije.

    Za kaj torej gre?

    Critchley pravi takole: filozofija se začne z razočaranjem.

    Zamisel je dobra in produktivna, kajti ljudje kot končna bitja smo sposobni vsaj začutiti, da želimo nekaj, česar ne moremo doseči, da želja vselej spodleti, kot bi rekel Lacan.

    Pa vendar to ni razlog za obup. Prav nasprotno. Človek z razmišljanjem, s filozofiranjem šele odpira vrata novim perspektivam, ki niso utopične ali celo neumne. Natanko v tem smislu je danes aktualno Nietzschejevo pozivanje k prevrednotenju vseh vrednot. Danes bi moralo biti ljudem jasno, da živijo v nepravičnem svetu, da je kapitalizem inherentno nepravičen sistem, v katerem vlada neosebni zakon profitabilnosti, zaradi katerega je korporativnim ljudem popolnoma vseeno zanje in celo za civilizacijo oziroma za ves planet.

    John Stuart Mill (1806 do 1873), angleški gospodarski teoretik in filozof, ki presega klasiko s svojimi stališči do gospodarske in socialne politike. Za sedanji čas je pomemben kot zagovornik stacionarnega stanja gospodarstva. Citat iz njegovih, "Principles of Political Economy" (1848): 

    »Nedvomno je na Zemlji, da, celo še v starem sve¬tu, prostora za precejšen porast prebivalstva, ob podmeni, da se tehnika ne¬prestano izpopolnjuje in da kapital nemoteno raste. Priznati pa moram, da nimam nobenega razloga, da bi to želel, celo tedaj ne, če ne bi bilo škodljivo. Tista gostota prebivalstva, ki omogoča človeštvu, da v največjem obsegu doseže vse prednosti kooperacije in socialnih odnosov, je v vseh gosteje naseljenih deželah že dosežena. 

    Prenaseljenost lahko obstaja tudi tedaj, ko so vsi ljudje obilno oskrbljeni s hrano in obleko. Človeku ni v prid, če mora biti neprestano skupaj s svojimi vrstniki. Huda je predstava o svetu, v katerem ni samote. Samota v pomenu, da je človek pogosto sam, je bistveni prvi pogoj za poglobitev misli in oblikovanje značaja. Samota v lepoti in vzvišenosti narave je zibelka misli in teženj, ki niso dobri le za posameznika, temveč bi brez njih bilo slabo tudi za družbo. 

    Tudi ni, če natančneje premislimo, preveč zadovoljiv svet, v katerem ni nič več prepuščeno samoniklosti narave, v kateri je vsak košček zemlje obdelan, da bi pridelali živež za ljudi, v kateri je vsak travnik s cvetlicami in vsak pašnik preoran, kjer so iztrebljeni vsi četveronožci in ptice, v kolikor niso domače živali, ker so konkurenti človeku za hrano, kjer je odstranjena vsaka grmovnata meja ali vsako odvečno drevo in kjer skoraj ni prostora, kjer bi lahko divje rasel kak grm ali kaka cvetlica, ne da bi jih v imenu kmetijskega napredka odstranili kot plevel. Če mora Zemlja zgubiti večji del svoje miline, za katero se imamo zahvaliti tistim stvarem, ki bi morale pri neomejeni rasti gospodarstva in prebivalstva izginiti in to le za hranjenje številnejšega, ne pa boljšega in srečnejšega prebivalstva, tedaj lahko zaradi zanamcev le upam, da bodo zadovoljni s stacionarnim stanjem dolgo preden jim bo vsiljeno zaradi nujnosti.« 

    Dušan Rutar

    Vir: za-misli.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • za-misli.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * sociala

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Prihodnost-Revscina-Samota-Svet

    No trackback comments for this entry.
    Čakaj in opazuj oziroma rasti ali umri | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Čakaj in opazuj oziroma rasti ali umri

    Prispeval/a: AnaH dne sobota, 20. junij 2015 @ 12:16 CEST
    Nič komentarjev? Da se le ob članku ustavimo in nato podrezamo po sebi in prepoznamo svoj prispevek k vsemu, kar se nam danes že dogaja in še bolj se nam bo!

    Hvala, D. R., za tovrstno pomoč pri morebitnem razmisleku!



    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,41 seconds