Piše: Marko Pogaènik

Po grozotah druge svetovne vojne so politiki zagotavljali, da je z vojnami konec. Žal ni tako. Kljub naporom gibanj za mir, svetovnih organizacij in pogumnih posameznikov divja na Zemlji veè vojn hkrati. Kar naprej se vnemajo in pripravljajo nove vojne. Ali naj obupamo? Ali naj se zapremo v Evropsko unijo kot eno od sreènih oaz miru? Ali naj zamašimo ušesa pred poroèili o novih izbruhih nasilja?

Nikakor ne smemo obupati nad uspešnostjo mirovnih prizadevanj, saj še nismo poskusili najmoènejše metode vzdrževanja miru na Zemlji. Nismo se še dovolj potrudili, da bi vsak zase vzdrževali mir znotraj samega sebe in v skladu s tem nastopali v javnosti. Nikakor ne zbijam šale na raèun vojne in miru! V mislih imam odkritja o neverjetni moèi tako imenovanih morfogenetskih polj. Gre za energijska polja, ki glede na svojo kvaliteto ali destruktivnost odloèajo o tem, kakšne pojave doživljamo v materialnem svetu.

Pri naših prizadevanjih za mir smo le navidezno odvisni od volje, oziroma od malomarnosti veèine. Vesolje se oblikuje znotraj vsakega posameznega holografskega jedra, ki sestavlja njegovo celoto. Èlovek zaobjet v svojem èustvenem, miselnem, energijskem, telesnem in duhovnem organizmu nedvomno predstavlja takšno holografsko (celostno) jedro. Hoèem reèi, da je usoda vojne in miru navidez sicer odvisna od zunanjih dejavnikov - a le do trenutka, ko se èlovek zave, da se vzvodi stvarjenja v resnici nahajajo znotraj naših osebnih energijskih polj in znotraj naše zavesti.

Teoretièno se da reèi, da bi mir nastopil v trenutku, ko bi se dovolj ljudi na Zemlji potrudilo vedno znova najti toèko miru in ravnotežja znotraj samega sebe in tudi znotraj svojega nastopanja navzven. Dejansko pa bi s tem nastala le realna možnost za dosego miru na Zemlji. Da bi mir zavladal med narodi in posamezniki, se je potrebno spreminjati. Brez tega, da se posamezniki in narodi zavemo svojih egocentriènih stremljenj, svojih zadrtih miselnih sistemov in èustvenih zadržkov, ne more biti miru na Zemlji. Kaj pa bi nam pomenil mir, èe bi znotraj nas še naprej divjal spor med obema spoloma, med egom in glasom duše, med razumskimi nazori in obèutkom za življenje?

Zaènimo nemudoma. Mir na Zemlji lahko dosežemo, èe se naloge lotimo vsaj na treh ravneh hkrati. Predlagam akcijski naèrt, ki je tako preprost, da ga lahko vsakdo zaène uresnièevati danes:

1. Opazuj kje se pojavljajo spori znotraj samega sebe in znotraj osebnega oziroma mednarodnega sveta. Prisluškuj glasu srca in logiki svojega razuma, da bi izvedel, kaj lahko storiš, da vneseš spremembo.

2. Zavedaj se, da miru ne moremo trajnostno vzdrževati zgolj znotraj èloveškega sveta. Spreminjaj svoje ravnanje in ravnanje družbe, ko gre za agresijo proti doloèenemu vidiku narave ali drugih bitij. Razvijaj obèutljivost, toleranco in razumevanje za bitja in svetove okrog sebe.

3. Vedno znova poišèi toèko miru znotraj svoje sredine in bodi miren tudi sredi najbolj burne aktivnosti. Mir se da ustvarjati. Mir je samo eden in èe ga uspemo vzdrževati kot posamezniki, se bo prej ali slej nujno pojavil kot naša skupna vsakdanja resniènost.

V Šempasu, 3. aprila 2006 Marko Pogaènik

Vir: http://www.gibanje.org