DANES SE POČUTIM TAKO NEUMNEGA!

Pravočasno sem prispel do pulta na letališču v Pune-u. 12:45, imel sem 45 minut do poleta in bil veselo nasmejan, saj sem imel karto do Delhija že plačano. Dva dneva nazaj sem stopal od enega konca mesta do drugega in voznik motorja, ki me je pripeljal prav do ciljne destinacije se je ponudil, da mi plača karto do Delhija.
"Ne se mi zahvaljevati. Ti si moj brat. Moja dolžnost je, da pazim na svojega brata." je rekel gospod Goyare, lokalni poslovnež in zelo prijazen človek. Take stvari se mi na tem potovanju večkrat zgodijo - da mi nekdo na lepem ponudi letalsko karto, 500 dolarjev ali kaj podobnega.

Skupaj sva preživela popoldne in večer, pustil mi je, da vozim njegov 350ccm HONDA motor!!!, povabil me je na večerjo in na koncu dneva plačal za mene še sobo v prijetnem hotelu. Delila sva svoje sanje in čutil sem da sem začel prelepo prijateljstvo. Zagotovil mi je da me bo karta za avion naslednji dan čakala na pultu Spice-jeta. Da naj poklicem iz letališča in dobil številko rezervacije.


"Matej...Matej...Sedmak...Oprostite gospod, na to ime nimamo nobene rezervacije", je bil odgovor uslužbenca za pultom. Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Po tem ko je se 6x preveril in me poslal od pulta sem poklical gospoda Goyera, ki mi je zatrdil da je karta bila plačana in da naj ga pokličem nazaj čez 10 minut. Čez 10 minut številka ni bila dosegljiva.

POČUTIL SEM SE TAKO NEUMNEGA. Imel sem narejen celoten načrt da bom v Delhiju e danes, skušal priti v stik s prijatelji, ki bi mi mogoče lahko pomagali spraviti v kontakt s predsednikom Indije, poslal sem mu še eno pismo da sem jasno povedal o čem bi z njim rad govoril, če mi uspe...POČUTIL SEM SE TAKO NEVERJETNO NEUMNEGA IN NAIVNEGA.

Začel sem spraševati ljudi, če mi lahko kdorkoli kupi karto in dobil sem same zavrnitve. Čez eno uro me je nekdo peljal do železniške postaje. Vožnja z vlakom bi trajala 28 ur - mislim, da nisem bil še nikoli toliko časa v enem vozilu... Vendar je bila prodaja kart danes zaprta.

Samo karte za drugi razred so bile na voljo. Nisem bil prepričan, če bom to preživel...Šel sem iz Igatpurija do Pune-a v drugem razredu-izkušnja, ki jo je definitivno treba doživeti, vendar enkrat in nikoli več!

Poslovil sem se od vseh neverjetnih ljudi, ki sem jih tu spoznal, celo malo sem se považil, kako srečen sem ker sem našel sponzorja.


Zadnja dva dneva sem vložil vse svoje zaupanje v človeka, ki sedaj noče odgovarjati na moje klice. Sedaj sedim v internet cafeju in zapravljam denar, ki naj bi ne v 28 urah zapeljal do Delhija da sprostim iz sebe del čustev v email, ki ga ravnokar bereš.
JOJ, POČUTIM SE TAKO NEUMNEGA! Zakaj nisem vsaj preveril prej na letališču?

Vse skupaj ni zaradi letalske karte... Koliko sem vreden? Koliko je vredno moje prijateljstvo? Kako me lahko nekdo namerno vleče za nos in KAKO SEM LAHKO TAKO SLEP?

Ali lahko kdaj še komu zaupam? Kako bom reagiral naslednjič, ko mi bo kdo ponudil pomoč? Bom bolj previden? Mogoče bom tako previden, da se bo oseba, ki mi bo hotela pomagati, počutila neprijetno?

Lahko bi vedel, kaj se bo zgodilo, že včeraj. Poklical sem g. Goyareja proti večeru, sprašujoč če lahko ostanem pri njemu. Zagotovil mi je, da me bo pobral čez 20 minut in nato izklopil telefon. Čakal sem ga do 2h zjutraj. Nato sem začel ustavljati vozila in spraševal ljudi, če lahko prespim pri njih.

Dva geja sta mi rekla, da sem lep in da bi želela z mano prežziveti noc, druga dva tipa sta se me tako ustrašila, da sta zbežala stran ko sem ju vprašal, če lahko ostanem pri njiju.
Pet tipov v hitrem avtu mi je pokazalo sredinec, še kričali so in me skoraj povozili, ko so zapeljali mimo mene. Neka gospa mi je hotela dati denar in sem ga zavrnil. Okoli 100 ljudi je enostavno reklo ne. Ob 3h zjutraj sem se približal motorju z dvema fantoma in eden od njiju me je povabil k sebi.

Asheesh živi v malem stanovanju in je zanimiv, smesen karakter z globokim glasom in zelo neznim srcem. Bil je ganjen ob pogovoru, ki sva ga imela in mi zagotovil, da ga lahko tretiram kot BRATA in da se lahko vedno zanesem nanj.

In spet - ZAUPAM ASHEESH-u. Popolnoma mu zaupam. Če bi mi danes rekel, da je kupil letalsko karto, bi šel na letališče. Brez predhodnega preverjanja.

Ljudem zaupam in jim tudi bom zaupal-vedno in za zmeraj. Ker tak pač sem. Vsakomur dam priložnost, dokler mi ne dokaže, da ni vreden mojega zaupanja. Ne morem izgubiti ničesar-lahko se le učim. Mr. Goyare je izgubil prijatelja, ki bi mu nekoč v prihodnosti lahko pomagal izpolniti sanje o potovanju po Evropi. Je tipicna PODGANA, in na take bom v prihodnosti pozoren. Če dobro premislim, bi lahko vse to vedel še preden se je zgodilo. Še vedno pa ne obžalujem ničesar.

Zunaj je vroče-vec kot 30 stopinj. Ne vem, kaj se bo zgodilo z mano v naslednjih nekaj dneh in kako bom prišel do Delhija. Očetu sem obljubil, da se srečava 28-tega januarja v Istanbulu. Tudi do tja ne vem, kako bom prišel.



Vem pa, DA MI BO USPELO. Spet mi bo kdo prekrižal pot, mi obljubil letalsko karto in mu BOM ZAUPAL in eventuelno priletel v Delhi in nato našel pot do Istanbula. Ker ko se enkrat močno odločis za nekaj, je NI SILE na svetu, ki bi ti to preprečila. So ljudje, podgane in druge zivali, ki lahko zavrejo tvoj napredek, vendar te nihče NIKOLI NE MORE USTAVITI.

Mnogi so do mene NEZAUPLJIVI. Nočejo me vzeti v svoj avto, nočejo z menoj deliti hrane in nočejo me vzeti k sebi domov. Na koncu se počutim kot eden izmed 250 milijonov prosjačev v Indiji. Vendar me več ne moti. Včasih sem kot filmska zvezda, stotine ljudi okoli mene me prosi za moj avtogram. Včasih se ljudje do mene obnašajo kot da sem NEDOTAKLJIV.

Vendar vem, da zamujajo oni - zamujajo tisti neverjetni občutek, ko nekomu zaupaš in zgradiš močno prijateljstvo.

"PAZI NASE" je najslabši nasvet, ki ga lahko komu daš. NEZAUPANJE ljudem NI POT. Pot do samoizpolnitve je...ZAUPATI vsem in se POCUTITI NEUMNEGA od časa do časa.

Zaupajoč (in zdaj, ko sem se otresel vseh slabih obcutkov, spet srečen), iz coffee shopa na železniski postaji v Pune-u.

Matej - Peacehiker
www.peacehiker.com

P.S Zaupam, da bo internetna stran kmalu postavljena. Bomo videli :).