NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 
Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.

Vpiši se ali pošlji email na: soncna@pozitivke.net.
Več o sončni pošti >>
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 20.000 bralcev.

 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 NOVO PRI NAS  

ČLANKI

7 novi Članki v zadnjih 24 urah

KOMENTARJI BRALCEV
zadnja 2 dni

  • Misel tedna
  • Pričetek sistemskeg...
  • Slika tedna 26_2017

  • TRACKBACKS zadnja 2 dni

  • Slovenska agrohom...

  • POVEZAVE zadnja 2 tedna

    Ni nedavnih novih povezav

     Aktualno  


     Mesečni koledar  
    Dogodki te strani

    sreda 28-jun
  • Srečanje z Bracom v Rogaški Slatini

  • četrtek 29-jun
  • Lent: 29. Folkart (Bot, Cro, Geo)

  • petek 30-jun
  • Predavanje - Odstiranje znanj prednikov

  • sobota 01-jul
  • Izmenjevalnica na prostem

  • nedelja 02-jul
  • Jaka Smerkolj: Vsaka drama je upornica

  • petek 07-jul
  • Srečanje z Bracom v Opatiji

  • sobota 08-jul
  • Srečanje z Bracom v Opatiji

  • nedelja 09-jul
  • Srečanje z Bracom v Ljubljani

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Kdaj so naši otroci srečni?   
    torek, 14. marec 2017 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Neža Mrevlje v Vivi www.viva.si

    Ujeti, občutiti in deliti srečo
    O čem govorimo, ko govorimo o občutjih sreče pri otrocih? Gre za sprejetost, pozornost, ljubečnost ali varno navezovanje, opravljanje razvojnih nalog in spoznavanje sveta? Pravzaprav za vse našteto. Zato ko na doživljanje sreče pri otrocih pogledamo s stališča čustvenega, socialnega in osebnostnega razvoja, vidimo, da govorimo o notranjem miru, pomirjenosti, izpolnjenosti in zadovoljstvu.

    Gre torej za stanja ugodja, ki jih prinašajo občutki »tople povezanosti in lastni razvojni dosežki,« poudarja klinična psihologinja in psihoterapevtka razvojno analitične usmeritve in sistemska družinska terapevtka Bojana Moškrič. »

    Temelji človekove osebnosti se namreč gradijo v njegovem najzgodnejšem otroštvu in od njihove kakovosti je v veliki meri odvisno, kako srečen in uravnovešen bo posameznik med odraščanjem in tudi kasneje v odrasli dobi.« Za razvoj otrokove osebnosti, njegovega dojemanja in občutja sebe, drugih ter sveta pa je tako izjemno pomembna povezanost z drugimi, ki se začne oblikovati takoj po njegovem rojstvu. 

    Varen, ljubeč in stabilen odnos
    Ljudje smo socialna bitja in bistveni pogoj, ki nam omogoča razvoj in zorenje, so medčloveški odnosi, v pogovoru o sreči pri otrocih poudari sogovornica. Otrok na svet sicer prinese prirojeni razvojni program, pojasnjuje, vendar pa je zato, da bi ga lahko v polni meri udejanjil, potreben varen, ljubeč in stabilen medčloveški odnos. Ta se z mamo nadaljuje iz varnih časov nosečnosti in se nato postopoma razširi na vse družinske člane. Vsako obdobje ima tako svoje razvojne naloge, na podlagi katerih se oblikuje osebnostna zgradba. Njihovo uspešno odvijanje pa tako otroku prinaša občutke pomirjenosti in izpolnjenosti, polno doživljanje sedanjosti in radoživo ter radovedno pričakovanje prihodnosti. 

    Pri čemer Bojana Moškrič tudi omeni, da je del doživljanja vseeno povezan ne le z izkušnjami, temveč tudi s tem, kar ljudje prinesemo s seboj na svet. Torej s temperamentom, z našimi genetskimi danostmi, ki sovplivajo na to, kako se odzivamo v različnih življenjskih okoliščinah in na kakšen način nas radostijo vesele ter koliko zdržimo tiste, ki so težke. Že v izhodišču se tako do neke mere razlikujemo v tem, ali se nagibamo k bolj optimističnemu ali pesimističnemu pogledu na življenje. Vendar pa je optimizem naravnanost, ki je značilno vezana na otroštvo, tudi izpostavi strokovnjakinja. Tako se prijetne izkušnje močno vpišejo v otrokov spomin. Ob zadovoljujočih odnosih, otrokovi veščosti v nečem in dogodkih, na podlagi katerih nastajajo prijetni spomini oziroma vse, kar sproža pozitivna čustva, se oblikuje posameznikovo zadovoljstvo že v začetnih fazah življenja. 

    Slabo nad dobrim?
    Ob razmišljanjih o vlogi sreče v otrokovem življenju in kasneje tudi v posameznikovem odraslem obdobju se je mogoče obrniti tudi k ugotovitvam socialnega psihologa Jonathana Haidta. Ta pravi, da je slabo v naših življenjih kljub vsemu močnejše od dobrega. Zakaj? Trdi, da je to dediščino oblikovala evolucija: življenje v okoliščinah, v katerih je bilo pomembno, da se odzovemo prej na slabe stvari kot na ugodje. Da morajo imeti negativni impulzi prednost pred pozitivnimi, potrjuje tudi Bojana Moškrič. Pomembno je, da se pravočasno odzoveš na grozeče dejavnike, saj to predstavlja možnost samozaščite. 

    Zaradi večje možnosti preživetja so skozi evolucijo izkušnje z negativnim čustvenim predznakom dobile nekako večjo težo v primerjavi s pozitivnimi. Tako so raziskave pokazale, da mora biti pozitivnih izkušenj kar petkrat več od negativnih, da bosta zakonca na primer svoj odnos opredelila kot zadovoljujoč, srečen. »Naš nevrobiološki sistem obdeluje negativna in pozitivna čustva različno. Pri tem uporablja različne nevronske poti in hormonske odzive. En čustveni krog skrbi za preživetje, zato se odziva na nevarnosti in grožnje, drugi pa se ukvarja z uživanjem, zadovoljstvom in pozitivnimi izkušnjami,« razlaga psihoterapevtka. Vendar pa subjektivno doživljanje ni nujno povezano s količino enih ali drugih občutenj, ampak tudi z značilnostmi naše osebnostne strukture. Samozavestni in odprti ljudje namreč doživljajo več pozitivnih čustev, čeprav ni nujno, da tudi manj negativnih, vendar pa so v čustveno težkih okoliščinah bolj odporni in lažje iščejo rešitve.

    Sreča v družbenem primežu
    A ko govorimo o sreči, ob psihološki ravni trčimo tudi ob družbeno, ob osebnem tudi ob skupno. Prav tako ima psihološki vidik razumevanja tovrstnih otrokovih oziroma posameznikovih stanj tudi svoje družbene odmeve, pritiske, izražanja in manifestacije. Subjektivnost ima tako pri vprašanju vrednotenja sreče le delno vlogo, svoj delež pa tako tudi družbeni, kulturni in ideološki obrazci, ki (odraslemu) posamezniku prigovarjajo, kaj ga bo osrečilo in zakaj naj k temu ter na kakšen način tudi stremi. Naše individualne izkušnje so nenazadnje vedno določene tudi s kulturnimi, družbenimi, političnimi in etičnimi strukturami okolja, ki nas obkroža. Sreča tako ni ena, kot tudi ni le en kontekst, ki jo opredeljuje. 

    Sreča je ljubezen, brezskrbnost in svoboda
    Kako torej v tem širšem smislu zajeti srečo, njena občutenja in vsebine? Ta je namreč lahko posledica delovanja, lahko posledica premišljevanja, lahko plod medčloveškega odnosa, lahko občutenja, izkušnje, lahko sreča čutil, lahko raven duše, raziskovanja, lahko posledica čustev … Sreča lahko predstavlja razpon občutenja od ugodja do pomiritve, je trenutek in je do neke mere tudi stanje. Je lahko brezskrbnost, zaupanje, svoboda, delo, dejavnost, samouresničitev, spokojnost, osebna odgovornost, prizadevanje, odpiranje k občutjem, izkušnja in ljubezen. Predstavlja optimistično naravnanost v življenju, pomirjenost in način doživljanja sveta. Je hkrati krhka notranja sila, ki je odvisna od okoliščin in ljudi, v vsem tem pa tudi izmuzljiva. 

    In če se ob tem opremo na premišljevanja francoskega esejista Pascala Brucknerja v delu Nenehna vzhičenost: Esej o prisilni sreči, pa je ta lahko tudi naporna zapoved današnjega bivanja. Ob tem filozof izpostavi dobronameren ukaz, ki pravi: bodite srečni. Ali obstaja še katera bolj protislovna in strašljiva življenjska poslanica, se vpraša. Gre namreč za ukaz, ki se mu je težko ogniti, ker je brez predmeta. Hkrati mladi ta privilegij lahko hitro doživijo kot breme, ko odkrivajo, da so za svoje uspehe oziroma neuspehe, kot da so krivi le sami. Ob tem pa še sprevidijo, kako jim težko pričakovana sreča, bolj kot se podijo za njo, uhaja iz rok. Bruckner celo pravi, da danes ne vzgajamo otrok zato, da bi jim posredovali vrednote ali duhovno dediščino, temveč s ciljem, da bi v svetu pomnožili število srečnih.

    Hlastanje za srečo?
    Marsikateri starš bi na vprašanje, kaj želi svojemu otroku, verjetno odgovoril, da mu želi srečo. Seveda, popolnoma razumljivo, vendar daleč od tega, da gre za enoznačno razumevanje, kaj naj bi to resnično pomenilo. »Prav tako intimni, notranji občutek sreče marsikdaj na primer ne bi prestal zunanje presoje o svoji upravičenosti. Zdi se, da bi moral nekdo, ki naj bi po zunanjih kriterijih veljal za srečnega, v nečem izstopati in prekašati povprečje, pa naj bo to lepota, bogastvo, položaj, dosežki na najrazličnejših področjih in podobno, kar potem po eni strani vzbuja občudovanje, po drugi pa zavist,« o širšem kontekstu sodobnega hlastanja za srečo, ki hitro lahko postane egocentrično grabljenje za trenutno zadovoljstvo, razmišlja psihoterapevtka. Kar pa je daleč od zadovoljevanja prej omenjenih razvojnih potreb.

    Izstopanje = sreča?
    Uspeh in storilnost sta vrednoti in vrednosti, ki ju posamezniku nalaga današnji zahodni kapitalistični kontekst. Kar pa je z vzgojo, pričakovanji in zahtevami staršev preneseno tudi na otroka. Zaskrbljujoče je, se strinja psihoterapevtka, da so številni starši prepričani, da bo njihov otrok resnično srečen, z njim pa tudi oni, le če bo s svojimi dosežki izstopal in prekašal vrstnike. Na podlagi takšnega vrednotenja svojo vzgojo nevede naravnajo tako, »da čustveni in socialni razvoj ustavijo na točki, kjer ni presežena egocentrična usmerjenost. Občudujejo in poudarjajo otrokove dosežke in samostojnost, ki je marsikdaj le oblika izogibajočega stila navezanosti. Ob tem zanemarijo pravočasne priložnosti za podporo razvoju zmožnosti za empatijo, z odraščajočem pa se ne glede na navzven pomembne dosežke oglaša notranja praznina.« Tako tudi Haidt poudarja, da so prav odnosi, naši najbližji ljudje, izvor naše sreče. Velja pa tudi, da so srečnejši posamezniki prijaznejši, kar je s svojim eksperimentom dokazala psihologinja Alice Isen. 

    Vse se začne pri odnosu s starši
    Res je tudi, da se izpolnjujoče zlitje notranjega in zunanjega sveta, kar bi prav tako lahko opisali kot srečo, nujno ne zgodi tako pogosto. Kot tudi to ni večno, prav tako kot so minljiva težka občutja. Ob čemer pa velja imeti v mislih tudi to, kar izpostavlja psihoterapevtka Moškrič, in sicer, da odsotnost občutka sreče še ne pomeni, da smo nesrečni. Prav tako kot to, da smo srečni, ni enako kot to, da nismo nesrečni. »Precejšen del življenja je najbrž dokaj nevtralen. Smo zadovoljni, gre nam dobro, vseeno pa tega neprestano ne tehtamo in si ob tem govorimo, kako smo srečni.« Eno in drugo se ne izključujeta. Nekdo, ki ima zelo srečne izkušnje v življenju, ima hkrati lahko tudi nesrečne. A kot že omenjeno, otroška danost pa je tista, ki je usmerjena v pozitivnost, vse skupaj pa se začne pri odnosu s starši.

    SREČA SKOZI RAZVOJNA OTROKOVA OBDOBJA

    Dojenček

    Prvih 18 mesecev človekovega življenja je najbolj pomembnih za razvoj temeljnega zaupanja v druge in svet. Vznemirjen dojenček se večinoma najhitreje pomiri v maminem naročju, če ta le ni preveč prestrašena in negotova. Čeprav še ne more razumeti njenih pomirjujočih besed, lahko prepozna melodijo njenega govora, ritem srca in samo zanjo značilno zibanje pri hoji, ki ga občuti, ko ga na primer nosi v naročju. Vse to dojenček dobro pozna, saj je to občutil že v času nosečnosti. Ko se mama ljubeče ukvarja z njim, se odnos z njo nadaljuje, razvija in poglablja, kar postane tudi podlaga za začetek otrokovega zanimanja za svet. Ko zagleda njen obraz, ki se sklanja nadenj, je to sporočilo, da prihaja tolažba, konec morebitnega neugodja, hrana, ljubezen. Ko ji podari nasmeh in se mama ljubeče zagleda vanj, se v njenih očeh zrcalita on sam in njena sreča. Če se v tem obdobjuna osnovi prevladujoče pozitivnih izkušenj uspešno razvije odnos zdrave, varne navezanosti, je to podlaga za vzpostavljanje bodočih medosebnih odnosov v življenju in eden od pogojev, da so ti lahko vzajemno zadovoljujoči in srečni.

    Malček

    Okrog tretjega leta
    Proti tretjemu letu otrokove starosti zelo hitro napredujejo otrokov razvoj govora, mišljenja in telesnih spretnosti. Vse to, kar je, mu omogoča čedalje večjo samostojnost pri raziskovanju sveta. Otrok sledi svojim zanimanjem in se začne s stvarmi tudi aktivno ukvarjati in jih preizkušati na različne načine; gradi in podira, sestavlja in razstavlja. Ob navdušenju nad novimi sposobnostmi in svojimi dosežki, ki jih prepoznavajo in občudujejo tudi njegovi najpomembnejši odrasli, se vzpostavlja otrokova samozavest in utrjuje občutek avtonomije. Prav to pa je v tem obdobju podlaga za doživljanje sreče. Na psihološki ravni se v tem obdobju oblikujejo temelji za bodočo podjetnost in ekspazivnost ter občutek lastne vrednosti. 

    Med tretjim in šestim letom
    V ospredje stopi otrokova iniciativnost, kar se kaže tako v motorični aktivnosti kot tudi v njegovi vedoželjnosti. Ta se odraža v brezštevilnih vprašanjih. V tem obdobju je otrok izjemno učljiv. En del otrokove inciative predstavlja tudi potreba po identifikaciji s tistimi, ki jih občuduje in spoštuje. Otrokovo razmišljanje se začne približevati odraslemu. Postopoma opušča tako imenovano magično mišljenje in začenja povezovati realne vzroke in posledice ter jih delno tudi predvidevati. Bolj se začne zavedati, da ima njegovo vedenje pomemben vpliv na druge in je veliko pripravljen narediti za tiste, ki jih ima rad. Ob tem pa je zanj izjemno pomembno, da se čuti sprejetega in upoštevanega, kar je vir občutkov sreče v tem razvojnem obdobju. 

    Pozno otroštvo
    Med sedmim in enajstim letom začne otrok svojo energijo vse bolj usmerjati v odnose izven družine. V tem obdobju dobi posebej pomembno vlogo socialni prostor šole. Ob zdravi ekspanzivnosti in vedoželjnosti se otrok ob storilnostnih zahtevah lahko loti tekmovanja in sodelovanja. Svoje čustvene kapacitete pa usmeri predvsem v navezovanje prijateljstva in naklonjenosti do vrstnikov. V tem obdobju otrok pospešeno pridobiva socialne in učne spretnosti ter spoznava in sprejema pravila, ki organizirajo življenje v njegovem okolju. Tekmovanje z drugimi in nagrajevanje postaneta del njegove resničnosti. Prav tako začne spoznavati, da je mogoče nekatere naloge uspešno rešiti samo v sodelovanju z drugimi. 

    Mladostništvo
    Medtem ko je predšolski otrok in še tudi mlajši šolar močno odvisen od empatije in občudovanja staršev, začne že v zgodnji adolescenci mladostnik to funkcijo postopoma premeščati predvsem na vrstnike. Mladostnikova potreba, da bi bil naklonjeno sprejet med vrstniki, preglasi mnoge druge, ki so bile prej zanj pomembnejše. Skupina vrstnikov mladostniku v čedalje večji meri zagotavlja potrjevanje samega sebe, razvijanje in utrjevanje občutka lastne vrednosti. Če se mladostnik ne čuti sprejet s strani občudovane in največkrat idealizirane skupine vrstnikov, je zanj to izjemno travmatsko doživetje, ki ga starševska empatija ne more dovolj ublažiti in lahko vodi tudi do depresije ali izolacije. 

    V tem obdobju je z doživljanjem sreče povezana tudi zaljubljenost in ljubezenski odnos. Če ima mladostnik pozitivne izkušnje iz svoje družine in če kljub posameznim razočaranjem v vzpostavljanju ljubezenskega odnosa njegove ugodne izkušnje prevladujejo nad neugodnimi, bodo njegove mladostne ljubezni prispevale k njegovemu čustvenemu in socialnemu zorenju. Ta pa bo končno pripeljal v odraslo ljubezen, katere pomemben del je tudi zrela spolnost. Vzajemen ljubezenski odnos pogosto postavlja dobro ljubljenega pred svojo lastno dobrobit, vključuje spoštovanje, občudovanje, prijateljstvo, vzajemno zaupanje, podporo in intimnost. Izpolnjena ljubezen prinaša najvrednejše sporočilo o lastni vrednosti, zavrnjeno ljubezensko hrepenenje pa povzroči hudo rano, ki se težko celi. Marsikaj tega mora mladostnik preizkusiti in se ob tem naučiti prepoznavati sebe in svoje potrebe, koliko zmore dajati in koliko mora prejemati, da bo v odnosu lahko srečen.

    Osnovni tipi navezanosti

    Na osnovi izkušenj s svojimi najbližjimi se v prvih dveh letih življenja v posamezniku oblikuje notranji model, kaj od sočloveka in medčloveškega odnosa lahko pričakujemo.
     
    Varna, zdrava oblika navezanosti se razvije, ko je mama z otrokom uglašena. To pomeni, da je prisotna in na razpolago ter da prepoznava dojenčkova čustvena stanja, jih je zmožna razumeti, zdržati in se nanje odzivati na tak način, da ga pomirja in mu daje občutek varnosti. V odrasli dobi to pomeni zmožnost za medsebojno razumevanje in sprejemanje, spoštovanje in povezanost, kar je podlaga za vzajemno zadovoljujoče odnose.

    V okolju, ki sicer poskrbi za otrokove materialne potrebe, ne začuti pa dovolj otrokovih čustvenih potreb in postavi v ospredje svoje udobje, do otroka pa je čustveno hladno in pričakuje njegovo čimprejšnjo samostojnost, se otrok nauči, da v čustvenem smislu od drugih ne more kaj dosti pričakovati in se mora zanesti predvsem nase. Tako se oblikuje izogibajoča se oblika navezanosti. Ob takem človeku imajo drugi občutek, da medosebni odnosi zanj nimajo prav velike vrednosti in da imajo njegove osebne stvari prednost pred vsem ostalim. 

    Negotova oblika navezanosti se razvije, ko otrok sicer ima izkušnjo tople čustvene povezanosti, a ta zaradi mamine lastne negotovosti ali kakih neugodnih življenjskih okoliščin ni dovolj konstantna in predvidljiva. Tako se otrok nauči, da se na drugega ne more zares zanesti. Otrok zato poskuša mamo in svoje bližnje neprestano nadzirati in se zato ne more sproščeno posvetiti tudi drugim svojim interesom. Pri odraslem človeku se to prav tako kaže v negotovosti in pomanjkanju zaupanja v medosebnih odnosih, kar vodi v potrebo po nadzoru. 

    Za najbolj problematično obliko velja dezorganizirana navezanost. Ta nastane, kadar otrok odrašča v izjemno ogrožajočih okoliščinah, ko je odnos poln groze in nevarnosti. To so izkušnje zlorabljenih in zanemarjenih otrok. V odnosih si želijo bližine in se je hkrati bojijo. V odrasli dobi na osnovi takih izkušenj pogosto vzpostavljajo odnose, v katerih so trpinčeni ali pa oni trpinčijo druge. Pri tem gre za neprestano napetost, ki ne more pripeljati do zadovoljujočega odnosa.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.viva.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Osebna rast in odnosi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Otrok-Sreca-Sprejetost-Pozornost

    No trackback comments for this entry.
    Kdaj so naši otroci srečni? | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2017 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,24 seconds