Pozdravljene kolegice in kolegi, ljudje odprtega srca!

Že kar nekaj časa sodelujem s Tomom Križnarjem pri njegovih prizadevanjih pomagati Nubam, prvobitnemu ljudstvu na meji med Severnim in Južnim Sudanom, ki je navduševalo že znano režiserko Leni Riefenstahl.

Kot verjetno veste, se je pred kratkim Južni Sudan po uspelem referendumu odcepil od skupne države, ob tem pa so nastale hude težave za staroselce, ki jih sedaj želi oblast Severnega Darfurja iztrebiti v (seveda prikritem) gnusnem genocidu. Tomo je bil več ali manj edina tuja priča dogajanjem v Nubskih gorah, kamor s Klemnom Miheličem redno dostavljata majhne vohunske kamere, s katerimi imajo sedaj domačini možnost svetovne medije sami sproti obveščati o grozodejstvih, ki se jih vrši nad njimi.
http://www.hope.si

Ena izmed zelo "učinkovitih" metod ustrahovanja je načrtno posiljevanje tamkajšnjih žensk in deklet ... Odkar se je razvedelo, da so tam prisotne kamere, so se posilstva zmanjšala na minimum. Humanitarni koordinator Sulejman Jammous je povedal, da te kamere bolj učinkovito ščitijo prebivalstvo kot vseh 20.000 vojakov Združenih narodov, ki so tam stacionirani.
Po razpadu države na dva dela so sedaj začeli z dodatnim vsakodnevnim intenzivnim bombardiranjem civilnega prebivalstva, ki se zato skriva v votlinah ob strupenih kačah, kjer se počutijo bolj varne kot ob pobesneli zveri, ki se ji reče človek ...

Nismo odgovorni le za to kar počnemo, temveč tudi za to, česar ne storimo.
(Jean B. Moliere)

V včerajšnjem telefonskem pogovoru mi je Klemen Mihelič povedal, da takšna kamera stane le okoli 10 do 25 evrov. 
Če ste se uspeli vživeti v trpljenje Darfurcev (pa čeprav so "tam nekje daleč" - "kaj nas pa briga"), si prosim vzemite čas in si oglejte spletno stran http://www.hope.si, kjer boste našli več informacij o dogajanju v Nubskih gorah in navodila kako donirati za nabavo potrebne telekomunikacijske opreme.

Hvala že vnaprej,
Thomas Cuk

P.S.: Nikoli ne bom pozabil prizorov iz dokumentarca o ameriškem osvobajanju internirancev iz nemških koncentracijskih taborišč. Takrat so Američani okoliško civilno prebivalstvo ponekod  vodili na ogled notranjosti le-teh. Večina jih je bila zgroženih ob videnem, saj so zatrdili, da niso vedeli, kaj se je v resnici tam dogajalo. In jaz jim to celo verjamem. Nekateri so zagotovo vedeli več, a so pač malce zamižali in si rekli: "Pa saj ni tako hudo!" ter zadevo potisnili v svojo podzavest.

Če odkriješ resnico, a ničesar ne ukreneš, nisi pogumen.
(Konfucij)

P.P.S.: Verjetno vas je velika večina gledala znameniti Schindlerjev seznam. Si predstavljate Oskarjev pogum, da je to storil? Če gledamo s pravnega stališča je bil kriminalec prve vrste, veleizdajalec svoje države, saj je hudo kršil (takrat) veljavne zakone. Za nas pa je danes občudovanja vreden posameznik, ki si je drznil zoperstaviti se obstoječim moralnim vrednotam in svoja duhovna obzorja razširiti na še neodkrita področja – uspel je začutiti stisko drugih, njemu sorodnih bitij, čeprav so se od njega ločili po rasi in veri.

Upam in verjamem, da bomo kmalu kot človeštvo dozoreli in začutili še druga bitja, ki se ne morejo sama braniti, saj ne morejo niti govoriti. A za to bomo najprej morali ozavestiti premagati še eno novo oviro: ločevanje po vrstah - spec(ies)izem.

Vse misli, ki imajo velike posledice, so vedno enostavne.
(Lev N. Tolstoj)