NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 25-maj
  • Letno zero waste srečanje in Festival ponovne uporabe v Kranju
  • Romeo in Julija

  • četrtek 26-maj
  • Poziv k miru / An Appeal for Peace

  • petek 27-maj
  • Mlade družine se vračajo na Otroški bazar!
  • Operna noč

  • nedelja 29-maj
  • Mestni piknik

  • torek 31-maj
  • Okolju in zdravju prijaznejša hrana - kako jo prepoznamo?

  • sobota 04-jun
  • Prvo soboto v juniju prinesite star papir za pomoč živalim!

  • četrtek 16-jun
  • Street Food Market Maribor

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Pravljica o šivilji in škarjicah   
    sreda, 11. maj 2022 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Sonce

    Živela je v starih časih na nekem gradu mlada in zelo prijazna deklica Bogdanka. Bila je šivilja in je služila grajski gospe.

    Nekega dne je ravno šivala v svoji tihi sobici, ki je imela okence na vrt. Sama je bila, zato jo je začel napadati dolgčas, dasi je imela dela čez glavo. No, ko je tako vbadala in vlekla, merila in rezala, ji je prišlo v glavo polno čudnih misli in želja.

    »Kaj, ko bi jaz imela take škarjice, da bi se jim samo reklo:

    Škarjice hrustalke,
    po rumeni mizi bežite,
    jopico mi urežite!

    pa bi me ubogale; če bi jim pa dejala:

    Škarjice hrustalke,
    zdaj se pa ustavite,
    zdaj pa v kot se spravite!

    Pa bi se takoj ustavile, to bi bilo pa lepo!« je dejala sama pri sebi, pa vednar tako, da jo je lahko slišal tudi kdo drug. Kakor je to izgovorila, je priletela na vejo pred okencem drobna ptička in zapela:

    »Oj, Bogdanka,
    kar si prosila,
    to si dobila!«

    Ko je deklica to slišala, se je tako ustrašila, da se je zbodla v prstek. Medtem pa, ko si ga je obvezovala s platencem in belo nitjo, je čudna ptičica odletela. To je bilo Bogdanki žal, ko je ni več zagledala! Kako rada bi še enkrat čula tiste besede od drobne ptice. Toda ptičice ni bilo od nikoder več.

    »Čakaj,« si je mislila deklica, »hočem pa vendarle poskusiti, kaj je dejala ptičica!« In hitro je zaščebetala:

    »Škarjice hrustalke,
    po rumeni mizi bežite,
    jopico mi urežite!«

    In glej ga, spačka! Škarjice hrustalke so se dvignile in jele rezati belo platno na mizi. Obračale so se hitro kakor kača in rezale tako natančno, da se deklica ni mogla prečuditi. In ko je bilo urezano vse platno na mizi, so skočile na skrinjico, da bi tudi tam pričele svoje delo, toda deklica jim je brž zaklicala:

    »Škarjice hrustalke,
    zdaj se pa ustavite,
    zdaj pa v kot se spravite!«

    In precej so bile pri miru in so ležale lepo v kotu in niti ganile se niso.

    »To pa to!« si je mislila Bogdanka vsa srečna in vesela. Kaj bi ne bila! Zdaj ji ne bo treba polovico toliko delati kot poprej. Ona je samo šivala, rezale pa so škrajice same. Tudi grajska gospa je bila odslej dosti bolj zadovoljna z njo in kar načuditi se ni mogla, kako more Bogdanka obleko tako natančno in vendar tako hitro narediti. Pride torej nekega dne k nji in ji reče:

    »Kako to, ljuba moja Bogdanka, da zdaj vse tako natančno urežeš in tako hitro sešiješ, saj prej si potrebovala več časa?«

    »Seveda sem ga,« ji je odgovorila deklica nedolžno, »saj prej pa tudi nisem imela takih škarjic.«

    In Bogdanka ji vse pove po pravici, kako je prosila za take škarjice, ki bi same rezale, in kako jih je dobila. Nato hoče gospa videti škarjice, kako režejo. Ko jih je pa enkrat videla, jih hoče na vsak način dobiti od deklice. In ker jih ne more ne zgrda ne zlepa izprositi in Bogdanka nobenega denarja noče sprejeti zanje, tedaj jo gospa spodi z gradu, škarjice pa ji vzame.

    Vsa žalostna in potrta je šla deklica z gradu in objokovala svojo nesrečo. Pot jo je peljala skozi temen gozd. Ko tako hodi in hodi med visokim drevjem, zasliši nad seboj znano petje. Ozre se kvišku in koga zagleda? Na drobni vejici nad deklico se je zibala tista ptičica, ki se ji je bila nekdaj na oknu prikazala, otresala z glavico in potem tiho zapela:

    »Oj Bogdanka,
    kar si izgubila,
    boš nazaj dobila!«

    In kakor je to zapela, je že ni bilo več na drevesu. Deklica pa je šla nekoliko potolažena dalje po gozdu.

    Medtem je šla grajska gospa vsa vesela v svojo sobo, kjer je imela nakopičenih vse polno lepih oblek pa tudi blaga zanje. Hitro vzame škarjice in jih postavi na mizo ter vzklikne:

    »Škarjice hrustalke,
    po rumeni mizi bežite,
    jopico mi zrežite!«

    Škarjice so takoj ubogale in začele rezati jopico. Ker je namreč gospa rekla »zrežite« namesto »urežite«, so škarjice rezale blago in obleko na drobne kosce. To se je gospa prestrašila! Hitro je začela misliti, kaj naj reče, da bi jih ustavila, toda zastonj. Ni in ni se mogla tega domisliti. Škarjice pa so le škrtale in rezale.

    »Joj, joj,« je javkala gospa, »kaj bo z mojo obleko!« in hitela je k škarjicam in jim poskušala iztrgati obleko, toda škarjice se nikakor niso dale odtrgati in so le dalje škrtale in rezale. Gospa je besnela in jih lovila po mizi, toda škarjice so se malo brigale za njen strah in njeno jezo. »Škrt, škrt,« so delale in zrezale skoraj vso obleko, kar je je bilo v sobi.

    Ko pa ni bilo več obleke, so se spravile kar na dragoceni plašč, v katerega je bila ogrnjena gospa, in jele rezati sedaj še tega. Zdaj je bila gospa šele v strahu, kaj bo. Kakor brezumna je tekala po gradu in otresala hudobne škarjice, toda te se še zmenile niso za otresanje in so kar dalje rezale, da so leteli drobni koščki od dragocenega plašča. Tu se spomni gospa v največji sili, da ve deklica za tiste besede, s katerimi se dajo škarjice ustaviti.

    Hitro hitro se tedaj spusti za njo v gozd, da bi jo čim prej dohitela in se rešila nesrečnih škarjic.

    Ko je tako tekla več kakor pol ure, zageda slednjič ubogo deklico, tiho in žalostno korakajočo po slabem gozdnem potu.

    »Reši me, reši me, deklica, teh svojih škarjic, da mi ne porežejo še te obleke, ki jo imam na sebi, bogato te poplačam!« je jela vpiti za njo. Deklica se skoraj ni mogla zadržati smeha, ko je videla svojo nekdanjo gospo vso obupano in razcapano, vendar pa je hitro vzkliknila:

    «Škarjice hrustalke,
    zdaj se brž ustavite
    in v moj žep se spravite!«

    In res! Škarjice so se takoj ustavile in v naslednjem trenutku jih je že imela presrečna deklica v svojem žepu.

    Gospa je bila v hudi zadregi in se ni vedela kam dati od sramote. Vendar pa se je hotela pokazati hvaležno in je ponujala deklici mošnjo cekinov in jo vabila, naj se zopet vrne. Toda deklica ni hotela niti denarja niti se ni hotela vrniti k lakomni gospe, ampak se je napotila na svoj dom, kjer si je s šivanko in s čudovitimi škarjicami toliko zaslužila, da je bila kmalu najbolj premožna deklica v vsej okolici. Pa je ostala vedno ponižna ter je storila ljudem veliko dobrega, saj je imela s čim.

    Dragotin Kette

    Vir: ZLATA ČEBELICA 2: še petdeset najlepših. Ljubljana, Mladinska knjiga, 2007. Str. 29 -41.

    Danijela Premzl

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Sonce
  • Več s področja * Modre misli in zgodbe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Pravljica o šivilji in škarjicah | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2022 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,09 seconds