Piše: Brane Krapež

Je ljubosumje posledica ljubezni ali sebičnosti? Vsekakor gre za čustvo, ki lahko partnerjema zelo zagreni življenje in učinkovito zaduši življenjsko radost in srečo. O tem zgovorno priča primer vdove, ki jo poznam že dolga leta.

Omenjena gospa mi je že večkrat pripovedovala o tem, kako je morala prenašati ljubosumne izpade svojega zdaj že pokojnega moža. V slabih štiridesetih letih zakona ni nikoli niti razmišljala o skoku čez plot, saj je bila preveč zaposlena z dokaj zahtevno službo (bila je vzgojiteljica v dijaškem domu) in z lastno družino. Mož je zaradi službenih obveznosti bil pogosto zdoma, zato je v glavnem sama skrbela za tri odraščajoče otroke. Njen mož je bil zelo ljubosumen, čeprav za to ni bilo nobenega pravega razloga. Kadarkoli jo je videl govoriti s kakim sosedom, sodelavcem ali kakšno drugo moško osebo, jo je nekaj dni 'davil' in 'moril' s številnimi vprašanji in obtožbami. Zelo ponižano in nemočno hkrati se je počutila vsakič , ko se morala braniti pred moževo sumničavostjo in krivičnimi obtožbami.

Vedno znova mu je brezuspešno poskušala dopovedati, da se moti in da ni nobenega razloga za njegovo ljubosumje, toda vse je bilo kot bob ob steno. Velikokrat je naskrivaj jokala in se spraševala, s čim si je prislužila tako življenje. Razmišljala je tudi o ločitvi, a se navsezadnje ni odločila zanjo. Čeprav jo je njegovo ljubosumno vedenje zelo bolelo, ga ni zapustila - zavoljo otrok in zaradi tega, ker je, po njenem pripovedovanju, sicer bil pošten človek in relativno dober oče. Toda štirideset let prenašanja neupravičenih obtožb vseeno pusti močan priokus grenkobe. Sedaj, ko je on že odšel, včasih z zamaknjenim pogledom zavzdihne: "Kako srečno bi lahko preživela vsa ta leta, če le ne bi bil tako ljubosumen." V njenih besedah pa ni čutiti nobene zamere, le obžalovanje.

Takih in podobnih življenjskih izkušenj ni tako malo. Zato je vredno pokukati v zakulisje ljubosumja ter ga malo raziskati in spoznati.

Izvor ljubosumja

Tako kot vsako drugo čustvo ima tudi ljubosumje svoj izvor in svojo funkcijo. Zametke tega čustva lahko zasledimo že v živalskem svetu, zlasti v času parjenja. Ko si samec pridobi naklonjenost samice ali samic, ne prenaša bližine drugih samcev, ker se sicer lahko zgodi, da pridobljeno naklonjenost izgubi. Zato vsiljivce neusmiljeno preganja. V primerih, ko se pojavi tekmica, se pri nekaterih živalskih vrstah podobno vedejo tudi samice. Na podlagi teh primarnih vzgibov, lahko sklepamo, da je osnovna funkcija ljubosumnega vzgiba ta, da pri posamezni živali povzroči takšen odziv, ki ji zagotavlja ohranjanje naklonjenosti pripadnika(ov) nasprotnega spola. In če smo iskreni, se tudi pri ljudeh v partnerskih odnosih ljubosumje pojavlja pravzaprav zaradi enakih razlogov, le da so človeški odzivi drugačni, o čemer bo več govora v nadaljevanju. Nekaj podobnega se dogaja tudi, ko gre za otroško ljubosumje med brati in sestrami. Namen tega ljubosumja je v principu enak. Vzpodbuditi želi tako vedenje, ki bo pritegnilo izgubljeno in običajno k mlajšemu sorojencu usmerjeno pozornost staršev.

Po tej kratki analizi lahko ugotovimo, da ljubosumje pravzaprav bazira na strahu pred izgubo pozornosti in s tem ljubezni bližnje osebe. Ta strah pa nas sili v nekakšen 'boj' za ljubezen in naklonjenost drugih. Čeprav lahko ljubosumni ljudje izražajo jezo in so včasih tudi agresivni, je za vsem tem vendarle strah pred izgubo naklonjenosti ljubljene osebe.
Taktike obnašanja ljubosumnih oseb

Dobro je vedeti, da ne moremo prav veliko vplivati na to, ali se bo ljubosumje porodilo v nas ali ne. In podobno je s pojavljanjem drugih čustev. Vsi vemo, da se hote ne odločamo o tem, kdaj bomo imeli tremo in kdaj ne, v koga se bomo zaljubili in v koga se ne bomo. Verjamem, da bi si marsikatera ljubosumna oseba želela, da tega čustva ne bi nikoli občutila. Zato moramo ljubosumje kot čustvo nujno ločiti od ljubosumnega obnašanja, ki je pri različnih ljubosumnih ljudeh različno. O tem, kdaj se bo ljubosumje pojavilo, zavestno ne moremo odločati, toda kaj bomo s svojim ljubosumjem naredili, kako ga bomo izrazili oziroma kako se bomo obnašali pa je stvar naše izbire. Običajno je ta izbira avtomatična in neozaveščena. Ob ljubosumnem vzgibu se ponavadi avtomatično odzovemo na način, ki je nekoč v preteklosti bil učinkovit, se pravi, da smo v preteklosti s tem načinom pritegnili pozornost ljubljene osebe. Ni pa nujno, da je ta odziv najboljša izbira, sploh pa ne, da bo tudi v sedanji situaciji enako učinkoval. Poglejmo si nekaj najpogostejših taktik ljubosumnih ljudi.

Jeza

Eden od možnih načinov odzivanja na ljubosumje je izražanje jeze in agresivnosti. Ta je lahko usmerjena na tretjo osebo, ki jo ljubosumna oseba doživlja kot vsiljivca, saj priteguje pozornost in naklonjenost njene ljubljene osebe. Cilj tega napada je pregnati, prestrašiti ali ponižati 'vsiljivca' in ga tako odvrniti od ljubljene osebe. Ta način je bolj značilen za izražanje ljubosumja pri majhnih otrocih in seveda za živalski svet. Pri odraslih 'civiliziranih' ljudeh je agresija običajno usmerjena na ljubljeno osebo. Najpogosteje je izražena v obliki obtožb in zahtev, redkeje v obliki fizičnega nasilja. Namen takega vedenja je izsiliti takšno obnašanje ljubljene osebe, ki ne bo več pritegovalo tretje osebe.

Užaljenost

Ljubosumna oseba se lahko odzove z izražanjem užaljenosti, ki ji lahko sledi čustveni ali celo fizični, marsikdaj demonstrativni, umik iz zveze. Če ne gre za trezno in trdno odločitev, potem ta umik nikakor ni dokončen, temveč navidezen, njegov namen pa je vzbuditi občutke krivde pri ljubljeni osebi v upanju, da bo spremenila svoje vedenje in spet pričela posvečati svojo pozornost ljubosumni osebi. Če to obnašanje ne obrodi želenih učinkov, se tovrstno izsiljevanje lahko nadaljuje z različnimi strategijami samouničevanja, kot so zapiranje vase, predajanje alkoholu ali celo poskusi samomora.

Ugajanje

Zaradi strahu pred izgubo ljubljene osebe, se lahko ljubosumna oseba zateče k taktiki ugajanja in delanja uslug. Ljubosumna oseba skuša narediti vse, da bi čimbolj zadovoljila ljubljeno osebo. Na ta način želi pritegniti pozornost ljubljene osebe in ji pokazati, kaj vse utegne izgubiti, če se odloči, da ji bo odtegnila svojo pozornost in naklonjenost.

Bistvo vseh omenjenih prijemov je manipulacija, ki nehote spodbuja tudi ljubljeno osebo, da se zateče k različnim, običajno obrambnim, manipulativnim taktikam. Dolgoročno gledano so učinki takih načinov izražanja ljubosumja za odnos zelo slabi.

Sebičnost in ljubezen

Zdaj je pravi čas, da se poigramo z ustreznostjo izraza ljubljena oseba, ki sem ga do sedaj uporabljal. Sprašujem se namreč, ali res gre za ljubljeno osebo, za človeka, ki ga ljubosumna oseba iskreno in nesebično ljubi. Ti dve besedi sta se mi nehote zapisali, ker ljudje povečini tako razmišljamo. Če nekoga ne ljubiš, potem ne moreš biti ljubosumen. Ljubosumje je potemtakem znamenje ljubezni, bi marsikdo lahko sklepal. Vendar, glede na to, da se ljubosumni ljudje lahko vedejo grobo, manipulativno in maščevalo, se lahko upravičeno vprašamo, kam je naenkrat izpuhtela vsa ta nesebična ljubezen do 'ljubljene osebe'. Prej bi lahko rekli, da gre za zelo sebično ljubezen, saj z ljubosumjem ne izražamo svoje naklonjenosti do ljubljene osebe, temveč predvsem strah pred izgubo njene pozornosti in ljubezni. V partnerskih odnosih ljubosumje izvira iz strahu, da bi ljubljena oseba lahko namesto nas začela ljubiti nekoga drugega, v odnosih otroci - starši pa iz strahu, da bi nekoga drugega (brata, sestro .) ljubila bolj kot nas.

Toda kljub temu, da gre za sebične motive, bi bilo krivično trditi, da so ljubosumni ljudje z ljubljeno osebo izključno in samo zaradi sebe ter da do nje ne čutijo prav nobene ljubezni. Ravno tako ne bi bilo primerno to ljubezen opredeliti kot sebično, saj sta si narava resnične ljubezni in sebičnosti povsem nasprotujoči. To je podobno kot če bi rekli, da je svetloba črna. Resnična ljubezen naravno usmerja človekovo pozornost navzven, ker se želi nenehno širiti, pri tem pa druge objema in vključuje z izjemno sočutnostjo in razumevanjem njihove drugačnosti. In ta ljubezen je prava narava človekovega notranjega jaza. Ravno nasprotno pa je prava narava človekove osebnosti sebičnost. To je lastnost, ki človekovo pozornost usmerja izključno na njega samega. To pomeni, da smo kot osebnosti sami sebi najpomembnejši in da nam je za našo okolico in druge ljudi mar le, če imamo tudi sami kaj od tega. Glede na stanje v medčloveških odnosih in odnos človeštva do okolja lahko hitro ugotovimo, katera od teh dveh lastnosti trenutno prevladuje v svetu. Vsi vemo, da sebičnost ni ravno vrlina, hkrati pa je ta lastnost še vedno močno zakoreninjena v nas. Ker jo želimo prikriti pred drugimi in tudi pred samim seboj, uporabljamo različne obrambne mehanizme in se zatekamo k številnim oblikam manipulacij. Taktike ljubosumnih ljudi so samo en majhen del le-teh.

Kaj je potemtakem ljubosumje? Je posledica sebičnosti ali ljubezni ali obojega? Meni se zdi, da je v največji meri posledica sebičnosti. Zagotovo ste kdaj zasledili kak članek z naslovom 'Zaradi ljubosumja umoril ženo', kar nikakor ni dejanje ljubezni. Res pa je, da je včasih ob sebičnosti na nek način prisotna tudi ljubezen, ki pa se žal izraža zelo popačeno. Za ta popačen pretok ljubezni pa je predvsem odgovorna sebična narava človekove osebnosti. Skozi 'psihološko zmešnjavo', ki bi jo lahko poimenovali sebičnost - strah pred izgubo naklonjenosti ljubljene osebe - sram pred sebičnostjo, posledica katere je manipulacija, se prava ljubezen ne more zares izraziti.

Bistvo človekove osebnosti je sebičnost. To je dejstvo, ki se nam ga ni treba sramovati, temveč sprejeti. Če si bomo pred tem dejstvom zatiskali oči, se bomo nevede pričeli zatekati k manipulacijam in samoprevari. Prav tako pa je dejstvo, da je narava človekove notranjosti čista ljubezen. Ljubezen in sebičnost sta kot dva mogočna bojevnika v nas, ki se borita za prevlado. Zmagal pa bo tisti, ki ga bomo napajali s svojo pozornostjo. Bolj ko bomo gojili stik s svojim notranjim jazom in se v odnosih trudili izražati resnično ljubezen, manj bo sebičnosti v nas, manj bomo odvisni od ljubezni drugih in tudi manj ljubosumni.

Brane Krapež

Vir: www.cdk.si/sci