Bliža se božièni èas in v èloveška srca se vsipajo blagoslovi enosti. Božièni èas je svet, saj si zopet dovolimo zaèutiti hrepenenje po neèem, kar bi osmislilo in izpolnilo naša življenja. Hrepenenje in hkrati zavedanje, da obstaja razlog, zaradi katerega živimo tukaj in zdaj, v teh telesih, v tem èasu, na tem planetu.

V božiènem veèeru je vsako leto najveèje število èloveških src hkrati združeno v tem hrepenenju, ki je hrepenenje po ljubezni, ki jo obièajno išèemo izven sebe. V okolišèinah, od katerih prièakujemo, da naj bi nas izpolnjevale in osreèevale. V soljudeh, od katerih prièakujemo, naj bi nas ljubili.

To je èas, ko nam Kristus vsako leto znova prinaša radostno oznanilo, da je v vsakem od nas ljubezen, ki jo je On izražal, ko je živel v telesu in osebnosti Jezusa. Vabi nas, naj ljubezen išèemo v lastnih srcih. Zato je sveta noè vsaka, v kateri zmoremo zaèutiti notranji mir in ljubezen v sebi.

Rojstvo novega

Novo lahko pride samo tako, da se staro dokonèno poslovi. Ko se iz strahu pred novim oklepamo starega samo zato, ker nam je znano, pa èeprav v tej izkušnji lahko celo trpimo, si onemogoèamo rast. Ko doživljamo vedno iste izkušnje, ko v našem življenju na kateremkoli podroèju ni veè spremembe, ni veè rasti in smo zastali na mestu. Smo takorekoè mrtvi v duhu in za dušo ni veè nobene radosti izkušanja, zato slej ko prej tej zavedni ali nezavedni odloèitvi sledi tudi fizièno telo. Zato si dovoljujmo vstopati v novo in neznano, ki se tako velièastno razodeva za prvim ovinkom. Le od starih strahov, dvomov in nezaupanja ter od potrebe po izkušanju nesreènih energij se moramo najprej posloviti za vedno in se z zaupanjem podati v novo in neznano, kot se v novo in neznano podajamo z vsakim fiziènim rojstvom.

Pred rojstvom so porodni krèi najhujši in boleèine najveèje. V porodnih mukah novega trpi tudi mati zemlja in z njo velik del èloveštva, hkrati pa se drugi del èloveštva že prebuja, hodi po svetu odprtih src, se zaveda, da ljubezen lahko najde znotraj sebe in že zmore iz nje delovati. Tako se postopoma rojevamo v novo, zlato dobo, v novo stanje zavesti èloveštva.

Veèno kolo življenja

V fizièni svet se rodimo s pozabo o tem, kdo smo in od kod prihajamo, a hkrati tudi s svobodno voljo, s katero se lahko to ponovno spomnimo. S svobodno voljo v vsakem trenutku, z vsako mislijo, besedo in dejanjem izbiramo in si ustvarjamo lastno resniènost - svetlobo ali temo, ljubezen ali strah. Vsako naše rojstvo, inkarnacija v fizièno telo je èudež življenja. A èudež življenja je tudi to, kar ljudje obièajno imenujemo smrt. V nevednosti zapušèanje fiziènega telesa imenujemo smrt, a se hkrati ne zavedamo, da je to obenem èudež našega ponovnega rojstva. Ko umre staro, se hkrati vedno rojeva novo. Enega brez drugega ni. Zato je vse, kar doživljamo, veèno kolo življenja. Smrt vidijo samo naše oèi.

A nismo samo fizièno telo, temveè tudi duša in Sveti Duh, ki sta neomejena in veèna. Sveti Duh, ki je dih življenja znotraj vsakega od nas, še preden prviè vdihnemo zrak tega življenja in planeta, pa vse do takrat, ko izdihnemo zadnji izdih. Zato se takrat življenje ne konèa.

Nova rojstva v istem telesu

V božiènem èasu praznujemo rojstvo. Ko bi le zmogli njegovo simboliko živeti celo leto in praznovati lastna rojstva vsakiè, ko se rojevamo znotraj sebe znova in znova, v istem fiziènem telesu. Tudi to zmoremo in poènemo. Vsakiè, ko delujemo iz notranjosti. Ko namesto udarca, jeze, psovke in kritiziranja izberemo ljubezen in jo izražamo. Ko se zmoremo v novo podati z zaupanjem v vodstvo srca, pa naj bo to nova služba, partnerski odnos ali kakršnakoli odloèitev na kateremkoli podroèju življenja, skozi katero notranje zrastemo.

Koliko sploh opazimo ta rojstva in koliko si jih dovolimo praznovati? Naše duhovne rasti, ko se srce širi, ko vstopimo na nov nivo zavesti. Se objamemo, si damo priznanje ali smo usmerjeni v samozanièevanje in nezaupanje? Koliko rojstev in smrti doživljamo že kar v tem življenju in fiziènem telesu s to osebnostjo, ne da bi bilo sploh potrebno telo zapušèati in prihajati v novo? Zato ne praznujmo le takrat, ko obhajamo obletnico rojstva fiziènega telesa, saj je vsako naše rojstvo blagoslovljeno. Rojstvo, ki je rast. Ko smo iz dneva v dan modrejši, bolj ljubeèi, mirni, harmonièni s seboj in s svetom, ki nas obdaja.

Zaupanje v notranji glas

Mogoèni so darovi, ki jih modreci prinašajo ob rojstvu novorojenemu detetu. Ti darovi so naša dedišèina. So energije srca in izobilje vsega, po èemer naša srca hrepenijo. Sami izbiramo, kako bomo izkoristili darove, ki jih ob rojstvu prejme vsako èloveško bitje, ker so - znotraj. Znotraj nas so modreci, Mojstri luèi, svetlobni vodniki in zvezda repatica - svetloba, ki ji lahko sledimo v betlehemski hlevèek, da rodimo sami sebe. Vendar samo, èe zmoremo zaupati. Èe se zmoremo toliko umiriti, da v tišini lahko zaslišimo Svetega Duha.

Kot ga je zaslišala Marija, ko ji je oznanil radostno novico. V tišini noèi, ko sta spala njena osebnost in razum. V svetem èasu, ko smo v srcu, zmoremo slišati glas enosti, ki se razodeva po Svetem Duhu. In šele potem, ko ga zaslišimo, mu lahko zaupamo in nato sledimo. Kot je zaupal Jožef, ko mu je v tihoti noèi Sveti Duh pomagal v njegovih dvomih in mu svetoval, naj sprejme Marijo za ženo in naj otroka imenuje Jezus. In ponovno, ko je v tišini neke druge noèi zaslišal glas Svetega Duha, ki ga je svaril, naj vzame dete in Marijo ter beži v Egipt, da ohrani življenje otroka, ki se je rodil zato, da nam pokaže, da smo vsi živa in brezpogojna ljubezen. Oba sta slišala tihi glas znotraj, mu zaupala in sledila.

Tako zmore vsak od nas v tišini, ko se osebnost in razum ne upirata veè, zaslišati notranji glas, ki nas nagovarja vedno in povsod, a mu tako redko prisluhnemo. Še celo, ko ga slišimo, mu nismo sposobni slediti, ker je strah premoèan. A ko sledimo notranji svetlobi, notranjemu glasu, bomo v še tako nemogoèih razmerah našli svoj betlehemski hlevèek, èeprav bodo vsa druga prenoèišèa zaprta. Kajti to je le preizkušnja zaupanja v lastno notranje vodstvo.

Našli bomo pravi èas in prostor za vsako novo rojstvo, za katerega se odloèimo z zaupanjem vase iz ljubezni, kot sta ga našla Jožef in Marija. Ko se zmoremo roditi znotraj, so z nami Mojstri luèi, ki prinašajo darove v jasli, ki so lahko skromne na prvi pogled. A nikoli nismo sami in zapušèeni, kajti znotraj sta vedno Bog-Boginja, Jožef in Marija, ki vsakega od nas lahko pripeljeta v tiho, a velièastno zavetje, znotraj katerega se lahko rodi novo bitje, od znotraj navzven. Naše rojstvo skozi Svetega Duha, rojstvo ljubezni, je vredno kraljevskih daril in vsi smo jih bili deležni. Sami odloèamo, ali to darilo in dedišèino sprejmemo, zaživimo, ali pa morda tudi ne.

Èudež samemu sebi

Dovolimo si nova rojstva brez loèenosti osebnosti in razuma od duše in srca. Tudi to nam je pokazal Jezus Kristus, ko je zmogel biti hkrati Sin, Oèe in Sveti Duh. To smo vsi, pa èe se tega zavedamo, ali ne. Ko pa se zavedamo, se lahko zaène èudež našega življenja.

Zato ne èakajmo veè èudežev, ki bi jih drugi udejanjali za nas, kajti tega ne zmorejo. Sami sebi smo najveèji èudež življenja in najveèji dar, ki smo si ga poklonili, še preden smo se odloèili utelesiti. Èudež življenja, ki teèe v vseh dimenzijah in nikoli ne more umreti, vendar se lahko vedno znova rojeva, od znotraj navzven. Tako je vsako novo rojstvo, pa naj bo v fizièno telo z novo osebnostjo ali pa rojstvo znotraj istega telesa in osebnosti - èudež, ki ga poklonimo sebi. To sta zmogla Marija, Jezus Kristus in vsi Mojstri luèi, ki so se utelešali kot èloveška bitja zato, da bi ljudi opozorili na dedišèino vsakega od nas. Jo bomo sprejeli in zaživeli?

»Še veèje èudeže boste delali!« odmeva Jezusov glas.

Èudežno je bilo rojstvo Jezusa. In èudežno je bilo rojstvo Kristusa v Jezusu. Tako je vedno èudežno rojstvo vsakega od nas, ko si to dovolimo, izberemo s svobodno voljo in potrdimo skozi dejanja.

Živimo v èasu, ko bomo sami udejanjali èudeže in se ne bomo veè zanašali na nikogar izven nas. Ne na uèitelje, Mojstre, Boga-Boginjo. Na nikogar, samo še na lastno notranjost, iz katere vre ljubezen. Iz nje bomo živeli in delovali. To so takoimenovani èudeži – naraven tok življenja samega, razodevanja Svetega Duha skozi fizièno dimenzijo.

Sami odloèamo, ali se bomo ljubili in tega ne veè èakali od drugih. Prišli smo dajat ljubezen, saj ljubljeni smo že. Kot jo je dajal Jezus Kristus in z njo zdravil. Skozi brezpogojno ljubezen srca je izvajal èudeže. To zmoremo tudi mi. Naj se ljubezen v sveti noèi rodi iz nas in zaživi skozi vse naše misli, besede in dejanja.

***

Èlanek je bil objavljen v decembrski izdaji revije Aura (št. 207, 2006).

***

Želim vam èaroben Božiè, posut z blagoslovi Enosti in naj vam novo leto zlato zažari iz Notranjosti!

Anita Å kof