ŠU, 27. 10. 2017

Kaj je ljubezen? Milina, občudovanje in sreča, odgovarja Oče Prvi skozi Deo kanal ljubezni. Milina kot ljubezen do otroka, občudovanje kot ljubezen do starša, sreča kot ljubezen v sebi. Ali lahko torej svojemu dragemu/dragi odgovoriš vprašanje, zakaj ga/jo ljubiš, tudi takole: »Ljubim te zaradi sreče, da sem lahko oboje ob tebi – močan in nemočen.« Seveda na vseh ravneh – fizično, duhovno in kot osebnost.

Ljubezen je sreča zaradi nekoga
Le redkokdo predstavlja srečno življenje brez srečne ljubezni v dvoje. A človek si včasih zaželi, da ne bi več ljubil, ko se v ljubezni pojavi neuspeh, žalost, nesoglasje, nemoč. Da nikoli ne bi rabil biti žalosten zaradi nje! Da bi izgubila vso svojo moč nad njim, ko ljubezen ni srečna.

A zakaj je ljubezen tako neusmiljena s človekom? Zakaj ugrabi njegova čustva, misli in srce? Kako lahko doseže srečo v ljubezni, ki bo trajna?

Kaj je sreča? Ljubezen v sebi, odgovarja Oče Prvi. Ljubiš sebe zaradi lastne uglašenosti z življenjem. Ko izvor sreče postane neka oseba prenese z življenja na zaradi drugega. Ker si lahko z njim, ko si močan zaradi njega. Pa tudi tedaj, ko si zaradi njega nemočen.

Zakaj včasih podvomiš v ljubezen? Morda zaradi nemoči? Oseba, ki jo ljubiš, te prizadene, in zaradi nje se počutiš nemočen. Misliš si – pustil jo bom, ni vredna mojega ponosa! A ne pomaga, ne moreš je pozabiti, želiš si jo še naprej ljubkovati, občudovati v svojem objemu, pripravljen si ji tudi odpustiti, da je kdaj močnejša od tebe.

Kaj bi bilo, če se ne bi nikoli rabil počutiti nemočen ob osebi, ki jo ljubiš? Najbrž bi sprva užival kot v najljubši sladici. A sčasoma bi se je verjetno naveličal, tako kot se človek naveliča vsega, kar se ponavlja. Le ponavljanje znanega ti namreč zagotavlja nadzor nad ljubeznijo, onemogoči nepredvidene spremembe, ki bi te spravile v zadrego.

Očitno je naveličanost znak, da v ljubezni ni več nič zanimivega. Verjetno bi te zdaj zamikala ljubezen z drugo osebo. Bodisi kot prevara, da si posladkaš staro ljubezen; ali celo kot novo partnerstvo, da si posladiš kar samo življenje.

Očitno je na vidiku stiska, neka nemoč, ponavljajoče navade in vzorci so naenkrat neustrezni. Očitno jih bi treba posodobiti, sicer adijo stara ljubezen. A navada je stara srajca, težko se je posloviti od človeka, ki je postal del tvojega življenja. Ko si nemočen, ljubezen boli, tako ali drugače.

Ljubezen je življenje, ki se razvija
Očitno ljubezen ni le potrditev tebe, temveč tudi tvoj razvoj. Da zaradi te zveze postaneš nekaj, kar še nisi. Nekaj boljšega. Očitno milina in občudovanje partnerja nista dovolj le za tvoje veselje, užitek in moč, temveč tudi za tvojo žalost, (po)trpljenje in nemoč. Je s tem kaj narobe?

Življenje kaže, da ne bi smelo biti narobe, ko si nemočen v zvezi, nasprotno! Le kako boš občudoval svojega partnerja, če mu v srcu ne dovoliš, da je močnejši kot ti? Začutil bo, da se sprenevedaš, začutil, da ne želiš, da ti je enakovreden. Ta občutek je dovolj za konec njegove sreče ob tebi. In če si ne boš iskreno priznal, da se ga bojiš občudovati – tudi tvoje sreče ob njem. Bojiš občudovati iz srca, ne kot pokroviteljsko občuduješ uspehe svojega otroka. Ko občuduješ svojega partnerja kot otrok, ki občuduje svojega starša, tedaj ga občuduješ iz srca, in verjetno le tedaj.

Ko uživata in se potrjujeta v svoji bližini, sta močna; ko se razvijata, presegata meje svoje bližine, tedaj sta nemočna. Očitno tukaj ni nič narobe! Narobe je, če si nista enakovredna. Če je eden med vama srečen zato, ker drugega občuduje kot starša, in drugi zato, ker prvega ljubkuje kot otroka. V srcu mora biti oboje, občudovanje in milina. Le to dvoje lahko odnese razočaranje in prinese potrpljenje, ko ne gre več po starem.

In če ni obojega, kaj se zgodi? Praznina zaradi pomanjkanja bližine, vedno večja razdalja. V njej se rojeva enostranskost na obeh straneh, enostransko razočaranje, namesto potrpljenja

Ali pa navdušenje, enostransko navdušenje. Navdušenje nad močjo zaradi sebe, veselja, užitka in potrditve svoje volje (prepričanj in verovanj), kjer ni prostora za ljubkovanje, nemoč, žalost, neuspeh, zadrego ipd. Ali navdušenje, ki išče lastno nemoč in veselje zaradi partnerja, njegovo veselje in užitek, potrditev njegove volje, kjer ni prostora za lastno moč.

Zato je ljubezen oboje, ne le veselje, je tudi žalost. Tako sporoča Oče Prvi skozi Deo kanal ljubezni. Veselje kot moč, žalost kot nemoč. Veselje občutiš ob potrjevanju, izpolnjevanju, zadovoljevanju bližine. Žalost pa zaradi oddaljenosti, ki se nenadoma pojavi zaradi razvoja tvoje zveze. Ta razvoj sprožiš sam zaradi svoje izvirnosti in odkritosti (moški spol/princip v tebi), oz. zaradi svojega iskanja izvorne in naravne ljubezni (ženski spol v tebi).


Je ljubezen lahko prijateljstvo?
Kaj je ljubezen? Nekaj osebnega, vsekakor. Za večino sreča zaradi konkretne osebe, ki te pri-vlači tako zelo, da si želiš združitve z njo. Popolne združitve, se pravi duhovno, telesno in kot osebnost. Tako popolno se lahko združiš le v partnerski ljubezni, narava ti tako ali drugače onemogoča, da bi se v vsem trojem združil tudi v ostalih ljubeznih – do starša in otroka, do Boga, duha, življenja in narave, vesolja, človeštva, prijatelja, živali ipd.

Zato ne preseneča, da lahko človek srečno partnersko ljubezen doživlja globje kot ljubezen, ki jo doživlja do svojega starša in otroka, prijateljev, sočloveka, in kot ljubezen, ki jo doživlja do Boga, življenja in narave, duha in vesolja, ipd.

A kaj narediti z ljubeznijo, ki je nesrečna? Jo je mogoče spremeniti v prijateljstvo med moškim in žensko, v udobno življenje brez pretresov?

A kako nastane prijateljstvo med moškim in žensko, ki sta v zvezi? Tako da odpade ena od ravni ljubezni: ali fizična/telesna, ali osebnostna, ali duhovna! Če je ljubezen na vseh treh ravneh, je zveza živa, če na eni ravni neha teči med moškim in žensko v zvezi, je od partnerstva ostalo le še prijateljstvo.

Ni nujno, da odpade fizična ljubezen, ki je najznačilnejša za partnersko ljubezen, njen zaščitni znak. Četudi se s partnerjem fizično ljubiš, ni dovolj za partnerstvo, če ga ne ljubiš tudi osebnostno. Ali tudi duhovno. Če odpade katerakoli od treh ravni ljubezni, odpade partnerstvo, in lahko nastane prijateljstvo kot obramba pred nasiljem v dvoje. Kajti človek, ki išče ljubezen, je lahko tudi nasilen, saj ljubezen ni le zavest, je tudi sila. In vsakdo potrebuje ljubezen, partnerska ljubezen je človekova osnovna potreba. Se pravi potreba po iskanju popolne ljubezni z enim človekom – fizične, osebnostne in duhovne.

In prijateljstvo to ni dobro za partnersko zvezo med moškim in žensko. Lahko je in mora biti dobro za prijateljstva, kjer je ves čas obema prijateljema jasno, da popolne ljubezni ne more biti. To so prijateljske zveze zaradi iskanja različnih ravni ljubezni: duhovne ljubezni, osebnostne ljubezni, spolne ljubezni. Ene ali dveh, a nikoli vseh treh, sicer si iščeš novo partnerstvo.

Si lahko s takšnim prijateljstvom lajšaš pomanjkanje določene ljubezni v svojem ljubezenskem partnerstvu? Da, a le lajšaš, ne pa pomagaš! Prinašajo ti tolažbo, ne razvoja! Nasprotno, takšna prijateljstva ustavljajo razvoj – razen če te vodijo k boljši zvezi.

Kako se partnerstva v zvezi spremeni v prijateljstvo? Pokroviteljsko občudovanje partnerja je verjetno dovolj le za srečno prijateljstvo v dvoje. Za srečo v ljubezni potrebuješ oboje, ne le moč, temveč tudi nemoč. Moč zaradi njegove miline, ko ga ljubiš kot otroka, nemoč, ker ga občuduješ in da ga lahko občuduješ, ker je on zate več le otrok.

Seveda to ne pomeni, da nekateri partnerja hočejo predvsem občudovati. A tudi oni pri tem ogrožajo svojo ljubezen, če se ne zmorejo postaviti nadenj, se mu upreti in ga vzeti kot otroka, ki ga je potrebno ljubkovati. Tedaj tvegajo konec ljubezni in začetek prijateljstva (v najboljšem primeru). Princip je isti, ključno je, da ljubezen deluje podobno kot izmenični tok, prijateljstvo kot enosmerni. Jasno je, kateri je močnejši in katerega bolj potrebujemo. Ljubezenski partner ne more biti oseba, ki jo le občudujemo.


Je pot sreče in razvoja dušna ljubezen?
Vprašanje pa je, ali se lahko prisiliš v občudovanje svojega partnerja. Glede tega posredujeva nova sporočila Očeta Prvega, predana v Deo kanalu ljubezni. Sproti jih preverjava v svoji skupni ljubezni (najina knjiga Iskanje ljubezni – zgodba najine duše je prvi obsežnejši doku-ment) ter opazovanje drugih dušnih parov, in tudi nedušnih.

Bistvo teh sporočil bi se lahko glasilo takole: le določene partnerje lahko trajno občuduješ in ljubkuješ in si zaradi tega srečen; le z njimi lahko trajno doživljaš ljubezen v sebi, ko si ob njih močan in tudi nemočen. Le omejen krog oseb nasprotnega spola se lahko počuti trajno srečnih, da v njih sprožiš občutek obojega, moči in nemoči. Ne glede na to, koliko si to prizadevaš nasprotno, boš najverjetneje le med njimi srečal svojega kandidata za srečno partnerstvo v dvoje. Zunaj tega kroga so le kandidati, s katerimi te najverjetneje čaka hiter konec srečne ljubezenske zveze, čim zaljubljenost mine.

In zakaj je tako? Ker se ljudje združujejo po dušnih parih v duše in sodelujejo v družinah sorodnih duš. V ozadju človeške ljubezni je svet duš. Zato dušna ljubezen vpliva na človeka in ga ne izpusti, saj je od nje odvisen razvoj človeka v dušno bitje. Brez dušne ljubezni ni združevanja z dušnim partnerjem v dušo, se pravi razvoja in preobrazbe iz človeka v dušo.

In da to ni izmišljena romantična blodnja, je mogoče preverjati skozi Deo kanal ljubezni. To je duhovni izvor informacij o dušni ljubezni in življenju, ki ga vzpostavlja in nadzira bitje, imenovano Oče Prvi. Njegove informacije prejema Keman s pomočjo nihala, vse z njim je povezano s čudeži, ki delujejo le in samo v dobro ljubezni in razvoja vsakega človeka, ne glede na njegovo karmo in vrsto duše, ki ji pripada.

Pa nazaj k vprašanju nesrečne ljubezni. Kaj je torej prav, da svojo nesrečno ljubezensko zvezo preobraziš v prijateljstvo in jo ohraniš (zaradi sreče otrok, ohranitve imetja ipd.), ali pa jo raje zaključiš in si poiščeš primernejšega ljubezenskega partnerja?

Res vsakdo najprej pomisli na družino, otroke. Kako bi oni prenesli razhod staršev? Kako lahko starša najbolj poskrbita za otrokovo srečo? Tako da se spoštujeta, sporoča Oče Prvi.

Ko ljubiš in si ljubljen, je tudi spoštovati in odpuščati zelo enostavno. Dušno nepovezana partnerja se v skupnem življenju težje spoštujeta, v najboljšem primeru se pretvarjata (zaradi otrok, omikanosti ipd.). Partnerska ljubezen je osnovna potreba človeka, brez nje je težko iskreno spoštovati in odpuščati človeku, ki te je prizadel, nehote ali hote. Potreba po fizičnem, osebnostnem in duhovnem združevanju s primerno osebo je kot potreba po hrani – lačen ljubezni si pogosto še bolj ranljiv kot sicer!

Kako se spoznata neprava partnerja? Zaradi zaljubljenosti. Katere izvor je podobnost z lastnostmi dušnega partnerja. Ko pa zaljubljenost mine, se ljubezen ne more razviti, saj nimata skupne ali sorodne dušne osnove, in s tem popolne ljubezni.

Zato v najboljšem primeru postaneta prijatelja, torej se ljubkujeta in občudujeta le na eni ali največ dveh ravneh, ne na vseh treh (fizični, osebnostni, duhovni).

Nekaj časa še gre, zamotita se z otroki, poklicem, skupnimi cilji (stanovanjski problem) in prostim časom, pogosto tudi s strahom, da bosta z razvezo prizadela otroke. In trpita v dvoje brez prave partnerske ljubezni. Sčasoma pa si le upata priznati, da potrebujeta več kot prijateljstvo ter vse drobne in velike medsebojne prevare na različnih ravneh ljubezni. In naposled začneta iskati konec skupne zveze ter novo ljubezen, kjer bosta srečna, ko bosta občudovala in občudovana v popolnosti – in fizično in osebnostno in duhovno!

Kar je osnova za tisto bistveno, dodaja Oče Prvi: »Partnerstvo je predvsem skupno delo v iskanju nove zavesti v ljubezni, ne občudovanju. Iskanje je mogoče, če smo isti ali sorodni v duši.«

Veliko bolj se lahko starša otrok spoštujeta v novih zvezah s primernima partnerjema. Nasilje, pomanjkanje in bolezni se ne rojevajo v pravih zvezah, ampak v nepravih brez dušne osnove, kjer tudi prijateljstvo pogosto ne more preprečiti prikritega (tihega) nasilja, ali nasilja nad seboj. Nasilje zaradi občutka krivde, da sta zavozila svojo ljubezen. Kar ne drži povsem, saj sta bila predvsem neobveščena. Nista vedela, da spadata k dvema dušama, ki med seboj ne moreta razviti trajnejše ljubezni, premamila pa ju je delna podobnost z dušnima partnerjema (kakšna pomembna lastnost).

Marko in Keman