Ljubezen ni bila vedno tako pomembna, kot je danes, èeprav jo sodobne družbene okolišèine postavljajo spet pred nove izzive. Pojmovanja in razumevanja ljubezni so namreè vedno vpeta v osebni in družbeni svet, vedno pa so tako tudi del kulturno-zgodovinskih okolišèin.

»Ljubezen ima toliko razliènih obrazov in vsebin, da jo je težko spraviti v en predal. Za naše babice je bila ljubezen, da je mož ni tepel, da ni bila laèna in da je imela streho nad glavo. Za mojo mamo je bila ljubezen to, da ji je mož dal denar in da smo zgradili hišo. Bolj je bilo v ospredju to, kaj imeti. Sama sem se poroèila pri 19. letih in z možem, s katerim sva skupaj preživljala srednješolski èas, je bila ljubezen velikokrat to, da je to oseba, ki me nasmeji in s katero sva oziroma imava skupne cilje.

Pri moÅ¡kem mi je pomembno tudi to, da me pusti pri miru, ko to potrebujem. Da je dober z mano in da dobim dovolj objemov. Z možem sva se nauèila, da imava vsak svoje zadolžitve in si pustiva dihati. Zame je to viÅ¡ek ljubezni,« svoje dojemanje ljubezni predstavi Milena Miklavèiè, popisovalka intimnih razmerij s poudarkom na spolnosti v naÅ¡em okolju.

V letih svojega poljudnega etnografskega dokumentiranja spolnih praks, v katerega zajema preteklost in sedanjost, se je pogovarjala že z veè kot 3.000 osebami iz vse Slovenije in razliènih generacij, ki so ji iz svojega intimnega življenja, velikokrat zamolèanega, trpkega in krutega, zaupali marsikaj. Kot skozi svoje raziskovanje kaže tudi pisateljica in novinarka, avtorica uspeÅ¡nic Ogenj, rit in kaèe niso za igraèe in njenega drugega dela Babice, hèere in vnukinje, se skozi prostor in èas spreminjajo odnos do spolnosti, razmerje med moÅ¡kimi in ženskami ter pojmovanje ljubezni. 

Ljubezen kot polje soobstoja

V najinem pogovoru o ljubezenskem odnosu raziskovalka intime tudi skozi svojo izkuÅ¡njo poudari pomen obstoja vmesnega prostora med partnerjema. Ljubezen pa tako opredeli kot polje soobstoja in ne popolne spojitve dveh. »V odnosih, ne le v ljubezenskem, temveè tudi v drugih je pomembno, da drugega ne duÅ¡iÅ¡ in obratno.« Kot pravi pisateljica, se je v letih pogovorov, nabiranja materiala za svoji dve izdani knjigi, ki sta prodani v veè tisoè izvodih, med najbolj izposojenimi knjigami pa sta tudi v slovenskih knjižnicah, na tem podroèju veliko nauèila. Predvsem to, da v življenju nikoli ne jamra, saj je sliÅ¡ala veliko krutih življenjskih zgodb, povezanih z intimnimi razmerji in spolnostjo, ter predvsem to, da moža ne skuÅ¡a spreminjati. 

»Prvih deset let sem to poskušala, zadnjih trideset ne veè. Ko sem to nehala poèeti, je tudi on postal bolj zadovoljen. Zadovoljna sem z njim, s takšnim, kot je. Vem, v katerih stvareh se lahko zanesem nanj. Vem, kdaj se ne morem in zakaj bi zaradi tega delala dramo? Saj so tu še drugi ljudje za pomoè. Življenje je lepo, zakaj bi si ga grenila s prevzgojo? Raje poklepetam z otroki, prijatelji, preberem kakšno dobro knjigo ali grem na sprehod,« svoje izkušnje in poglede na partnerski odnos posreduje Milena Miklavèiè, ki je tudi svetovalka v rubriki Odnosi v èasopisu Nedelo. Vendar pa, kot dodaja, smo v iskanju ljubezni, njenih vsebin, ravni, potrditev in izkazovanj razlièni. Prav tako pa individualno dojemanje ljubezni v vsakokratnem prostoru in èasu preèijo še razliène soobstojeèe družbene vsebine.

Predstave o ljubezni

Prav tako smo velikokrat ujetniki predstav o ljubezni, med katerimi je lahko zelo obremenjujoè prav romantièni ideal. »Spomnim se pogovora z žensko, ki je svojega partnerja spoznala v starejÅ¡ih letih. Izjemno ji je bil vÅ¡eè do trenutka, ko je v kozarèek odložil protezo. Ni imela rada njega, temveè predstavo o njem. Veliko zakonov se konèa, ker imajo ljudje, ki stopajo v odnos, o tem romantièno sliko. Ljudje se zaljubijo v predstavo o drugem.« Gre za idealizacijo partnerja, ki je znaèilna v fazi zaljubljenosti in tako obojestranska fascinacija deluje kot magnet za preplet, v katerem se nato odvija raziskovanje intime drug drugega. Med dvema tako nastane vez, ki lahko v intimnem procesu preraste v nekaj drugega, v mirnejÅ¡i in varen odnos, torej v ljubezen. 

Mit o romantièni ljubezni

Živimo v svetu, kjer je predstava o romantièni ljubezni Å¡e vedno globoko usidrana, utrjujejo jo filmske in medijske vsebine, literatura, miti in zgodbe, pogosto pa se je oklepamo tudi v vsakdanjem življenju. Ta mit nas v zahodni kulturi spremlja že dolgo, antropologi so dokaze za romantièno ljubezen naÅ¡li v 170 razliènih kulturah. Ko je romantièna ljubezen v 19. stoletju na Zahodu vstopila v Å¡irÅ¡i družbeni krog, je sicer ženski prinesla doloèene pozitivne spremembe. 

Te so bile opazne predvsem na podroèju spolnosti, ki je postala pomemben del èustvenega razmerja in tako ni bila le v domeni reprodukcije, v svoji knjigi Evridika in Orfej: Od zrcalne do mnogotere ljubezni med drugim pokaže pesnica in literarna teoretièarka Alja Adam, ki je sicer do romantiènih idej o ljubezni, katera temelji na idealizaciji in se tam tudi konèa ter žensko postavlja v odnosu kot oboževano v pasivno vlogo, kritièna. Vendar pa so romantiène predstave o ljubezni, èeprav ohranjene in aktualne Å¡e danes, v razliènih družbenih prostorih in èasih ter socialnih okoljih, doživele svoje razliène umestitve. Kdaj bolj poudarjene, kdaj odmaknjene ali popolnoma spregledane. 

Prav o nasprotni resniènosti na podroèju intimnih odnosov, ki pogosto niso bili stkani na podlagi romantiènih idej in v katerih je spolnost služila zgolj užitku moÅ¡kega in reprodukciji, med drugim piÅ¡e in pripoveduje Milena Miklavèiè. V prvi polovici prejÅ¡njega stoletja med žensko in moÅ¡kim ni bilo ljubezni v danaÅ¡njem pomenu besede, pravi. Na deset porok je bila morda ena iz ljubezni, ostale pa so bile bolj stvar pragmatizma, preživetja ali iz koristoljubja. 

Poroka kot družbena pogodba

Poroka, ki jo v danaÅ¡njem èasu jemljemo bolj intimno, je tako bila nekoè predvsem družbena pogodba. Drugaèe je bilo tudi v odnosu do spolnosti. »Za moÅ¡ke je bila nekoè spolnost nekaj, kar jim je pripadalo, zato so jo imeli za svojo neodtujljivo pravico, ki so jo izkorišèali tudi po veèkrat na dan. Za žensko je spolnost predstavljala greh, predvsem pa nagnusno, umazano, mukotrpno dolžnost, ki najveèkrat ni prinaÅ¡ala drugega kot trpljenje in rojevanje otrok,« je v uvodu v knjigo Babice, hèere in vnukinje zapisala avtorica, v kateri je njena najstarejÅ¡a sogovornica letnik 1923, najmlajÅ¡a pa letnik 1997. 

Spolni odnos je bil tako nekdaj prilagojen moÅ¡kemu užitku, ženski pa greh, pravi popisovalka intime naÅ¡ega prostora. Odnosi med moÅ¡kim in žensko so se bolj sprostili po drugi svetovni vojni, v svoji poljudni raziskavi tudi pokaže Milena Miklavèiè. V nadaljnjih desetletjih so se, kot na primer skozi seksualno revolucijo v 60. letih prejÅ¡njega stoletja in Å¡e z drugimi družbenimi okolišèinami, ki so sledila, Å¡e dodatno odpirali. Vendar pa, èeprav imamo danes na prvi pogled vso možnost, da bi bili v spolnosti zadovoljni in zadovoljeni, pa pogosto ni tako, poudarja Milena Miklavèiè. Èe so nekoè bile ženske tiste, ki so se pred spolnostjo branile z glavoboli, tovrstne izgovore danes išèejo moÅ¡ki. 

»Èe so si moški še v prvi polovici 20. stoletja poželeli žensko tudi po trikrat na dan, je danes, žal povpreèje njihovega poželenja – tako se pritožujejo ženske – komaj trikrat meseèno.« Med razloge za takšno stanje pa avtorica uvršèa sodobne »motilce« intimnega življenja, kot so televizija, internet, pametni telefoni, kariera in drugo. Ob tem pa tudi, da je veè tudi posameznikov in posameznic, ki si partnerskega odnosa niti ne želijo.

Prav tako smo se v danaÅ¡nji dobi potroÅ¡niÅ¡tva hkrati znaÅ¡li tudi v situaciji, kjer je, èe se naslonimo na misli filozofinje in sociologinje Renate Salecl, ideologija veleblagovnice preplavila tudi najintimnejÅ¡e odnose. Tudi v ljubezni se obnaÅ¡amo kot potroÅ¡niki. Izbiramo, si hitro premislimo, se navelièamo, pozabimo, zavržemo in se že oziramo za novimi možnostmi, ponudba je namreè velika. Vsaj tako se zdi. 

»Ljubezen je postala potroÅ¡no blago, nekaj, kar moraÅ¡ imeti. MoÅ¡ki sanjajo o lepih ženskah, vedno redkejÅ¡i pa so tisti, ki sanjajo o tem, da skupaj živijo, se predajajo, se èemu tudi odpovedujejo, da gradijo èustva in odnos na tem, kar imajo skupnega, da kdaj tudi potrpijo. Se, ker je partner mogoèe bolan, za pol leta odpovedo spolnosti. Da imaÅ¡ èloveka rad z duÅ¡o, na to danes pozabljamo,« o predanem odnosu med dvema govori Milena Miklavèiè. O razmerju, v katerega se oba vpletena podajata tudi s èustveno odgovornostjo in medsebojnim razumevanjem ter vživljanjem. 

»PotroÅ¡nika družba bombardira s tem, da se za sosednjim vogalom skriva nekdo, ki je Å¡e boljÅ¡i,« je tudi kritièna sogovornica. Tako se lahko neprestano zaljubljamo, menjavamo partnerje, vendar pa ob tem ne ljubimo ter ne stkemo predanega in globokega ljubezenskega odnosa. 

Zaljubljeni možgani

Za zaljubljenost oziroma romantièno ljubezen ameriÅ¡ka biologinja Helen Fisher, ki raziskuje, kaj se dogaja v zaljubljenih možganih, pravi, da je najmoènejÅ¡a zasvojenost na Zemlji. S sodelavci je z magnetno resonanco skenirala sreèno in nesreèno zaljubljene osebe. 

Pri prvih so odkrili aktivnost v predelu možganov, povezanim s hotenjem, motivacijo, osredotoèenjem in hrepenenjem. To je podroèje, ki postane aktivno tudi ob uživanju kokaina, ugotovitve na enem od svojih predavanj pripoveduje ameriška antropologinja. Zaljubljenost je tudi obsedenost, obvladuje nas, izgubimo nadzor nad sabo. Ne moremo nehati razmišljati o tej osebi. Nekdo tabori v naši glavi, pravi. Obsedenost pa se lahko poslabša, èe nas ljubljeni zavrne.

Helen Fisher je s sodelavko nevroznanstvenico slikala tudi možgane nesreèno zaljubljenih oseb, ravnokar zapušèenih. Aktivnost so naÅ¡li v treh delih možganov. V istem, ki je povezan z moèno romantièno ljubeznijo oziroma zaljubljenostjo. »Ko vas partner zapusti, hoèete pozabiti na to osebo in živeti naprej. Ampak ne, ljubite ga Å¡e bolj. Možganski sistem za nagrajevanje, hotenje, motivacijo, hrepenenje in osredotoèenost postane dejavnejÅ¡i, ko ne dobite tistega, kar želite,« v enem od svojih TED Talkov pojasnjuje bioloÅ¡ka antropologinja. Aktivnosti pa so zaznali tudi v drugih možganskih delih, v tistem, ki preraèunava pridobitve in izgube. 

PremiÅ¡ljujemo, kaj je Å¡lo narobe in kaj smo izgubili. Poleg tega pa Å¡e v predelu, ki je povezan tudi z globoko navezanostjo na drugo osebo. »Kaj sem se nauèila pri tej raziskavi, kar bi rada delila s svetom? Pomislila sem, da je romantièna ljubezen gon, osnovna potreba po parjenju. Ne potreba po spolnosti sami – zaradi te greste ven in išèete celo vrsto možnih partnerjev. Romantièna ljubezen vam omogoèa, da svojo erotièno energijo osredotoèite le na eno osebo naenkrat in zaènete proces parjenja s tem posameznikom,« na svojem predavanju Å¡e pojasnjuje Helen Fisher. 

Ob tem poudari, da je ljubezen potreba, nujna. Že Platon je rekel, da bog ljubezni živi v stanju potrebe. Prav tako pa je zaljubljenost tudi zasvojenost, pa naj bo sreèna ali nesreèna. Ima vse znaèilnosti tega èlovekovega stanja. Osredotoèimo se na osebo, obsedeno mislimo nanjo, hrepenimo po njej, popaèimo resniènost in pripravljeni smo veliko tvegati, da jo osvojimo.

Kako ohraniti živost v partnerskem odnosu

Ob svojih bioloÅ¡kih ugotovitvah o zaljubljenosti Helen Fisher podaja tudi nasvete za živ partnerski odnos. Trdi, da je potrebno posluÅ¡ati, odgovarjati in spraÅ¡evati. Ob tem pa ostati privlaèen, se intelektualno razvijati in pustiti svojemu partnerju prostor ter zasebnost. Pomembna raven je tudi razvijanje humorja, spoÅ¡tovanje in to, da smo pripravljeni na kompromise. Prepiri naj bodo redki in konstruktivni. Ne oèitajmo in ne grozimo. Pozabimo preteklost in ne varajmo. Odnos razvijajmo poèasi, a vsak dan. Ne obupajmo, tudi pravi. 

Na ljubezen se moramo tudi pripraviti

Ko o partnerskih, pa tudi drugih medosebnih odnosih v danaÅ¡njem èasu razmiÅ¡lja Milena Miklavèiè, tudi sama poudarja pomen pozornega pogovora, posluÅ¡anja, zaupanja in soèustvovanja. »Strokovnjaki pravijo, da nikoli v preteklosti nismo bili tako sami, kot smo danes. NaÅ¡i predniki so se obilo družili: pri delu, ob kmeèkih praznikih, za mizo ob veèerji,« je v svoji drugi knjigi o preteklih in sedanjih spolnih izkuÅ¡njah, pogostokrat zamolèanih, med drugim zapisala Milena Miklavèiè. 

Pri èemer pa avtorica knjig opozarja, da »ne takrat ne danes o ljubezni, odpovedovanju, sobivanju, nesebiènosti, darovanju in soèutju ne izgubljamo ravno veliko besed.« Kako je to pomembno, pa je mogoèe ponazoriti z besedami pisatelja La Rochefoucaulda, ki je zapisal: »Koliko ljudi bi se zaljubilo, èe ne bi nikoli slišali za ljubezen?« Nenazadnje se kot èlani družine in družbe nauèimo tudi to, kaj pomeni ljubiti in kaj biti ljubljen, ter tudi to, kaj je partnerski odnos in kaj so vrednote v njem.

Ljubezen je naša potreba

Romantièna ljubezen je gon, osnovna potreba po parjenju. Romantièna ljubezen ni potreba po spolnosti sami, temveè nam omogoèa, da svojo erotièno energijo osredotoèimo le na eno osebo naenkrat in zaènemo proces parjenja s tem posameznikom, verjame Helen Fisher, ameriška biologinja. Ljubezen je naša potreba, nuja.

Zaljubljeni možgani so možgani odvisnika

Za zaljubljenost oziroma romantièno ljubezen ameriÅ¡ka biologinja Helen Fisher, ki raziskuje, kaj se dogaja v zaljubljenih možganih, pravi, da je najmoènejÅ¡a zasvojenost na Zemlji. S sodelavci je z magnetno resonanco skenirala sreèno in nesreèno zaljubljene osebe. Pri prvih so odkrili aktivnost v predelu možganov, povezanim s hotenjem, motivacijo, osredotoèenjem in hrepenenjem. To je podroèje, ki postane aktivno tudi ob uživanju kokaina. 

Zaljubljenost je tudi obsedenost, ki se lahko poslabša, èe nas ljubljeni zavrne. Pri skeniranju možganov nesreèno zaljubljenih so našli aktivnosti v treh delih možganov. V istem, ki je povezan z moèno romantièno ljubeznijo oziroma zaljubljenostjo. Možganski sistem za nagrajevanje, hotenje, motivacijo, hrepenenje in osredotoèenost postane še dejavnejši, ko ne dobite tistega, kar želite.

Neža Mrevlje

Vir: viva.si