Piše: Bono Baršek

11. poglavje: EVOLUCIJA ZAVESTI

Spomnite se, da je zavest nastala zahvaljujoč popolnoma recipročnim reakcijam vseh aspektov, faktorjev in sposobnosti za reakcijo, ki so se razvili v toku kozmične evolucije velike entitete. Zavest je integracija reakcij, tako da vsaka sprememba, v katerem koli delu sistema izzove odgovarjajoče spremembe, oziroma prilagajanje celote. Tu glavno vlogo igra princip kompenzacije, to splošno prilagajanje pa lahko imamo za osnovo kozmične osebnosti.

V svojih ranih fazah to tvori sintezo vseh latentnih (uspavanih) reaktivnih sposobnosti entitete. V bistvu tu ne gre za mehaniko, temveč o skupini odnosov, ki je torej zelo abstraktna; z razvojem zunanjih objektov, ki delujejo na entiteto, je kompenzativno prilagajanje pod vplivom novih faktorjev in tako prihaja do kompenzativnih reakcij.

Tako razlikujemo med dvema nivojema zavesti:
- osnovno zavest, inherentne zgradbe
- kompenzacije izzvane z vplivi okolja

Velika entiteta torej najprej razvija osnovno naravo, zatem projicira lastno sliko in postane zavestna te slike, a njena zavest o tej sliki v svojih mnogostranih aspektih tvori drugi aspekt zavesti. Ti dve fazi odgovarjata tistim aspektom človeškega bitja, ki jih poznamo pod imeni individualnost in osebnost. Ekvivalenti tem izrazom so: višji in nižji jaz, dvojnik ali duša in telo, božanski del človeka in ego ali peklenski del, itd...

Individualnost ali velike entitete ali mikrokozmosa, ki se imenuje človek, predstavlja niz organiziranih reakcij, ki so vzpostavile ravnotežje v predhodnih fazah evolucije. Te faze so mimo in nič ni ostalo od njih, razen sposobnosti reakcije. Individualnost je torej skupek reaktivnih sposobnosti. Osebnost je skupek sposobnosti reakcije, ki postanejo možne z uvajanjem novega faktorja v evolucijo.

Individualnost in osebnost se nanašata na različne stadije razvoja in imajo zgodovinski pomen. Nanašajo se na čas in ne na obliko. To, kar je danes del osebnosti, bo jutri del individualnosti. Prva osebnost velike entitete nastaja kot posledica njene reakcije na kozmične faze. Zavest, ki se na ta način razvija, je tudi sama eksistenca, objektivna za um, ki si jo zamišlja. Čim jo zavest fokusira kot obliko misli, je ustvarjena in obstaja zase. V tej obliki misli se začenja ista igra sil, ki so v kozmosu privedle do stvaritve velike entitete
In proces se nadaljuje.

Kakor se kozmos reproducira v miniaturi, v obliki množice velikih entitet, v katerih je sedaj težišče njegovega razvoja, tako tudi oblika misli, ki jih projicira velika entiteta, tudi sama ustvarja entitete. Toda, one svojo evolucijo začnejo na točki, do katere je prispela velika entitete, ko jih je projicirala. Tako kot ima velika entiteta vse latentne lastnosti kozmosa, ki jo je ustvaril, ima tudi mala entiteta vse lastnosti velike entitete + kozmosa. To je ločeno in povezano, kajti velika entiteta je šla skozi lastne izkušnje, ki jih kozmos nima, vendar pa je sama nastala na podlagi primarnih kozmičnih sil.

V projektirani obliki misli velike entitete, ki jo imenujemo osončje, torej vidimo:
- atome, ki projicirajo atome kozmosa in so povlečene v orbito tistega potojočega atoma, ki bo postal velika entiteta.
- linije sil in tokov, ki predstavljajo projicirano zavest velike entitete.
- koordinacija, ki jo ustvarijo atomske sile drugega tipa med silami prvega tipa, napravi tokove čistega gibanja v vesolju, ki so analogni prvobitnemu gibanju, iz katerega je nastal prstan Kozmos. Tako gre evolucija po svoji poti, in se na višjem loku vrne na stvari, s katerih je odšla na pot.

Tok čistega gibanja, ki se mora jasno razločiti od gibanja objektov skozi vesolje, predstavlja osnovo zavesti v projiciranem vesolju.

Kot smo že povedali, akcije in reakcije ne ustvarjajo zavesti. Osnovo zavesti delata reakcija plus memorija; a tok čistega gibanja v vesolju predstavlja osnovo memorije, ker on obstaja, in glede na to, da ne vsebuje nobene materije (samo sled), ga nič ne more ovirati in je tako stalno zapisan in neizbrisan (akaša).

Tako imamo torej akcijo in reakcijo manifestiranih dogodkov in trajnost refleksije te reakcije v stanju, ki je v odnosu na raven, na kateri je do nje prišlo, nemanifestirana. Zato se reče:"iz kaosa se rojeva kreacija". Nemanifestirano se je organiziralo. Obstaja nekaj, kar nikoli prej ni obstajalo. Zgodilo se je ustvarjanje. Te reakcije hitro vplivajo ena na drugo in tako postanejo medsebojno organizirane, a ta recipročna reakcija je osnova osebnosti. Tako je prva zavest, ki nastane v vesolju veliki in nespoznavni vseobsegajoči duh.

Poti reakcij, ki so nastale v tem vseobsegajočem duhu, tvorijo nevidne sledi, ki privlačijo atome, ki prehajajo preko njihovih smernic in oni se gibljejo po tej poti, vse dokler privlačnost ali sile drugih delovanj ne postanejo močnejše.

Poskusite si predstavljati, kako gibanje atomov ustvari tirnico v sili, v katero padajo drugi atomi in določen čas sledijo njeno pot in jo zatem zapuščajo in sledijo impulze svoje narave in na njihovo mesto prihajajo drugi atomi. S stališča atomske ravni je ta proces tak: videli bi neskočno število atomov, ki se zabavajo s svojo tangencialno tirnico gibanja, občasno pa bi opazili kako eden od njih nenadoma menja način gibanja, se določen čas giblje po na drugačen način, kot da je pod vplivom neke druge sile (in tudi je) in se nato odtrga in vrača prejšnjemu načinu gibanja. Če potem ponovno pogledate tirnico, opazite, da je globlja, tako da se bo naslednji atom dlje časa zadržal v njej, ker pa vsak atom po padcu v tirnico še nekaj časa vztraja pri svojem tangencialnem gibanju, jo v določeni meri modificira in to se zgodi z vsemi atomi, ki jih tirnica povleče vase in jih sili, da se gibljejo po njeni poti. To je prva in najbolj preprosta faza duha in telesa. Sledi, ustvarjene s primarnim gibanjem atoma privlačijo druge atome in proizvajajo sekundarna gibanja in na ta način rastejo. Atomi, ki so ustvarili te sledi, so analogni potojočim atomom kozmosa.

Kozmični nauk - Uvod