Znan angleški pisatelj in krščanski apologet C.S. Lewis je v svoji knjigi »Samo krščanstvo« zapisal:

»Tukaj poskušam preprečiti vsakomur, da bi pravil tako neumne trditve o Njem [Jezusu Kristusu]: »Pripravljen sem sprejeti Jezusa kot velikega moralnega učitelja, vendar pa ne priznavam, da je bil Bog.« To je stvar, ki je ne smemo izreči. Človek, ki bi bil samo človek in bi pravil takšne stvari kot jih je Jezus, ne bi mogel biti veliki moralni učitelj. Bil bi k večjemu norec – na stopnji človeka, ki govori, da je skrknjeno jajce – ali pa bi bil peklenski hudič.

Moraš se odločiti. Ali je ta človek bil, in še vedno je, Sin Boga, ali pa je bil norec ali pa še kaj hujšega… Lahko ga imaš za norca in ga ubiješ kot demona; lahko pa mu padeš pod noge in ga kličeš Gospod in Bog. Toda ne prizanašajte mu s pokroviteljskim nesmislom o njem kot velikem humanem učitelju. Te možnosti nam ni ponudil. Tega ni hotel.«

Lewis nam ponuja dve izbiri. Če bi to bili edini dve možni izbiri, potem bi morala biti izbira ateistov sila preprosta – Jezus je bil norec! Na nek način nas ateiste Lewis prisili, da odgovorimo na način, ki ga večina kristjanov razume, če že ne kot blasfemijo, pa vsaj kot žaljenje verskih čustev. Samo predstavljamo si lahko islamskega apologeta, ki bi na osnovi dejstva, da je Mohamed spal z devetletno Ajšo, postavil podobno dilemo: »Ali je ta človek bil, in še vedno je, zadnji Alahov prerok, ali pa je bil pedofil ali pa še kaj hujšega…« Nekako se zdi, da nas življenjepisi »svetih mož«, kot so zapisani v »svetih knjigah«, kar silijo k temu, da se vprašamo, ali bi njihova dejanja, če bi jih storili v današnjem času, razumeli kot moralna. Denimo, da bi se Jezus pojavil na Romanju v Brezjah, kjer bi začel z bičem razganjati trgovce, ki na stojnicah pred baziliko Marije Pomagaj prodajajo verski kič in ostalo kramo. Križali ali kamenjali ga sicer ne bi, zagotovo pa bi končal v zaporu ali na zaprtem oddelku kake bolnišnice, ni pa zelo verjetno, da bi kdo, razen njega samega, začel verjeti, da je Božji sin.

Na nek način je izbira, ki nam jo ponuja Lewis, podobna Pascalovi stavi. Pascal pravi, da ne moremo izgubiti ničesar, če vse stavimo na možnost, da Bog je. Pri tem pa kar nekako pozabi, da ne obstajata samo dve možnosti – prva, da obstaja bog, v kakršnega verjamejo kristjani, in druga – da takšen bog ne obstaja. Kaj pa, če obstaja bog, v kakršnega verjamejo muslimani in bo po smrti enako neprizanesljiv do kristjanov kot do brezbožnikov? Kaj pa, če obstaja bog, ki bo po smrti nagrajeval skepticizem in dvom, kaznoval pa slepo vero in poslušnost? Kaj pa, če imajo prav budisti, ki ne verjamejo v boga, verjamejo pa v reinkarnacijo duše? Zlahka si lahko zamislimo še množico drugih možnosti in bogov, za katere obstaja enako malo dokaznega gradiva, kot za obstoj krščanskega boga, in zaradi katerih postane Pascalova stava popolnoma neuporabna – še najmanj za prepričevanje ljudi, ki razumejo verjetnost in zmorejo domačo različico krščanstva prepoznati kot samo eno v množici svetovnih religij in verovanj.

Če ne nasedamo Pascalu, ne bi smeli nasedati niti Lewisu. Tudi ta nam vsiljuje samo dve možnosti. Zdi se, da Lewis brez čvrstih dokazov domneva, da je bil Jezus v resnici zgodovinska osebnost, nemara celo, da so tudi evangeliji zgodovinske knjige, ki jih moremo smatrati kot kredibilne Jezusove biografije. Zanalašč sem zapisal biografije in ne biografija, saj so si štiri »Jezusove biografije« v nekaterih delih vsaj tako različne, kot sta različni biografiji Winstona Churchilla in Adolfa Hitlerja. Tudi če odmislimo evangelijska protislovja, ne moremo mimo opisov evangelijskih čudežev, ki jih noben zgodovinar pri zdravi pameti ne bo interpretiral kot zgodovinska dejstva. Močno dvomim, da se inteligenten mož, kot je bil Lewis, tega ni zavedal. Tako sem skoraj prisiljen naprtiti mu krivdo za zavestno zavajanje in manipulacijo, kar je pri propagandnih trobilih krščanstva sicer zelo pogost pojav.

Najmanj, kar je absurdno v Lewisovem argumentiranju, je njegovo patetično opletanje s hudičem in demonom. Hudič in demoni namreč tistim, ki ne verjamejo v Jezusovo božansko naravo in preroške sposobnosti, skoraj po pravilu ne pomenijo nič. Alternativa, ki pravi – če ni bil bog, potem je bil hudič, ni veliko drugačna od alternative, ki pravi – če ni bil vilinec, potem je bil škrat. Pravljičar Lewis bi to moral najbolje razumeti. Bolj kot pravljična bitja, s katerimi operira Lewis, pa je problematično njegovo sklepanje. Dve možnosti, ki sta obe lažni, Lewis postavi v izključujoče nasprotje, da bi nazadnje iz tega izvlekel vulgaren sklep, ki z njima nima nikakršne zveze. Takole namreč Lewis zaključi svojo apologijo: »Zdi se mi več kot očitno, da [Jezus] ni bil niti norec niti vrag. Naj zveni še tako nenavadno, grozljivo ali neverjetno, moram sprejeti, da je bil in da je Bog.« Edino, v čemer se morem takoj strinjati z Lewisom, je, da je tisto, v kar verjamejo kristjani nenavadno, grozljivo ali neverjetno. Dodal bi še, da je običajno nenavadno, grozljivo in neverjetno hkrati. Če sta nenavadnost in grozljivost kolikor toliko sprejemljivi, pa bi nas morala zagotovo odvrniti neverjetnost.

Bizarnemu in že vnaprej napeljanemu Lewisovemu sklepu, da je Jezus bog, se moremo zlahka izogniti, tudi če se ne zatečemo k ponujeni blasfemični opciji, da je bil Jezus norec. Rešitev navidezne zagate, v katero nas sili Lewis, je v resnici trivialna. Dodati je potrebno vsaj še eno možnost. Kot najbolj preprost se ponuja odgovor, da Jezus sploh ni obstajal. Druga možnost je, da je obstajal, ampak je vse tisto, kar mu pripisujejo pisci evangelijev izmišljeno (ponarejeno) ali samo na pol resnično. Nenazadnje vemo, da poleg kanoniziranih evangelijev obstaja še množica apokrifov, za katere Cerkev trdi, da so popolnoma izmišljeni, čeprav so apokrifne različice Jezusa v enaki meri neverjetne, kot različica, ki še vedno navdihuje kristjane in je navdahnila tudi Lewisa. Tretja možnost, ki je pravzaprav izpeljava iz druge, bi lahko bila, da je bil Jezus apokaliptični prerok, eden izmed mnogih, ki so živeli v turbulentnem času judovskih vojn z Rimljani. Takšno možnost je argumentirano in z velikim posluhom za zgodovinska dejstva predstavil ameriški profesor za religijske študije in uveljavljen proučevalec Nove zaveze Bart. D Ehrman v svoji knjigi z naslovom »Jesus: Apocalyptic Prophet of the New Millennium.«

Prva možnost nas pripelje skoraj do nujnega sklepa, da je Jezus mitološka ali legendarna oseba, podobno kot Odisej ali kralj Artur. Ne glede na to, da so zgodovinarji, ki podpirajo tovrstno hipotezo v manjšini, bi se človeku, ki razume, da je nemogoče hoditi po vodi, obujati mrtvece in spreminjati vodo v vino, morala tudi ta možnost zdeti neprimerno bolj verjetna od možnosti, ki nam jo vsiljuje Lewis.