Vsak dan spreminjajoča se moda. Novi stili in gore poceni oblačil. Dosegljivih prav vsakemu potrošniku. Za Pravo ceno. Neverjetna sla po čim večjih dobičkih. Na vse ali nič. Film, ki ti dejansko da misliti. Ne le o ureditvi sveta, prevladi bogatega zahoda in materializma na eni strani ter nehumanem izkoriščanju ljudi na drugem koncu sveta. Ampak tudi o sebi. Zagotovo se je veliko gledalcev, tako kot jaz, prepoznalo v filmu. Razprodaje, šoping v Londonu, tri za dva, božični popusti ... ali res potrebujemo tako veliko oblačil?

Kruto dejstvo je, da si danes povprečen človek (ki nima talenta za šivanje) s povprečno plačo sploh ne more privoščiti drugih novih oblačil kot teh, narejenih na daljnem vzhodu. Vsa tekstilna podjetja so svoje proizvodnje preselila v ta del sveta, saj z zelo nizkimi stroški dela grabijo zelo velike dobičke.

Sodobna razporeditev gospodarstva je dejansko narejena tako, da človek skorajda ne more več kupiti oblačil, narejenih iz strani domače tekstilne industrije, saj je ta danes skorajda izumrla. Iz svoje mladosti (nisem še ravno gospa, mladenka pa prav tako ne) se spomnim kvalitetnih oblačil, podpisanih s strani slovenskih podjetij, ki smo jih nosili vsi. Pa tudi ko smo jih že prerasli, so bila še vedno skorajda kot nova. Ti časi niso tako dolgo nazaj, kako se je lahko tako hitro svet obrnil za 360°?

Če se vrnemo še bolj nazaj, v čase naših babic in dedkov. Vsak je imel en par hlač ali krilo (dvoje je bil že luksuz), par majic, ene čevlje. Za mrzlo zimo so jim mame napletne tople jope in nogavice. Seveda pa je vsak imel tudi pražnje oblačilo. Ampak to je bilo to. Kako smo lahko v tako kratkem času iz te definicije osebne garderobe prešli na to, kar ima danes povprečen človek v svoji omari? Dobro desetletje je od tega, kar so velike korporacije tudi v našo državo pripeljale hitro modo (fast fashion) in takrat se je tudi za nas vse popolnoma spremenilo. Danes izbiramo lahko skorajda le še med oblačili, narejenimi izpod »krvavih« rok azijskih delavk. In to v 21. stoletju. Kako je to lahko pravično?

Da sploh ne pomislimo na gore odpadkov, ki nastanejo zaradi nerazgradljivih tkanin. Pa dejansko res ljudje mečejo takšne ogromne količine tekstila proč? 15 kg na povprečnega zahodnjaka na leto! Ga ne podarimo kakemu znancu, ki bi mu lahko še prišel prav? Ali res tako malo ljudi iz starih oblačil naredi nove? Kje so časi, ko je mama iz stare jope svojemu otroku naredila nov pulover? Ali pa ko je bilo moderno iz starih kavbojk odrezati nove kratke hlače?

Projekcije filma Prava cena (The True Cost), sem se udeležila v Mestni knjižnjici Ljubljana. Poleg ponovnega ogleda filma, ki ga res priporočam prav vsakemu, sem se zelo veselila tudi pogovora, ki je sledil. Tema - alternative. No, pa da vidimo, kako lahko rešim problem kupovanja poceni oblačil. Videla sem, da še obstaja upanje. Upcycling. To je to. Pojem, ki se vedno bolj pogosto uporablja tudi pri nas. Koncept, ki predstavlja eno od odličnih rešitev za spoprijemanje z odpadnim tekstilom.

V predelavi starih, neuporabnih stvari v nove izdelke vidim svetlo prihodnost za nas in naš planet. Veliko projektov na to temo se odvija in se zagotovo še bodo. Pa pravične trgovine, katerih koncepta mi ni potrebno posebej predstavljati. Vedno bolj priljubljene postajajo tudi trgovine z oblačili iz druge roke. Kaj pa tole, ste že slišali za oblačila, narejena z GOTS certifikatom? Gre za etična in trajnostna oblačila, izdelana iz okolju prijaznih materialov. Prav tako odlična ideja pa se mi zdi izmenjevanje oblačil.

V prestolnici se redno odvija več organiziranih izmenjevalnic oblačil, ki spodbujajo ljudi, da neuporabne kose zamenjajo z drugimi. Win-win situacija za obe strani. Nekdo se »znebi« starega oblačila in v zameno izbere nekaj, kar mu je všeč. Kaj je lahko pri tem še lepšega? Pomagati sebi, drugim in hkrati našemu predragemu planetu, ki si tako zelo želi, da bi z njim lepše ravnali.

Vir: http://ebm.si/o/sl/