Alison Weir je bila aktivistka na področju človekovih pravic, delala je pri Mirovnih silah, nato pa je postala urednica tednika v ZDA. Ko pa je leta 2001 izbruhnil izraelsko-palestinski konflikt, se je odločila, da si ga bo ogledala v živo. Brez spremstva je odpotovala do palestinskih ozemelj, Gaze in Zahodnega brega.

Njen pristop se je obrestoval: lahko se je povezala z mnogimi Palestinci in Izraelci. Weirova je predavala po ZDA in drugih državah in je avtorica knjige Proti naši boljši presoji: Skrivna zgodba o tem, kako so bile ZDA uporabljene za vzpostavitev Izraela.

Share International: Ob začetku bi za naše bralce želela predstaviti nekaj osnovnih dejstev. Zaradi vašega dela so vas razglasili za antisemitistko. Ali vas lahko vprašam, če ste proti Izraelu?
Alison Weir: Ne, nisem proti Izraelu. Nisem proti nobenemu človeku. Nasprotujem politiki izraelske vlade.

S. I.: Ko ste leta 2001 odšli v Palestino, ste se lahko pogovarjali z običajnimi ljudmi?
A. W.: Da. Intervjuvala sem mnogo ljudi – ljudi vseh starosti in profilov – tako Palestince kot Izraelce. S kamero sem tudi želela posneti prizore nasilja. Tako sem videla, kakšno je resnično življenje civilistov, šolarjev, bolnišničnih delavcev in tako naprej. Videla sem destruktivne prizore – porušene domove, uničena celotna področja. Bila sem priča tragedijam in obupnemu trpljenju. To je imelo trajen vpliv.

S. I.: Ko ste se vrnili v ZDA, ste želeli delovati – za kaj ste se odločili?
A. W.: Kar me je najbolj zadelo (poleg bede, bolečine in uničenja), je bila razlika med tem, kar sem videla v živo in poročili medijev v moji državi. Nisem videla tega, o čemer so poročali. Praktično nobene povezave ni bilo med resničnim dogajanjem in reportažami, ki so jih prikazovali v ZDA.

S. I.: Tako ste ustanovili Če bi Američani vedeli (If Americans Knew)?
A. W.: Da, vrnila sem se in začela pisati in predavati o konfliktu, ustanovila semČe bi Američani vedeli. To je neprofitna organizacija, posvečena verodostojnemu obveščanju Američanov.

S. I.: Grafi in statistike, ki jih predstavljate na spletni strani, ponujajo resnični vpogled v situacijo.
A. W.: Informacije aktualiziramo čim pogosteje; če je le možno dnevno. Ob širjenju preglednih virov, novic in analiz, je v okviru projekta Če bi Američani vedeliizvedenih tudi sedem poglobljenih statističnih študij o ameriškem medijskem pokrivanju izraelsko-palestinskega konflikta. Naše delo temelji na dejstvih, zanašamo se na analize, ki so utemeljene na verodostojnih dejstvih.

S. I.: Če je javnost nepravilno informirana, je najbrž težko pričakovati, da se bo znatneje vključevala v demokratične procese.
A. W.: Tako je. Kot državljani moramo imeti dostop do vseh razpoložljivih dokazov, verjeti moramo, da so ravnanja spodbujena z univerzalnimi načeli človekovih pravic, samoodločbe in pravice za vse. Kako bomo sicer lahko razumeli konflikt? Največje upanje za Palestince in Izraelce, pa tudi za Američane in druge, predstavljajo dejstva in resnica.

S. I.: Ko že govorimo o statistikah … na vaši spletni strani sem zasledila, da ZDA Izraelu za vojaško pomoč namenjajo 8,5 milijona dolarjev dnevno! Na dan? To je denar davkoplačevalcev.
A. W.: Da. V zadnjih dveh desetletjih so ZDA postopoma prešle od ekonomske pomoči k vojaški. Leta 2007 sta se Busheva in izraelska administracija dogovorili za desetletno, 30 milijard dolarjev vredno vojaško pomoč za obdobje 2009 – 2018. Leta 2012 so ZDA pričele Izraelu namenjati 3,1 milijarde dolarjev letno, to je v povprečju 8,5 milijona dolarjev dnevno. Hkrati smo obljubili, da bomo enak letni znesek zagotavljali do konca leta 2018. Tej presenetljivi informaciji ljudje težko verjamejo. Kadarkoli predavam, ljudje dvomijo v to informacijo in so šokirani. Do še višje številke pridemo, če prištejemo še sredstva, ki jih ZDA namenjajo za skupne projekte: leta 2014 so tako namenili 504 milijone dolarjev za izraelski skupni projekt raketne obrambe. Če upoštevamo tudi to, ugotovimo, da ameriški davkoplačevalci Izraelu dnevno namenijo 9,9 milijona.

S. I.: Zdi se, da Izrael uživa neke vrste imuniteto; sprejetih je namreč skoraj 80 resolucij ZN proti Izraelu. Zakaj? So v ozadju vojaški posli?
A. W.: Izrael ima ZDA resnično v žepu, zaradi vrste razlogov. Morda veste, da je nekdanji predsednik Carter dejal (mi pa citirali na naši spletni strani): "Bil bi politični samomor, če bi člani parlamenta zahtevali vzpostavitev ravnovesja med Izraelom in Palestino, če bi zahtevali, da se Izrael ukloni mednarodni zakonodaji ali če bi zagovarjali pravičnost ali človekove pravice Palestincev."

S. I.: Ali menite, da je svetovno javno mnenje pomembno?
A. W.: Zelo pomembno je. Benjamin Netanjahu se zaradi tega sedaj umika. Seveda je bil trenutni cilj Izraela dosežen, dokler ne najdejo naslednjega. Izraelci so občutljivi, če vidijo umirati svoje ljudi, skupno število umrlih sedaj zapisujemo v dvomestnih številih. Vendar pa število mrtvih Palestincev zapisujemo v štirimestnih številih. Pomembno pa je svetovno javno mnenje, pa tudi stališče lokalnih volivcev. Vem, da obstajajo ameriški politiki, ki bi želeli spregovoriti o nepravičnosti. Tega ne bodo storili, dokler ne bodo prepričani, da imajo podporo svojih volivcev.
       Zato je zelo pomembno, da dvignete telefon, pokličete svojega predstavnika in zahtevate, da z delovanjem skuša vplivati na spremembo v tej situaciji. Mimogrede, nisem omenil, da obstaja tudi relativno majhna, vendar zelo pogumna skupina Izraelcev, ki znotraj Izraela deluje za pravičnost za oba naroda.

S. I.: Če se vrneva k sankcijam ZN – gotovo je problem to, da jih ni mogoče uveljaviti?
A. W.: Ne, imate prav. Ker jih ne moremo uveljaviti, rabimo nove pristope.

S. I.: Ali mislite na bojkot izraelskih izdelkov? Umik vojaške pomoči? Ekonomko politiko dezinvesticij?
A. W.: Vse to. In treba je biti aktiven, posredovati informacije, imeti srečanja, predavati.
       Da, seveda, pridružiti se demonstracijam, čeprav ne vem, koliko to sploh koristi – vse dokler se ne zbere več milijonov ljudi, ki zahtevajo pravico. Pri Če bi Američani vedeli smo pripravili veliko izobraževalnega materiala in koristnih nasvetov.

S. I.: Kljub pristranskosti v medijih je svet seznanjen, vsaj do določene mere, z grozotami, ki so se v zadnjih tednih zgodile v Gazi. Nekateri komentatorji govorijo o genocidu. Mislite, da upravičeno? 
       A. W.: Mislim, da je genocid točna označba dogajanja. Zagotovo je to stopnjevani genocid. Korak za korakom so zaplenjena zemljišča, uničeni domovi, civilisti ubiti. Ženske in otroci so ubiti.

S. I.: Hamas zavrača pravico Izraela do obstoja. Zdi se, da bi Izraelu ustrezalo, če Palestina ne bi obstajala. Ali so razlogi za napade, denimo "palestinske rakete" ali "Hamasovi tuneli" zgolj izgovori?
A. W.: Še pred mojim odhodom v Palestino v 2001 je Izrael že napadel, to je bilo še pred raketami in pred tuneli. Vedno znova se pojavi novi razlog za napade.

S. I.: Ali bi bilo smiselno Izrael, pa tudi kakšnega člana Hamasa, postaviti pred mednarodno sodišče? 
       A. W.: Da. Ne glede na izid takega procesa, bi to predstavljalo stališče, ki bi na mednarodni ravni pojasnilo, da se dogajajo zlorabe človekovih pravic in da je to nesprejemljivo.

S. I.: Nismo še spregovorili o krutosti, smrtih in tragedijah, ki so se dogajale zadnjih 30 dni in pred tem. Temu sem se namenoma izognila; kljub pristranskemu poročanju medijev je svet pred TV ekranov vendarle doseglo dovolj šokantnih podob. V nekem trenutku, sedaj ali v prihodnosti, bosta obe strani, pa tudi mednarodna skupnost, morali resno razmisliti o vračilu ozemelj Palestincem in vzpostavitvi dveh neodvisnih držav? 
       A. W.: Da; vrniti se je treba k razmejitvam iz leta1967 in popolni neodvisnosti in pravičnosti za oba naroda.

Proti naši boljši presoji: Skrivna zgodba o tem, kako so bile ZDA uporabljene za vzpostavitev Izraela avtorice Alison Weir – skrbno raziskana in na dokazih utemeljena predstavitev pretežno nepoznane zgodovine odnosov med ZDA in Izraelom, ki pojasnjuje, kako so bile ZDA vpletene v ustanavljanje Izraela.

z Alison Weir se je pogovarjala Felicity Eliot

Vir: share-international.net/