Zgodil se je dogodek. Ne v smislu, o katerem govori Alain Badiou, kajpak, saj bi bilo to preveè radikalno, zlasti za te kraje, pa vendar ga je vredno omeniti. Vreden je celo komentarja in kritiène misli, saj ravno ni dogodek v filozofskem pomenu besede, ampak je zgolj simulacija dogodka, kar je še en prispevek h kapitalistièni blaznosti, je neuspelo sreèanje, ki je odveè prav kot neuspelo, in je èista izguba èasa, èeprav je èas tudi denar, kot pravijo.

Pa tudi zato, ker je vse skupaj neka gospa zelo jedrnato komentirala takole: Sicer pa je vredno pogledati celotno oddajo Cerar in mladi, ker je vse skupaj zelo perverzna groteska.

Pred mladimi sedijo trije bajno plaèani politiki in otresajo neslane šale o prekariatu. Juncker je denimo izjavil, da je njegova služba sedaj prekarna. Potem je še Cerar nekaj podobnega trosil in se smehljal. Še dobro, da je intervenirala neka mladenka in mu naravnost rekla, naj se neha smejati, ker ni smešno. Mislim, da te kap. Torej.

V Ljubljani se sreèajo na istem kraju bajno plaèani politiki, kot je rekla ona gospa, ter množica mladih, med katerimi so tudi nekateri ne prav zelo mladi. Ne obstaja dober razlog za sreèanje, kar je dobra popotnica za dolgoèasenje, kognitivno revšèino in celo za obupavanje, èe pa bi obstajal, bi moralo biti sreèanje silovito, inteligentno in ustvarjalno, kar bi pomenilo, da bi se zapisalo v zgodovino. 

Bajno plaèani politiki so: premier Miro Cerar, predsednik Evrope komisije Jean-Claude Juncker in evropska komisarka Violeta Bulc. Letno zaslužijo toliko, da se èloveku zvrti, in veèina mladih tam v dvorani najbrž ni niti vedela, koliko pade v njihove žepe vsak mesec. Redki tudi vedo povedati, kaj ti predstavniki elite sploh delajo, kaj ustvarjajo, kaj novega nastane v enem mesecu, v katerem zaslužijo nekaj deset tisoè evrov. Nisem rekel, da ne delajo nièesar, saj nekaj gotovo delajo, sem pa zapisal, da redki vedo, kaj delajo.

Najširši okvir dogodka je silno preprost in je bil znan vnaprej, kar je nekoliko dolgoèasno in grozno. Bržèas ni èloveka pri zdravi pameti, ki bi prièakoval resno, produktivno in poglobljeno debato med mladimi ljudmi in pripadniki elite, ki so jo zastopali omenjeni trije politiki, èeprav so hoteli za vsako ceno ustvariti vtis, da vendarle poteka debata. Iz vsakdanjih izkušenj smo namreè navajeni, da se ob takih priložnostih nujno dogaja tole: politiki stresajo pred ljudi žargon in novorek, ki je cenzuriran, spoliran, da bi bil èim bolj plitek, nevtralen in obenem všeèen, kar je sicer nemogoèe poèetje, zraven pa se smehljajo in hoèejo narediti vtis, da so lepi, mladi, moèni, zdravi in kajpak inteligentni. Ali reèeno v mojem slogu: tam lahko prièakujete še veè pravljic o napredku in projektih, na katerih delajo, da se èloveku zazdi, da pripadniki elite garajo kot èrna živina, da bi bilo nam, navadnim smrtnikom, èim bolje.

Tako je tudi bilo. Žargon, pa še veè žargona, novorek in še veè novoreka. Vse skupaj je ena sama promocija Evropske unije, pa elite, politikov, neoliberalizma in seveda vrednot, pa èveka o mladosti in prihodnosti in lepem svetu, ki bo zagotovo nastal, ker politiki in vlade in administratorji in vsi drugi noè in dan delajo na novih idejah in novih projektih in drugih novostih, ki jih vpeljujejo v življenja nas samih, da bi nam bilo dobro.

Vse je bilo torej predvideno, kar je duhamorno, še bolj duhamorno pa je, ker se je predvideno zgodilo na tako nizki kognitivni ravni, da ima ona gospa spet prav, ko je uporabila sintagmo da te kap.

Pripadniki elite so namreè delovali, kot da so z drugega planeta, kot da zanje logika s tega sveta ne velja. Povsem jasno je bilo, da mladina ne more dojeti, kje živijo, kaj tam sploh delajo, zakaj nenehno stresajo šale in hoèejo biti všeèni, ko pa jih kdo kaj povpraša, dobi nazaj prazne besede, ki bi si jih lahko povedal tudi sam.

Še bolj opazno je bilo, kako velikanske so razlike med mladimi v dvorani in starci spredaj. Starci, ki empirièno sicer niso tako strašno stari, so pa stari po duhu, ki je ovenel, se posušil že davno in je prazen kot sod, so bili namreè res duhovno utrujeni, neinventivni, brez iskre v zamislih, brez osti in zlasti brez kritiènega odnosa do sebe in lastnega dela, brez inteligentnih zasukov, radikalnih miselnih obratov in satiriènega humorja. Nobeden od trojice ni bil sposoben in pripravljen na resno razpravljanje o pereèih temah sveta.

Ne, ne mislim na preprosto odgovarjanje na vnaprej zastavljena in izbrana vprašanja, saj nismo v šoli. Ne mislim, da bi elita dajala mladim odgovore, kot jih dajejo uèitelji uèencem. Dogodek, o katerem pišem, ni šolska ura.

Mislim na pogovor, kar je nekaj drugega. Ko se pogovarjamo, razmišljamo, in ko razmišljamo, mislimo na nove naèine, kar pomeni, da dajemo sami sebi priložnost, da vprašanja, na katera naj bi odgovarjali, zastavimo še enkrat, na nov, produktivnejši naèin. To je bistvo pogovarjanja, ki nekaj budi, odpira nova obzorja in ponuja realne perspektive, ne iluzij, fikcij in na hitro narejenih izmišljotin, v katere naj bi verjeli naivneži.

Trojica torej ni bila sposobna pogovarjati se, ni bila sposobna dialoga, o katerem so sicer nenehno govorili, zato sreèanje ne moremo imenovati niti dogodek, niti dialog, niti debata. Ni bilo duhovitosti, ni bilo živahnosti in ni bilo plodnosti; in vse skupaj ni bilo cool, èeprav je voditeljica želela, da bi bilo. Elita ni bila niti pripravljena na kaj takega, kajti to so ljudje z moèjo. Za njimi je moè, je oblast, je kapital. To niso ljudje, ki bi hoteli resno razmišljati o lastnih bajnih plaèah in pritrditi mladim, da so res nesramno visoke; niso ljudje, ki bi hoteli in znali misliti sam kapitalizem, ker znajo misliti le znotraj njega, in sicer tako, da ga branijo in zagovarjajo, za tako delovanje pa so tudi nagrajevani; niso ljudje, ki bi zmogli odprtost do lastnega poèetja, kar bi jim omogoèalo, da vprašanja, ki jih zastavljajo mladi, zastavijo že sami, potem pa jih mislijo.

Dogodek je bil torej eno samo sprenevedanje elit in ena sama nemoè mladih.

Niè novega torej. Tako je vsak dan in bo tudi v prihodnosti. Elita je premoèna, da bi se kaj spremenilo, mladi so premalo moèni, da bi kaj spremenili. Niso organizirani, niso povezani, zato so zgolj izgubljeni v vesolju kapitala, ki jih priganja k uèenju, saj jih potrebuje kot strokovnjake za reševanje problemov. Ne potrebuje vseh, seveda, zato jih skuša preprièati, da je tekmovanje dobro in da bodo najboljši nagrajeni.

Saj nekateri tudi zares bodo. Postali bodo celo del elite. In vse skupaj se bo vrtelo naprej, kot se vrti že dolgo èasa.

Dušan Rutar

Vir: za-misli.si