Boris si je zelo želel obiskovati drage glasbene tečaje. Pravzaprav ni bil prepričan, ali je res glasba to, kar ga vleče, ali morda denar, ki je z njo povezan, ali pa dekleta, ki prihajajo na koncerte. Posebnega talenta za glasbo resda ni imel. Tudi določenega cilja v življenju ni imel in tako si je rekel, da bo pač poskusil z glasbo.

Toda po enem letu dragih tečajev in naporne vadbe je bil še zmeraj na začetku, še zmeraj ni bil virtuoz, kakršen bi želel biti. Prej je nameraval v tem času ustanoviti udarno skupino in začeti nastopati, sedaj pa je ugotavljal, da s tem ne bo nič. Inštruktor mu je odkrito povedal, da bi potreboval še vsaj tri leta pridnega dela, da bi prišel do ustreznih rezultatov. To ga je povsem potrlo.

Začel se je spraševati, zakaj si je sploh želel tega in kaj ga je vodilo. Čez čas je ugotovil, da so bile to želje, ki so se napajale iz njegovih napačnih predstav o enostavni poti do glasbene kariere in o njenem blišču ter iz nepoznavanja njegovih resničnih potencialov in  življenjske poti.

VEČNA VPRAŠANJA (IN ODGOVORI)
V sedanjem času se nekateri v bogatejšem delu sveta ženejo za vse večjim dobičkom, drugi se predajajo užitkom kot sta poležavanje pred televizorjem in branje rumenega tiska, tretji se pod geslom 'le enkrat se živi' predajajo zabavam ali bežijo pred problemi v alkohol in druga omamna sredstva. Ob tem ni veliko interesa (in sposobnosti) za poglabljanje v lasten izvor, v namen stvarstva ter z njim povezana večna vprašanja: kdo smo, zakaj smo, od kod prihajamo in kam gremo. Večina ljudi v revnejšem delu sveta pa za to žal nima osnovnih možnosti, saj se bori za golo preživetje!

V tem času se torej mnogi ne zavedajo obstoja svojega duhovnega pola (duše) in skupnega izvora življenja, ki ga v našem delu sveta največkrat označujemo z besedo Bog. Vendarle pa je vse več ljudi, ki to slutijo, ki iščejo duhovne teme in si prizadevajo odkrivati svojo pravo naravo, svoje bistvo. In so ljudje, ki polno živijo in delujejo iz teh prepoznanj. Tudi znanost prihaja do zanesljivega spoznanja, da človeški možgani niso sedež in gibalo uma ter da lahko obstaja zavest neodvisno od njih, vse to pa že nakazuje na možnost, da obstaja življenje po smrti ali reinkarnacija. Verjetno bo zato kmalu prišlo do velike spremembe v splošnem razumevanju človeškega bitja in procesa umiranja, s tem pa tudi do velikih sprememb v doživljanju smrti. Precej manj bodo poslej prisotni strah pred smrtjo, občutki osamljenosti ali nesmiselnosti življenja.

S tem tudi ne bo dolgo, ko se bomo kot človeštvo začeli zavedati namena svojega obstoja. Krepila se bo zavest, da nismo gospodarji vsega, kar ta planet nudi, ampak da smo del brezmejne celote, del skupne reke življenja. Čeprav del celote, pa smo tudi enkratna duhovna bitja, ki so obdarjena z individualnostjo, kot nas učijo duhovne modrosti Vzhoda in Zahoda (in kot lahko ugotovimo, ko se ozremo okrog sebe; vsak je že na videz drugačen). Vsak od nas je enkraten in neponovljiv v vsem vesolju. To, kar lahko izrazi on, ne more nihče drug. Te modrosti nas v osnovi učijo o naravi Boga, kot jo lahko dojamemo v človeški obliki. Zapisane so bile s strani tistih, ki so svojo zavest razširili prek meja svoje osebnosti in jo združili z zavestjo svoje duše, ki je po svoji naravi vseobsežna.

BOG JE PRISOTEN POVSOD, TOREJ JE TUDI V NAS
Bog se kot brezmejno, vseizvorno, vseponorno in vseprisotno Življenje razodeva v nešteto vidikih hkrati. Ker je vseprisoten, je prisoten tudi v vsakem od nas. Zakaj se potem tega večinoma ne zavedamo? Modri duhovni učitelji (mojstri modrosti) nas učijo, da lahko kadarkoli vzpostavimo stik z Bogom in da se lahko kadarkoli obrnemo nanj po pomoč. Le sprejeti ga moramo v svojo zavest in se obrniti nanj. Zakaj je to tako preprosto in očitno tako težko obenem? Je kriva napačna raba razuma, ki se trenutno bohoti v svetu in na najrazličnejše načine prinaša nekaterim dobiček in drugim izgubo? Človeški razum je resnično nezmožen zaobjeti pojem neskončnosti in Boga, saj deluje linearno. Ne moremo si v resnici predstavljati pomena besed, če rečemo, da je Bog v vsakem trenutku prisoten v vseh dimenzijah življenja; že v treh dimenzijah, ki si jih lahko predstavljamo, težko dojamemo, da je prisoten povsod in zmeraj hkrati. Kljub omejitvam našega razuma pa lahko v zavesti, ko se potopimo v notranjost duhovnega srca, tja, kjer je sedež duše v naši osebnosti, zaznavamo resnico, ki jo opisujejo te besede. S širjenjem zavesti se poglablja tudi prepoznavanje te resnice.

ALI (IN KAJ) JE POTEMTAKEM SVOBODNA VOLJA?
Če lahko torej sprejmemo, da smo v bistvu duhovna bitja, in če lahko sprejmemo, da je Bog izvor in gibalo vsega, kar obstaja, se lahko vprašamo: zakaj imamo svobodno voljo? Zakaj lahko delamo napake in zaradi njihovih posledic trpimo? Ali torej res imamo svobodno voljo? Ali se v skladu z zakonom evolucije, torej zakonom učenja oziroma karme, ne učimo živeti na vnaprej določen način, po vnaprej določenih normah?

Svobodno voljo pojmuje marsikdo kot popolno svobodo v vseh dejanjih, brez odgovornosti, ki je z njimi povezana. To pojmovanje izhaja iz nerazumevanja prave narave človeka in njegove vpletenosti v skupnost (človeštvo) in v druge oblike življenja na tem planetu, širše vpletenosti planeta v sončni sistem in tako naprej. Ker se večinoma istovetimo s svojo osebnostjo, torej s svojim fizičnim telesom ('rad bi bil lep'), z občutki ('užalil si me') in z mislimi ('jaz imam prav'), gledamo tudi na svobodno voljo iz te perspektive, iz perspektive osebnosti in njenih egocentričnih želja. Če pa bi se zavedali svoje prave narave, se pravilno istovetili s seboj kot neločljivim delom človeštva in Boga, bi razumeli pomen svobodne volje kot sredstva, da izrazimo voljo Boga (torej skupnega  izvora) na način, kot jo lahko samo mi zaradi nam lastne enkratnosti. S svobodno voljo se torej učimo prepoznavati in izražati svojo duhovno individualnost, ki je del eno(tno)sti celote.

To zahteva drugačno usmeritev življenja, zahteva življenje v skladu z višjim principom (z dušo) ter podrejanje nižjih principov višjemu. Čeprav sta za takšno pot potrebna volja in napor, pa tovrstno podrejanje principov ni nasilno kot ga osebnost večkrat dojema in doživlja. Podrejanje predstavlja uglaševanje nižjih principov z višjim - osebnosti z dušo.

Lep izraz enkratnosti in obenem predanosti višjemu principu so dela velikih likovnih in glasbenih umetnikov kot so bili da Vinci, Michelangelo, Rubens, Mozart, Bach, Beethoven ali velikih duhovnih učiteljev kot so bili Konfucij, Jezus, Krišnamurti, Jogananda, Maharši in drugi. Tudi mojstri modrosti, ki so v polnosti izrazili svoj duhovni pol, učijo in delujejo na izrazito individualne načine, obenem pa povsem usklajeno s celoto.

Vir: soutripanje.cdk.si