Ne moremo si več privoščiti, da ne bi prešli na oskrbo z obnovljivo energijo in lokalno ekološko hrano ter na trajnostno mobilnost
7. nacionalna konferenca Dovolj za vse, ki je potekala pod naslovom »Trajnostni odzivi skupnosti na podnebno krizo in draginjo«, je pokazala, da kljub kombinirani krizi  številne skupnostne prakse utirajo pot v podnebno nevtralno družbo. Še več - kriza lahko deluje kot katalizator, ko prehajamo od posameznih dobrih praks v pospešeno trajnostno tranzicijo na ključnih področjih življenja. 

Trenutno se soočamo z vsaj z dvema megatrendoma, ki sta vseprisotna v medijih in tudi v vsakdanjem življenju. Na eni strani je inflacija, t.j. splošna rast cen in hkrati padec nabavne vrednosti denarja. Drugi naraščajoči trend je globalno segrevanje, ki sproža podnebne spremembe, ki jih vse pogosteje imenujemo podnebna kriza ali celo podnebni zlom.

Dr. Jonas Sonnenschein iz Umanotere je s tem v zvezi v uvodnem nagovoru izpostavil: »Skupnosti imajo naravne vire, obnovljivo energijo, delujočo infrastrukturo in institucije ter nenazadnje fantastične ljudi. Te vire lahko skupaj uporabimo za pozitivno spremembo.«

V prvem delu konference, ki je bila namenjena skupnostni energetiki, je bilo poudarjeno, da je cenovno dostopna obnovljiva energija, predvsem iz skupnostnih sončnih elektrarn, že na voljo. Pri tem pa organizacijske oblike in cenovni modeli energetskih skupnosti močno vplivajo na prihranke, ki jih lahko ustvarijo odjemalci električne energije. Dr. Bernadette Fina iz Avstrijskega inštituta za tehnologijo je poudarila: »Ko govorimo o cenah, je pomembno, da uporabljamo določeno logiko. Vsi člani energetske skupnosti bi morali imeti koristi od sodelovanja. Energetske skupnosti lahko vpeljejo tudi določene vrste socialnih cen, kjer veljajo posebne cene za gospodinjstva z omejenimi finančnimi zmožnostmi.«

Tina Seršen, državna sekretarka na Ministrstvu za infrastrukturo, je v tem kontekstu pojasnila spremembe politično-zakonodajnega okvira, ki jih Vlada pospešeno sprejema. Njihov namen je spodbuditi državljane, da pristopijo v energetske skupnosti. Pri tem je izpostavila: »Za spodbujanje energetskih skupnosti bodo na voljo zajetne javnofinančne spodbude, saj si s tem država prizadeva za povečanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov, ki je potrebna za doseganje podnebnih ciljev. Po drugi strani pa ustvarja spodbudno okolje, v katerem bi gospodinjstva in lokalne skupnosti z izkoriščanjem lokalnih obnovljivih virov ustvarjala prihranke oziroma bi se oskrbovala s cenovno ugodnejšo energijo, kar bi pomagalo nasloviti čedalje bolj pereč problem energetske revščine.«

Drugi sklop konference je naslovil vprašanje dostopnosti lokalno pridelane ekološke hrane. Uvodoma je Nika Tavčar iz Umanotere izpostavila: »Hrana je osnovna življenjska in hkrati strateška dobrina. Zato je vrhovni cilj vsake družbe zagotoviti oskrbo s kakovostno in varno hrano po dostopnih cenah za vse in hkrati z najmanjšim možnim vplivom na podnebje in okolje. Za doseganje tega cilja je nujno sodelovanje lokalnih skupnosti ter različnih deležnikov, kot so pridelovalci hrane in potrošniki, ki so na koncu vsi deležni okoljskih in družbenih koristi trajnostne in suverene oskrbe s hrano.«

Dr. Claudio Serafini, direktor mreže Organic Cities, ki je gibanje evropskih ekoloških mest, je na primeru Pariza izpostavil ključno vlogo občin pri pospeševanju trajnostne tranzicije na področju oskrbe s hrano: »AgriParis je upravljavec oskrbe Pariza s trajnostnimi, zdravimi, lokalnimi in finančno dostopnimi ekološkimi in trajnostno pridelanimi živili. Kako to dosežejo? S povečanjem in diverzifikacijo ekološke kmetijske pridelave, s podpiranjem majhnih kmetij v okolici Pariza, ki spreminjajo svoje prakse in utrjujejo svoje prodajne kanale prek zelenega javnega naročanja.«

Marko Slavič je ekološki kmet in solastnik družinskega podjetja za pridelavo, predelavo in prodajo izključno ekološke hrane Vila Natura. Podjetje zagotavlja 10 zelenih delovnih mest in ima vzpostavljeno partnersko sodelovanje z več kot 30 ekološkimi kmetijami. Iz lastne izkušnje je povedal, da so ekološke kmetije manj občutljive na cenovne pretrese na trgih kmetijskih surovin in energije. Posebej je poudaril, da »je kriza zato priložnost oziroma bi lahko bila katalizator širše preusmeritve slovenskega kmetijstva v ekološko pridelavo, česar pa kmetijska politika zaenkrat žal še ni podprla.«

Zaključni sklop konference je naslovil področje trajnostne mobilnosti. Johannes Russmann, referent za prometno politiko pri nemškem združenju za ohranjanje narave in biotske raznovrstnosti (NABU), je poudaril vlogo širokega družbenega diskurza za doseganje daljnosežnih sprememb sedanjega sistema mobilnosti, ki so potrebne za doseganje podnebnih ciljev, naslavljanje mobilnostne revščine in zagotavljanje dostopne mobilnosti za vse. V zvezi z vsenemškim eksperimentom z vozovnico za 9 EUR za celotni javni prevoz na ravni države je ugotovil, da »je bila to dragocena izkušnja, ki je pokazala, da so velike in hitre spremembe na področju prometa možne, če zanje obstaja politična volja. Njihovo uvajanje lahko pomembno podprejo široke civilno-družbene zagovorniške koalicije, kot je v Nemčiji pokazala Koalicija za pravičen mobilnostni prehod, sestavljena iz raznolikih organizacij, kot so sindikati, okoljske organizacije in tudi cerkev.«

Mirjam Britovšek iz Mestne občine Velenje je udeležencem konference  predstavila  obširen nabor občinskih ukrepov za spodbujanje brezplačne trajnostne mobilnosti, ki vključuje avtobus Lokalc, brezplačne prevoze z električnimi avtomobili za starejše in gibalno ovirane Kamerat in sistem za izposojo mestnih koles Bicy. Pri tem je izpostavila, da si »v Velenju že vrsto let prizadevajo, da bi mesto v čim večji meri odprli za pešce in kolesarje in so za ukrepe na področju trajnostne mobilnosti uspeli pridobili zajetna sredstva iz evropskih virov, po drugi strani pa so za svojo trajnostno naravnanost prejeli tudi številna priznanja.«

Dr. Jonas Sonnenschein iz Umanotere je ob koncu povzel: »V trenutnih izjemnih okoliščinah je bolj kot kadarkoli prej pomembno, da pri nujno potrebnem prehodu na ključnih družbenih področjih (energetika, prehrana, mobilnost) ne izvzamemo nikogar, predvsem pa ne tistih, ki draginjo močno občutijo že sedaj. In tukaj je poleg aktivnih lokalnih skupnosti, kakršne smo videli v predstavitvah dobrih praks, izredno pomembna tudi vloga učinkovite sistemske podpore v obliki zakonodajnega okvira in zadostnih ter ustreznih finančnih spodbud.«

• Posnetek celotne konference je na voljo na povezavi tukaj.
  
  
• Priročnik za izvajanje skupnostnih projektov in ostali priročniki za izvajanje skupnostnih projektov so na voljo med gradivi.
  
  
• Skupnostne dobre prakse na različnih področjih lahko najdete na skupnem zemljevidu Slovenije: dovoljzavse.si/prakse/.
  
  
• Več o konceptu trajnostnega upravljanja z viri skupnosti in njegovih večplastnih koristih lahko preberete v vodniku Dovolj za vse - skupnostno upravljanje z življenjskimi viri.