Kolumna: Ljubljena oblačila trajajo
Nakupovanje oblačil ni bilo nikoli opravilo, ki bi mi bilo pri srcu. A se kljub temu nikoli ni zgodilo, da bi bila moja omara z oblačili prazna ali da bi nosila ponošena in raztrgana oblačila. Za to je vedno skrbela moja mama. Ona je bila tista, ki se je sprehajala po prodajalnah z oblačili in pregledovala, kaj je novega.

Sledila je modnim smernicam in s prijateljicami razpravljala o tem, kje se dobi dobro blago, katero šiviljo priporočajo in v kateri trgovini bodo našle prav to oblačilo v želeni barvi. Ker tega hobija nisem delila z njo, me je dvakrat na leto »prisilila«, da sva šli po nakupih in takrat sem izbrala vsa oblačila za tisto sezono.

A ta nikoli niso v moji omari ostala samo eno sezono, večina njih je namreč še vedno tam. Svoja oblačila imam rada, lahko bi rekli tudi, da sem nanje malo navezana. Težko jih dam od sebe. Ne spomnim se namreč, kdaj sem nazadnje pospravila omaro z oblačili in iz nje izločila tiste, ki jih že dolgo nisem nosila.

Moja mama je bila vedno zagovornik izbire kakovostnih oblačil, zato sem prag trgovin s hitro modo prestopila veliko kasneje kot moji vrstniki. Spomnim se, da me je presenetilo, kako poceni so bila in kar naenkrat bi jih lahko imela veliko več. Pa se to v bistvu ni zgodilo, ker sem prevzela vodenje pravične trgovine v Sloveniji. Začela sem spoznavati, kako deluje mednarodna trgovina in koliko izkoriščanja podpiramo s svojimi nakupi.

Takrat sem ponovno odprla svojo omaro in ugotovila, da imam v njej dovolj oblačil. Minila so vsaj štiri leta do trenutka, ko sem odkrila prvo certificirano organizacijo na svetu, ki ponuja izključno certificirana oblačila - People Tree. Naročila sem si dve novi obleki in najbolj me je navdušilo to, da oblačili nista imeli neprijetnega vonja, ko sta prišli do mene.

Okrog mene je do takrat že nastal krog enako mislečih in organizirala sem prvo skupinsko naročilo oblačil iz ponudbe People Tree. Oddahnila sem si. Poznala sem alternativo. A to je šele začetek. Tudi v Sloveniji so se pojavile modne oblikovalke, ki so izdelovale oblačila izključno iz certificiranih materialov, spoznala sem ženske, ki predelujejo oblačila iz druge roke, pa tudi število trgovinic z oblačili z druge roke je začelo naraščati.

In vse to smo želeli sporočiti čim več posameznicam in posameznikom, zato smo se začeli ukvarjati z ozaveščanjem o izkoriščanju ljudi in okolja v tekstilni vrednostni verigi (od pridelave surovin pa vse do takrat ko oblačila pristanejo v sežigalnicah ali na odpadu). Pripravili smo nekaj razstav z naslovom Fair Foto, ki predstavljajo v Sloveniji dostopne modne izdelke.

V Slovenijo smo pripeljali film Prava cena (The True Cost), organizirali prvo izmenjevalnico certificiranih oblačil in vsako leto pripravili dogodke v tednu modne revolucije (Fashion Revolution Week). Vse to pa smo kronali s projektom Obleka naredi človeka in predvsem z akcijo izpeljano v okviru tega projekta, ki smo jo poimenovali Dan v rabljenih oblačilih.

Pred Dnevom v rabljenih oblačilih 2021 sem ponovno odprla svojo omaro, pobrskala po njej in med skritimi kosi našla nekaj takšnih, ki sem jih podedovala. Izbrala sem predelano volneno krilo moje mame in od stare mame podedovan pulover, ki ga je naredila sama. V omari pa je nedotaknjena ostala moja maturantska obleka, ki sem jo pred plesom vzela iz omare stare mame in je tja nisem nikoli vrnila. Tam so ostala tudi druga oblačila, ki so do mene priromala iz druge roke in še čakajo na manjše predelave, preden jih začnem spet nositi.

Pa veliko mojih oblačil iz časov, ko se še nisem zavedala, kakšen vpliv ima moje nakupovanje na ljudi in okolje po svetu in ki jih bom zagotovo še kdaj oblekla, saj ima velika večina njih svojo zgodbo ali me na kaj spominja. Imam namreč eno neverjetno sposobnost, za katero ne vem, ali je dar ali mi škoduje. V mojem spominu zelo dolgo ostane informacija o tem, kako sem bila oblečena. Zapomnim si, kaj sem oblekla, ko sva se z določeno osebo zadnjič videli. Kaj sem imela oblečeno, ko sem bila nazadnje na kakšnem kraju, ob kakšnem dogodku.

Še sama ne vem, zakaj si to zapomnim, a preprosto si. In mogoče je prav to razlog, da sem na svoja oblačila navezana, da jih imam rada. In ker so mi ljuba, jih nosim dolgo in v moji omari ostajajo. Strinjam se z Orsolo de Castro, ki je zapisala, da ljubljena oblačila trajajo (#LovedClothesLast).

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.

Avtor: Živa Lopatič, vodja pravične trgovine Slovenija in projekta Obleka naredi človeka