Ena najbolj perečih tematik, kar jih človek lahko doživi: strah pred izgubo in izguba sama. Tistega, kar nam pomeni največ. Tistih, ki jih najmočneje ljubimo. Strah, da ostanemo sami. In nič drugače ni, ko morda izvemo za kruto diagnozo, ne samo svojih najbližjih, tudi pri nas samih, ko udari bolezen.

Ne glede na to, koliko smo podkovani z vedenjem o izboru naših duš, kakšne poti so si izbrale, nam to v tistih ključnih trenutkih predstavlja slabo tolažbo. Zgodi se neizbežno in pademo v proces žalovanja, ki je še vedno precej stigmatizirano. Ne dovolimo si. Ker nam vsi govorijo, naj bomo močni, naj zdržimo, da bo minilo, da bo vse v redu…Besede, ki nam morda celo za trenutek vlijejo novih moči, pa vendar, kdo zares ve, da bo minilo? In predvsem, kdaj. Kdo zares ve, da bo vse v redu? Za koga je potrebno ostati močan, ko se v tebi vse trga na kosce?

Iz različnih virov poznamo različne faze žalovanja, od trenutka, ko izvemo, da je ali bo nekaj narobe, do trenutka, ko se zopet postavimo na svoje noge in dovolimo svojemu življenju, da teče dalje. Faze se večkrat celo prepletajo, skačemo iz ene v drugo, ampak načeloma si sledijo v nekem zaporedju in ko predelamo eno, preidemo na drugo.

1. Faza: zanikanje, šok

Ko izvemo, da bomo izgubili nekoga, ki ga ljubimo, smo morda ravno izvedeli, da smo ga že izgubili, morda smo pred tem, da se soočimo z izgubo svojega zdravja, izgubo službe, skratka, ob novici, da nikoli več ne bo, kot je bilo, je naša prva misel: saj to ne more biti res! To enostavno ni resnično. To se ne dogaja. Moj najdražji ni umrl, vsak čas pride domov. Vse te reakcije izhajajo iz enega samega razloga. Sami sebi želimo prikriti strah, ki se počasi, a vztrajno naseljuje v vse naše bitje. Mora občutimo celo otopelost, kot da se nam to dejansko ne dogaja, kot da gledamo nek film, ki se ne tiče nas. Z zanikanjem se pravzaprav na nezavedni ravni pripravljamo na to, da bomo nekako sploh zmožni sprejeti resnično stanje.

2. Faza: jeza, zamera, občutek krivde, nemoči

V tej fazi, ko nekako le dojamemo, kaj se nam je zgodilo, se v nas začno prepletati vsa mogoča čustva, predvsem si radi očitamo, če bi ravnali drugače, če bi znali drugače, če bi vedeli, če bi naredili več, bi bilo vse drugače. Kar seveda ne drži. S tem si samo ustvarjamo občutek krivde, ki nas po povsem nepotrebnem še bolj pritiska k tlom. Glavno čustvo je seveda jeza, jezni smo nase, jezni smo na pokojnega, ker nas je pustil same, jezni smo na Boga, ki je vse to dovolil. Sprašujemo se, zakaj se to dogaja prav nam, zakaj je vse tako krivično. Z zavistjo gledamo na druge, ki se jim to ne dogaja. Jezni smo, ker je vse drugače, kot smo si želeli in predstavljali. In prav je, da tako kot vsa čustva, ozavestimo, kaj občutimo. Ne poskušajmo si naprtiti krivde še za to, ker čutimo, kar čutimo, temveč si dovolimo izraziti, najti nek »ventil«, kjer se bomo lahko olajšali, da ne bomo izbruhnili ob nepravem času, morda nad tistimi, ki si tega ne zaslužijo in nam stojijo v težkih trenutkih ob strani.

3. Faza: pogajanje, barantanje

Zanimiva faza, v kateri smo za povrnitev prejšnjega stanja pripravljeni narediti prav vse. Barantamo celo z Bogom, obljubljamo vse mogoče in za to, da bi bilo kot je bilo, smo pripravljeni narediti vse. V tem tiči običajno občutek krivde, ko vso odgovornost za nastalo situacijo pripisujemo sebi. Ker »če bi takrat deloval drugače, bi…« in »Lahko, prosim, zdaj to popravim?« Pomembno je, da se v takšnih trenutkih temeljito pogovorimo sami s seboj, ozavestimo, od kod te občutki in da smo v času, ko bi po našem nekaj »morali drugače«, delovali po svojih najboljših močeh in storili vse, kar smo lahko.

4. Faza: obdobje globoke žalosti, depresija

Najtežja faza nastopi, ko se vendarle soočimo z realnim stanjem. Nič več ne bo, kot je bilo. Obdobje, ki sledi, zaznamujejo solze, nezmožnost življenja, kot smo ga živeli prej, nič nam ne gre od rok, vsako najmanjše opravilo nam predstavlja neskončen napor. Prav žalost je čustvo, ki ga najraje potlačimo in sami sebe prepričujemo, da ni tako hudo. Zdravljenje žalosti zahteva čas. Zahteva, da se soočimo s svojo globoko rano in ji dovolimo, da se zaceli. Tudi, če za vedno ostane brazgotina, moramo poskrbeti, da ne krvavimo. Zato si dovolimo občutiti vse, kar občutimo ob izgubi, ne nalagajmo si krivde še zaradi tega, ker smo žalostni zaradi nečesa, česar ni več. Šele po tem priznanju, se lahko premaknemo dalje, v zadnje faze.

5. Faza: sprejemanje, sprijaznjenje

6. Faza: novi začetki

7. Faza: novo življenje

Zadnjim trem fazam je skupno to, da smo predelali najtežje trenutke, ozavestili vse, kar smo občutili ob izgubi in smo za to, da se premaknemo naprej, nekaj pripravljeni tudi storiti. Zdaj vemo, da tako, kot je bilo, ne bo nikoli več in s tem smo se pomirili. Naše življenje se bo od tega trenutka dalje prilagodilo na novo nastalo situacijo. In četudi še vedno boli, iz izkušnje izgube potegnimo zase najboljše, si morda končno priznamo, da zmoremo vse, da smo gospodar svojega življenja le mi sami. In smo hvaležni za zdravje, srečo, da ljubimo in smo ljubljeni. Naši dragi pokojni pa bedijo nad nami in nam pomagajo na naši poti.

Namaste,

Romana Kos

Vir: www.mychi.si