NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sobota 19-okt
  • Čokoljana 2019
  • Srečanje z Bracom v Kopru

  • nedelja 20-okt
  • Srečanje z Bracom v Ljubljani

  • ponedeljek 21-okt
  • Prof. dr. Svetlana Slapšak: Antični potopisi, turizem, spominki

  • torek 22-okt
  • Katja Simić:Prehranske navade

  • sreda 23-okt
  • Srečanje z Bracom v Rogaški Slatini
  • Srčna ustvarjalnica

  • četrtek 24-okt
  • Stripovska štafeta

  • petek 25-okt
  • Poezija Gregorja Strniše in Mile Kačič

  • sobota 26-okt
  • Plesna animacija z Društvom Vrtnica

  • nedelja 27-okt
  • 22. pohod po sledeh Soške fronte

  • ponedeljek 28-okt
  • Zmagovita ustvarjalnica

  • torek 29-okt
  • Delavnice Podobe mesta

  • sreda 30-okt
  • Čarovniško vilinska ustvarjalnica

  • četrtek 31-okt
  • Jesenski strašni B.O. FEjST

  • petek 01-nov
  • Preplesavanje Društva Vrtnica

  • sobota 02-nov
  • Izmenjevalnica #42 v Tresorju

  • nedelja 03-nov
  • Novembrski izlet v Tivoli

  • ponedeljek 04-nov
  • Potopisni ponedeljki v Celici: Velikonočni otok

  • torek 05-nov
  • Program alkalizacije-razkisanja v Termah Kulaši
  • Ustvarjamo iz nogavic - grelčki za roke in unikatna peresnica za v šolo

  • sreda 06-nov
  • Skupinski plesi z Vrtnico

  • četrtek 07-nov
  • Glasbene jaslice za dojenčke in mamice z Julcsi

  • petek 08-nov
  • S pravljico okoli sveta

  • sobota 09-nov
  • Ljubljanska vinska pot - Martinovanje v Ljubljani

  • nedelja 10-nov
  • Nedeljski bolšji trg in ulična prodaja

  • ponedeljek 11-nov
  • Okusi Radol'ce

  • torek 12-nov
  • Zgodovina na krožniku: koruza

  • sreda 13-nov
  • Maribere: Idiot

  • četrtek 14-nov
  • Živa 2019, festival plesne ustvarjalnosti mladih

  • petek 15-nov
  • Šola Gledališča zatiranih 2019

  • sobota 16-nov
  • Javno vodstvo po razstavi Ljubljana. Zgodovina. Me

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Ko se jutranja megla zažre v kosti   
    ponedeljek, 23. september 2019 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Ko se jutranja megla zažre v kosti, se je težko premakniti iz toplega zavetja … Poznate ta občutek? Takrat upade energija in se upor izrazi v obliki odlašanja. Pojavi se neki čuden občutek v trebuhu, kar tišči in peče … Prvič sem tak občutek zaznala, ko sem bila stara štiri leta, ko je mama odšla po opravkih v mesto in sem dopoldne ostala doma z bratom in starim atom. Tak čudni pekoči občutek v trebuščku je bil!

    Vsakdanje obveznosti kličejo, čas priganja in ni časa za pomenek s seboj. Razum opozarja, naj pohitim, a vseeno malo podaljšam vstajanje, se spravim k sebi pod najprej toplim, nato hladnim tušem, za zajtrk ni več časa in odhitim na delo … Se prisilim, da delujem in potem steče, kakor steče.

    Tisti občutek v telesu še vedno je. Ga omilim za nekaj časa, vendar še kar je in se hrani z vitalno energijo … Vem, da se nekaj kuha v meni, da nekaj v meni dozoreva. Lotim se urejanja nedokončanih zadev. Tudi te me izčrpavajo … plačniki z večletno zamudo se ne javijo, nekateri so preprosto izginili s svojimi profili in podjetji, telefon zvoni v prazno ali pa številka ne obstaja več.

    Poslovna etika je pozabljena, odličnost poslovanja tudi. V svoji naivnosti sem verjela, da so vsi ljudje, predvsem tisti, ki se (poklicno) ukvarjajo z osebno in duhovno rastjo, pristni in vredni zaupanja!

    Pred meseci se je v enem izmed naših srečanj razvil pogovor in je udeleženka vprašala, kako to, da se nekdo do nje obnaša skrajno neprimerno, ona pa mu pravzaprav ničesar noče. Bila sem zelo pametna s svojim izrekom, da zakoni narave tako in tako veljajo za vse enako, da očitno oddajamo določeno vibracijo, ki pritegne točno take izkušnje, ki jih potrebujemo za svoj razvoj. Seveda verjamem v to, morda ta trenutek bolj upam, da je to res. Pa res verjamem temu, je trditev verodostojna?

    Zagotovo je, če celo Martin Kojc piše, »Kako je vse, kar se dogaja neskončno modro in dobro …« Z njim plešem precej neubran ples že nekaj let in se pogosto prepiram z njim. (Ples ni moja dobra lastnost.) Lahko je biti pameten, ko nekaj predelaš. Mar že nisem? Sem veliko, toda še vedno sem tukaj in še vedno diham. Toda ko zaboli mene, takrat najbolj boli in takrat sem sita praznih besed, moj razum jih pozna toliko in toliko. Vse, kar piše v knjigah (morda) drži, vendar mojih občutkov in mojega telesa ni v njih! To ni moja zgodba! Moje telo se odziva drugače in vem, da se telesa ne da pretentati. Nikoli!

    Lahko me nekaj (kar preberem) spodbudi k raziskovanju sebe, da naredim lastno introspekcijo, da si dovolim izraziti občutke. Zraven lahko uporabim tehniko EFT in tapkam, odstranjujem motnjo, urejam pretoke, na novo spreminjam … In pri tem pristopu potrebujem vse, kar premorem (na fizični ravni): tako razum, čustva kot telo …
    Ni tehnike in ni izvajalca, ki je nad posameznikom in njegovo močjo! Toda tako zelo radi imamo temno zavetje znotraj sebe, ker imam potem toliko razlogov, da se ne presvetlimo. Kajti potem bi našli moč za delovanje, za spremembo, prevzemanje odgovornosti … tega pa nas je (morda) strah.

    Dobro vemo in smo tudi že vsak zase izkusili, da pot do ‘nebes’ poteka skozi ‘pekel’, skozi bolečino. In čeprav ne deluje, si močno želim priti na drugo stran reke, ne da bi si zmočila noge.

    V kaj in kam usmerjam svojo energijo? Se borim proti nečemu ali se trudim za tisto, kar je dobro v mojem življenju? Nikoli nam ni dovolj. Nabiramo si navlako (snovno in nesnovno) in potem skrbimo zanjo, jo varujemo in ščitimo, se postavljamo z njo, namesto da bi prevetrili vse skupaj, tudi tiste občutke v telesu.

    Ko se počutim tako kot danes, mi je težko izraziti hvaležnost. Lahko samo še predam in se umaknem … takrat si ne zmorem prižgati niti svečke niti glasbe, vsi pametni nasveti mi gredo na živce. Takrat je čas, da samo diham. Diham, tapkam … tudi dihanje se umiri in postane globoko, mirno … Včasih je čas blagodejen in dela zame (in spet sem pri odlašanju, pri najbolj sprejemljivi obliki upora).

    In potem zapiha veter (v-eter) in prevetri vse skupaj, skuštra lase in prinese svežo energijo, dih postane bolj pretočen, lažji … In preverjeno vem, da je blagodejna tudi dnevna rutina kot na primer telesna vadba, sprehod v naravi, meditacija … Počasi, korak za korakom v ritmu lastnega srca in v ritmu z življenjem. Popoldne te ogreje toplo sonce … in veter ti na dlan spusti odpadli listek z drevesa (kar pomeni srečo). In sreča je lahko vsak trenutek, lahko je v novi priložnosti v naslednjem telefonskem klicu, v naslednjem srečanju …

    Zaupajte življenju, ki je nenehna sprememba in zaupajte sebi – zakoni narave veljajo za vse enako! Če potrebujete varno okrilje, razumevanje in bi želeli obuditi svojo moč, biti sprememba pri sebi, vas vabim na individualno tapkanje, svetovanje … seveda samo takrat, ko veste, kaj bi za vas bil napredek.

    Helena Cesar

    duhovnost.eu

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • EFT
  • duhovnost.eu
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Osebna rast in odnosi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20190907130624586

    No trackback comments for this entry.
    Ko se jutranja megla zažre v kosti | 2 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Ko se jutranja megla zažre v kosti

    Prispeval/a: Nan dne ponedeljek, 23. september 2019 @ 12:21 CEST

    »Kako je vse, kar se dogaja neskončno modro in dobro …«
    ------
    ...za blažene duhove sredi nebeških poljan


    Ko se jutranja megla zažre v kosti

    Prispeval/a: ? dne sreda, 25. september 2019 @ 13:32 CEST
    Posredovana mi je bila fotografija, kjer sem (po preteku nekaj mesecev) videla neizmerno simboliko: jutro v pozni jeseni, ko ni listov na drevju in še ne snega. Ko božajoči in topli žarki zableščijo pogled oči, ki se smejejo v objektiv. Ko toplo oblečena sklepam dlani okoli skodelice dišeče kave. Ko objektiv ujame ob meni spokojno počivajočega (sicer precej strašljivega) psa tistega dvorišča.

    Ob kateri sem si rekla: ko v zimi ni zime. Če vidiš in ne le gledaš. Če se vprašaš: »Kaj bi?« in to tudi storiš.

    Tudi ti, Helena. Pridem spet naokrog...


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2019 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,54 seconds