NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

torek 02-jun
  • Motorizirana preteklost

  • sreda 03-jun
  • S kajaki po reki Krki

  • četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  • ponedeljek 08-jun
  • E-knjige Biblos za vse!

  • torek 09-jun
  • Likovna delavnica z naslovom DREVO

  • sreda 10-jun
  • 30.000 brezplačnih filmov na MKLJ Kanopy

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Zakaj je toliko pedofilov v cerkvi?   
    torek, 20. avgust 2013 @ 23:10 CEST
    Uporabnik: eckhart

    * Pisma bralcevZadnje čase je precej pedofilskih škandalov. Storilci so iz zelo različnih poklicev in nacionalnosti. Tudi njihova starost je različna. Občasno policija razkrije dobro organizirane pedofilske združbe, ki se obilno poslužujejo tudi medmrežja. Toda, ko človek bere in posluša medije, dobi vtis, da je daleč največ pedofilov zaposlenih kot kleriki pri Rimskokatoliški cerkvi (RKC). Saj so tudi druge verske skupnosti, kot npr. Evangeličanska cerkev, polne duhovniških pedofilov.

    Toda ob spremljanju pedofilskih afer se zdi, da se nič, nobena ustanova ali poklic, ne more primerjati z RKC in z razširjenostjo pedofilije med njenimi kleriki. Razkrivanje pedofilskosti RKC se je začelo v ZDA in se kot efekt snežne kepe kotali po svetovni RKC. V ZDA so do zdaj zaradi izplačila odškodnin žrtvam duhovniških pedofilov bankrotirale že štiri škofije. Na Irskem je bankrot irske RKC preprečila država, ko je odškodnine izplačala iz davkoplačevalskega denarja – torej so v bistvu žrtve s pomočjo ostalih državljanov izplačale odškodnino same sebi.

    Človek se vpraša, ZAKAJ je RKC tak magnet za pedofile? Zaradi celibata? Celibat vsekakor pripomore k še večji razširjenosti raznoraznih iztirjenih spolnih praks katoliških klerikov. Toda glavni razlog take razširjenosti pedofilije v RKC je treba v veliki meri iskati v privilegiranem položaju Vatikana in krajevnih katoliških cerkva. Cerkev je kot država v državi. Do sedaj praktično nedotakljiva. Zakoni in ustava zanjo držijo samo toliko, kolikor sama oceni, da je zanjo dobro. Do izbruha pedofilsko-katoliških afer v severni Ameriki pred par leti dejansko skoraj ni bilo obsojenega pedofilskega zločinca iz vrst RKC. Tudi s pomočjo bivšega papeža Benedikta XVI., ki je kot kardinal Ratzinger na čelu Kongregacije inkvizicije oz. njene sedanje naslednice Kongregacije za nauk vere z okrožnico l. 2000 zaukazal svojim podrejenim strogo prikrivanje pedofilije, v RKC samo premeščajo pedofilske duhovnike iz kraja v kraj. Ne samo, da jih cerkev ne prijavi, ampak jim s tem premeščanjem omogoči nadaljevanje izživljanja nad otroki lastnih vernikov. Če pa kleriški pedofili le padejo v kolesje pravnega sistema države, se z njimi dostikrat ravna »v rokavicah«. Šele v zadnjem obdobju se stvari izboljšujejo. Žrtve se vedno manj bojijo »vsemogočne« privilegiranke RKC in si upajo zahtevati pravico tudi zase. Državni organi pregona pa tudi vedno manj pometajo izpade katoliških duhovnikov pod preprogo.

    Če se hoče RKC otresti pedofilov in drugih iztirjencev, bi morala najprej sama zahtevati od države, da jo končno obravnava v skladu z demokratično državno Ustavo. Kot enako med enakimi. Enako tudi v dolžnostih, ne samo privilegirano v pravicah. To pomeni, da lahko država postavi pred sodišče kateregakoli morebitnega katoliškega zločinca, pa četudi sedi na »Petrovem« stolu v Vatikanu in si je v akte svoje institucije zapisal, da je nad državo in njenimi zakoni kot nedotakljivi usmerjevalec zemeljske oble. Le tako RKC ne bo več magnet in pribežališče za spolne iztirjence, ki svojo »maziljeno« službo izkoriščajo za izživljanje bolne sle nad nebogljenimi otroki.

    Že sedaj pa ima RKC priložnost, da dokaže, da tudi zanjo velja enakost pred ustavo in zakoni države, še posebej, ker je sedanji papež Frančišek najavil kot prednostno nalogo svojega pontifikata borbo proti raznoraznim zastranitvam institucije, katero vodi. Izgleda, da je vsebina britanske objave škandaloznega navodila bivšega papeža Benedikta XVI. iz l. 2000, ko je bil še veliki inkvizitor, kardinal Ratzinger, o nujnem in doslednem prikrivanju pedofilije v RKC resnična, saj je ni razen zgražanja in pritoževanja javno ovrgel nihče iz vrst RKC oz. vatikanske države Sveti sedež. V kazenskih zakonikih večine demokratičnih držav je zapisano, da je kriminalec tudi tisti, ki sodeluje pri prikrivanju zločina, četudi sam ni storilec. Torej bi morala imeti državna in mednarodna sodišča precej dela s sodno – policijskim razčiščevanjem deleža katoliških velikašev s papežem na čelu pri tako velikem razmahu zločinske pedofilije v vrstah katoliških klerikov.

    Kako je položaj cerkve v naši civilizaciji globoko iztirjen in nenormalen, se najbolj vidi ravno pri pedofiliji. Ko odkrijejo pedofila kjerkoli drugje, recimo med učitelji, človek že pri samem sumu pedofilije izgubi službo, ali je vsaj suspendiran, dokler se zadeve pravnomočno ne razčistijo. Pri cerkvenih pedofilih pa se zadeve urejajo bistveno bolj po ovinkih in še to samo v primeru, če cerkvi ne uspe »svojega« pedofila skriti s premestitvijo na drugo delovno mesto v drug kraj.

    Dobesedno psihopatsko bolne so razmere tudi znotraj cerkve, ne samo njen položaj v širšem okolju, in to ne samo v Sloveniji. Čeprav je sodelovanje pri prikrivanju zločincev seveda navaden kriminal, še posebej je v nebo vpijoče prikrivanje morilcev otrokove nedolžnosti, človek vsaj poskuša razumeti poskuse neke ustanove, da lastne grehe čimbolj skrije pred očmi javnosti. Še posebej je od uspešnosti takega početja odvisna današnja cerkev, ker argumenta moči praktično nima več, čeprav se zdi, da je cerkveno jahanje države neomajno, tako kot stoletja pred nami. Vseeno bi bilo za pričakovati, da bi nadrejeni kleriki svojega zločinskega kolega skrili na delovno mesto, kjer ne bi imel več možnosti ponovitve skrunjenja v varstvo in vzgojo zaupanih mu otrok. Toda ne, škofovski »dušebrižniki« kriminalcu preprosto omogočijo nadaljnje izživljanje na podobnem delovnem mestu in to toliko časa, dokler dolgega spleta norosti in bolečine z razbitjem oklepa sramu in strahu ne prekine ena od žrtev katoliških pedofilov in zločinca prijavi policiji.

    Se pa stvari vseeno počasi, toda sigurno, premikajo v pravo smer tudi znotraj cerkve, čeprav je jasno, da samo zaradi pritiska javnosti in izgubljanja politične moči cerkve. Primer pozitivnih sprememb je odpustitev pravnomočno obsojenega pedofilskega župnika Frantarja iz cerkvene službe. Aleluja, čeprav se zaenkrat Frantarjevim pomagačem pri njegovem dolgoletnem begu pred roko pravice še nič ni zgodilo, se bo mogoče počasi položaj cerkve in njenih uslužbencev le normaliziral oz. izenačil z ostalimi ustanovami tako v očeh pripadnikov cerkve kot tudi ostalih državljanov.

    Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja eckhart
  • Več s področja * Pisma bralcev

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20130820231021154

    No trackback comments for this entry.
    Zakaj je toliko pedofilov v cerkvi? | 4 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Zakaj je toliko pedofilov v cerkvi?

    Prispeval/a: D.z.u.ž.c. dne četrtek, 22. avgust 2013 @ 12:17 CEST

    Poziv žrtvam spolnih zlorab

    Žrtve cerkvenih spolnih zlorab oz. njihove starše pozivamo,
    da kazniva dejanja takoj prijavijo policiji ali tožilstvu. Tudi če
    je od zlorabe minilo več časa, je dobro, da se zlorabe
    prijavijo, saj je zastaralni rok za kaznivo dejanje spolnega
    napada na osebo, mlajšo od 15 let, če ga stori duhovnik, 10
    let, kar velja tudi v kanonskem pravu s tem, da zastaralni rok
    tukaj začne teči šele s polnoletnostjo žrtve (zastara torej, ko
    žrtev dopolni 28 let), pri tem pa je starostna meja 16 let in ne
    15 kot po slovenskem pravu. Žrtev pa lahko za odškodnino
    vloži tudi civilno tožbo, pri čemer terjatev zastara v 15 letih po
    polnoletnosti žrtve.


    Iz kazenskega zakonika:

    KAZNIVA DEJANJA ZOPER SPOLNO NEDOTAKLJIVOST

    Posilstvo

    170. člen

    (1) Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu
    občevanju ali z njim izenačenim spolnim ravnanjem, tako da
    uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje in
    telo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

    (2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno grozovito ali
    posebno poniževalno ali če je dejanje storilo več oseb
    zaporedoma ali nad obsojenci ali drugimi osebami, ki jim je
    vzeta prostost, se storilec kaznuje z zaporom od treh do
    petnajstih let.

    (3) Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu
    občevanju ali z njim izenačenem spolnemu ravnanju, tako da
    ji zagrozi, da bo o njej ali njenih bližnjih odkril, kar bi
    škodovalo njeni ali njihovi časti ali dobremu imenu, ali da bo
    njej ali njenim bližnjim povzročil veliko premoženjsko škodo,
    se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

    (4) Če sta bili dejanji iz prvega ali tretjega odstavka tega
    člena storjeni proti osebi, s katero storilec živi v zakonski,
    zunajzakonski skupnosti ali registrirani istospolni skupnosti, se
    pregon začne na predlog.

    Spolno nasilje

    171. člen

    (1) Kdor uporabi silo ali zagrozi osebi drugega ali istega spola
    z neposrednim napadom na življenje ali telo in jo tako prisili,
    da stori ali trpi kakšno spolno dejanje, ki ni zajeto v prejšnjem
    členu, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do desetih let.

    (2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno grozovito ali
    posebno poniževalno ali če je dejanje storilo več oseb
    zaporedoma ali nad obsojenci ali drugimi osebami, ki jim je
    vzeta prostost, se kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.

    (3) Kdor osebo drugega ali istega spola prisili, da stori ali trpi
    kakšno spolno dejanje iz prvega odstavka tega člena, tako da
    ji zagrozi, da bo o njej ali njenih bližnjih odkril, kar bi
    škodovalo njeni ali njihovi časti ali dobremu imenu, ali da bo
    njej ali njenim bližnjim povzročil veliko premoženjsko škodo,
    se kaznuje z zaporom do petih let.

    (4) Če sta bili dejanji iz prvega ali tretjega odstavka tega
    člena storjeni proti osebi, s katero storilec ali storilka živi v
    zakonski, zunajzakonski skupnosti ali registrirani istospolni
    partnerski skupnosti, se pregon začne na predlog.

    Spolna zloraba slabotne osebe

    172. člen

    (1) Kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z
    osebo drugega ali istega spola, tako da zlorabi njeno duševno
    bolezen, začasno duševno motnjo, hujšo duševno zaostalost,
    slabost ali kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ne
    more upirati, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

    (2) Kdor v okoliščinah iz prejšnjega odstavka kako drugače
    prizadene spolno nedotakljivost slabotne osebe, se kaznuje z
    zaporom do petih let.

    Spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let

    173. člen

    (1) Kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z
    osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara petnajst let, se
    kaznuje z zaporom od treh do osmih let.

    (2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka s slabotno
    osebo, ki še ni stara petnajst let, ali tako, da uporabi silo ali
    zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se
    kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let.

    (3) Učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik,
    zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno
    občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni
    stara petnajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo
    ali oskrbo, se kaznuje z zaporom od treh do desetih let.

    (4) Kdor v okoliščinah iz prvega, drugega in tretjega odstavka
    tega člena kako drugače prizadene spolno nedotakljivost
    osebe, ki še ni stara petnajst let, se kaznuje z zaporom do
    petih let.

    Kršitev spolne nedotakljivost z zlorabo položaja

    174. člen

    (1) Kdor zlorabi svoj položaj in tako pripravi osebo drugega ali
    istega spola, ki mu je podrejena ali od njega odvisna, k
    spolnemu občevanju, ali da stori oziroma trpi kakšno drugo
    spolno dejanje, se kaznuje z zaporom do petih let.

    (2) Učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj ali druga
    oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori
    kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let,
    ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, se
    kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

    ZASTARANJE

    Zastaranje kazenskega pregona


    90. člen

    (1) Če ni v tem zakoniku drugače določeno, kazenski pregon
    ni več dovoljen, če je poteklo:


    1) petdeset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se
    sme po zakonu izreči zapor tridesetih let, razen če ni
    nezastarljivo kaznivo dejanje;


    2) trideset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme
    po zakonu izreči zapor nad deset let;


    3) dvajset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme
    po zakonu izreči zapor nad pet let;


    4) deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme
    po zakonu izreči zapor nad eno leto;


    5) šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po
    zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen.


    (2) Če je za kaznivo dejanje predpisanih več kazni, se
    zastaralni rok določi po najhujši predpisani kazni.


    (3) Ne glede na prvi odstavek tega člena pri kaznivih dejanjih
    zoper spolno nedotakljivost in kaznivih dejanjih zoper
    zakonsko zvezo, družino in mladino, storjenih proti mladoletni
    osebi, začne rok za zastaranje kazenskega pregona teči od
    polnoletnosti oškodovanca.


    Iz Obligacijskega zakonika (zastaranje):

    Odškodninske terjatve


    352. člen

    (1) Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh
    letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki
    jo je povzročil.


    (2) V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar
    je škoda nastala.


    (3) Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s
    prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem
    za zastaranje te obveznosti.


    (4) Odškodninska terjatev za škodo, povzročeno z dejanjem
    spolne zlorabe mladoletne osebe, zastara v petnajstih letih po
    polnoletnosti oškodovanca.

    Vir: http://www.zrtve-cerkve.org/index.html

    ---
    spletna stran Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve:
    http://www.zrtve-cerkve.org

    blog društvenega časopisa Razmisli in sodeluj:
    http://razmisli.blog.si



    Zakaj je toliko pedofilov v cerkvi?

    Prispeval/a: eckhart dne četrtek, 22. avgust 2013 @ 21:45 CEST



    Še posebej postane problem pedofilskosti zanimiv, če človek pomisli, da je večina ljudi v katoliški civilizaciji vzgojena katoliško, pa čeprav so mogoče postali kot odrasli ateisti ali kako drugače verujoči. Torej lahko mirno pedofilskega učitelja prištejemo med laične katoliške pedofile. Podobno kot so se med drugo svetovno vojno na Slovenskem, natančneje v bivši vojvodini Kranjski, med seboj v državljanski vojni klali domobransko/belogardistični katoliki in partizansko/komunistični katoliki. Brez dvoma so bili partizani 99,99% katoliki, imeli so med seboj tudi duhovnike, ki so občasno maševali. O tem seveda molčita tako slovenska cerkev kot neokomunisti, da o ideologizirani uradni zgodovinski »znanosti« ne govorimo.

    Hmm, kot kaže, so katoliški pedofili, kleriški in laični, v večini.


    ---
    Bog ja, cerkev ne!

    Bog daje, cerkev vzame!

    Borislav Kosi, Slovenska Bistrica


    Spovednice so najboljše kovačnice pedofilskih duhovnikov!

    Prispeval/a: eckhart dne četrtek, 29. avgust 2013 @ 19:04 CEST

    Na strani http://www.siol.net/novice.aspx so objavili novico o
    Kanadčanu Christopher Paul Nealu, ki je osumljen pedofilije in
    za katerim je razpisana mednarodna Interpolova tiralica. Neal
    je bil v Kanadi med leti 1998 in 2000 zaposlen kot kaplan v
    Centru za usposabljanje kadetov in svetovalec mladostnikov v
    starosti od 12 do 18 let, so sporočili iz kanadske vojske.
    Njegova naloga v Centru za usposabljanje kadetov je bila
    duhovno svetovanje in poučevanje o moralnih vrednotah.

    Zakaj je med duhovniki toliko pedofilov, odkritih in še
    neodkritih? O tem se je spraševal že pokojni papež Janez
    Pavel I, ki je imel zaradi kritičnosti do cerkve veliko težav s
    konzervativno strujo Vatikana. Leta 1978 je po samo 33 dneh
    papeževanja umrl v izredno sumljivih okoliščinah. Mnogi
    analitiki so povsem prepričani, da je šlo za umor in zaroto. V
    knjigi Umor v Vatikanu avtor Lucien Gregoire opisuje
    papeževo razmišljanje o vzrokih za pedofilijo med kleriki.

    Pedofilski duhovniki in njihovo vzburjenje v spovednicah

    Papež je šel po sledeh pedofilskih primerov, vse dokler ni
    prišel do spovedniških kabin in prav tu je našel odgovor, zakaj
    je pojav tako razširjen med duhovniki in tako redek med
    menihi in nunami. Vedel je, da otroci spovednikom pogosto
    pripovedujejo o svojih ‘mesenih grehih’. “Konec koncev je
    samozadovoljevanje greh, v očeh cerkve celo smrtni greh.
    Otroci, ki ne znajo razložiti svojega početja, gredo zato
    pogosto v velike podrobnosti, ko poskušajo povedati, kaj
    počnejo s svojimi spolnimi telesi. To pa je zelo nevarno.
    Ugotovil sem, da se pedofilski duhovniki, ki bi sicer morda
    nikoli ne prestopili meje, pogosto vzburijo prav ob teh otroških
    pripovedih. Hkrati pa sem tudi ugotovil, da pedofilski
    duhovniki pogosto izrabijo spovednice, da privabijo prav tiste
    otroke, za katere pričakujejo, da bodo bolj dovzetni za
    njihove vabe in bodo zato lažji plen,« je bil prepričan Janez
    Pavel I. Svoj pogled na to temo je sklenil z ugotovitvijo, da so
    spovednice najboljše skrivališče pedofilskih duhovnikov in jih
    je zato treba ukiniti. Ob tem pa je ugotavljal tudi razliko med
    spolno usmeritvijo posameznika in pedofilijo. Vedel je, da je
    spolna usmerjenost prirojena in z njo je določeno, v koga se
    bo posameznik zaljubil. Pedofilija pa je perverznost – je
    seksualni fetiš, ki ga posameznik pridobi šele v zrelih letih. V
    tem je bil papež zelo jasen: “Nihče se ne rodi z nagonom, ki bi
    ga silil v spolni odnos z otrokom. Zaljubljanje nima nič
    skupnega s spolnim izkoriščanjem osemletnega otroka. Noben
    odrasel posameznik se usodno ne zaljubi v osemletnega
    otroka.”

    Številni primeri pedofilije, ki so končali na sodiščih, danes
    dokazujejo, da je imel papež prav – spovednice so jedro
    problema. V večini pojasnjenih primerov pedofilije je šlo za
    kombinacijo obvezne spovedi in cerkvenega nauka, da je
    vsaka spolnost izven zakona, vključno s
    samozadovoljevanjem, smrtni greh. Tako pravita Sveto pismo
    in cerkveni nauk, četudi je morda kateri od duhovnikov
    popustljivejši do svojih faranov. V nadaljevanju je zapis
    pričanja iz enega od primerov, ko so pedofilski duhovniki
    zlorabili štirinajst dečkov in dve deklici v starosti od osem do
    štirinajst let. Vse, kar je opisano, se je dogajalo v spovedniški
    kabini, žrtev pa je bil desetletni deček (primer Glennin proti
    Melbournu, 1996).

    Žrtev: “Prešuštoval sem.”

    Duhovnik: “Kolikokrat?”

    Žrtev: “Štirikrat.”

    Duhovnik: “Kje?”

    Žrtev: “V kopalnici.”

    Duhovnik: “Ne, kje na telesu?”

    Žrtev: “Pod trebuhom.”

    Duhovnik: “Kaj se je potem zgodilo?”

    Žrtev: “Zraslo je. Postalo je trdo.”

    Duhovnik: “Je zdaj tudi trd?”

    V drugem primeru se je osemletni deček spovedal, da je
    starejšemu dečku opravil oralni odnos, duhovnik pa mu je
    potem naročil, naj pride v njegov del spovednice po kazen. Tu
    je od otroka zahteval, naj njemu naredi isto, medtem pa je
    prisluškoval spovedi deklice v sosednji spovednici. (Primer
    Griffin proti Illinoisu, 1998) V naslednjem primeru je duhovnik
    v spovednici hkrati zlorabil osemletnega brata in njegovo
    devetletno sestro. Ta isti duhovnik je ob neki drugi priložnosti
    od drugega dečka zahteval, da ga je zadovoljeval deset minut
    prej, preden je odšel k oltarju in vodil mašo (primer Mc-
    Cardle proti Rockhamptonu, 2002). Dobesedno na stotine
    primerov je, ko so obtoženi duhovniki priznali, da so izrabili
    spovednice za spolno zlorabo otrok.

    Danes številni odgovorni starši otrokom sami razložijo, da
    spolnost ni grešna in da ne sodi v spovednice. Vendar ti starši
    ne smejo biti povsem pomirjeni, kajti vedno znova prihajajo
    na dan primeri, ko duhovniki v spovednicah zaslišujejo otroke
    o tem, kaj počnejo s svojim spolnim telesom. Razen tega pa
    se morajo starši tudi zavedati, da se spopadajo z eno
    temeljnih doktrin veroizpovedi, ki ji pripadajo.

    Spovednice torej ostajajo prizorišče spolne sprevrženosti, saj
    so številni katoliški otroci še vedno prepričani, da jim njihov
    duhovnik ne bo nikoli odprl poti v nebesa, če mu ne zaupajo
    svojih ’spolnih pregreh’. Ob tem pa duhovniki nenehno
    poslušajo tudi neskončne zgodbe odraslih o vseh vrstah
    spolnih praks – od tistih vsakodnevnih, do najbolj sprevrženih
    sadističnih in mazohističnih ritualov, posilstev, incesta in celo
    seksualnih umorov.

    Duhovniki v spovednicah poslušajo pornografske zgodbe

    Prijatelj Jack je avtorju knjige Umor v Vatikanu nekoč
    pripovedoval, da je teža zaobljube o čistosti včasih za
    mladega duhovnika, nuno ali meniha skoraj neznosna:
    “Najprej ti v semeniščih ves čas šolanja izpirajo možgane z
    besedami čistost in neomadeževanost, nato pa te posvetijo v
    duhovnika in te potisnejo naravnost v spovednico, kjer si
    prisiljen poslušati pornografske zgodbe, od katerih se ti vsako
    soboto popoldan vrti v glavi. Tako je, kot bi na smrt
    sestradanemu mahal pred nosom s sočnim ledvičnim
    zrezkom.”

    Nekoč se je Janezu Pavlu I spovedal duhovnik in mu priznal,
    da je serijski pedofil. Takrat se je papež zavedal, da je
    verjetno po vsem svetu ogromno pedofilskih duhovnikov, ki
    živijo pod strahotnim bremenom vesti, vendar pa jim
    spovedna molčečnost preprečuje, da bi s priznanjem prekinili
    svoje ostudno početje. O tem je opozoril Rim in se zavzel za
    spremembo spovednih pravil. Opozarjal je, da je smrtni greh,
    če duhovnik ve za zlorabe in dovoljuje, da se te nadaljujejo.
    Tokrat je iz Rima prejel uradni odgovor: “Za te zadeve bo
    poskrbel bog. Spovednica mora ostati zapečatena.” Toda on je
    vedel, da bog ne bo poskrbel. V svojih spominih je zapisal:
    “Nekega dne bom jaz sam uredil te zadeve in to enkrat za
    vselej.” Spomladi leta 1978 je kritiziral nekega ameriškega
    škofa, ki je izplačal domnevno žrtev pedofilskega duhovnika.

    Skupini škofov, ki so se zbrali v Benetkah, je rekel: “Veliko
    bolj pravično bi bilo, če bi obtoženi stopil pred sodišče in bi
    tam presojali, kaj je naredil narobe in kako bo to poplačal
    družbi. Mati cerkev ni poklicana, da se za svoje prestopke
    odkupuje z denarjem, še posebej ne z denarjem, ki je
    namenjen revnim. Razen tega pa z izogibanjem resnici
    spravljamo v nevarnost neštete otroke, ki jih bo kaj takšnega
    doletelo v prihodnje.”

    Spovednice (predvsem jezuitsko spovedovanje kraljev in
    plemičev) ne samo kot najbolj dodelan vir obveščevalnih
    podatkov svetovnega katoliškega imperija, ampak tudi kot
    eden glavnih prilivalcev zločinskih strasti iztirjenim kleriškim
    pedofilskim skrunilcem otroške nedolžnosti. Mogoče se
    katoliški spovedovanci z razkrivanjem svojih težav enako ali
    še bolj grešnemu farju približujejo katoliškemu "bogu" -
    najverjetneje neformalno glavni katoliški boginji "Devici
    Mariji", Kristus nastopa v katoliški zgodbi samo za kamuflažo -
    s pravim Vseprežemajočim Duhom, Veliko Enostjo, Bogom
    Očetom-Materjo, Pramočjo spovedovalni katoliški cirkus nima
    resnično nič skupnega.

    Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

    ---
    Bog ja, cerkev ne!

    Bog daje, cerkev vzame!

    Borislav Kosi, Slovenska Bistrica



    Zakaj je toliko pedofilov v cerkvi?

    Prispeval/a: eckhart dne ponedeljek, 16. september 2013 @ 00:14 CEST

    Kleriška pedofilija pleni že odkar obstaja cerkev!

    Ja, to ni problem samo moderne cerkve, ampak praktično že
    odkar obstaja ta ljudomrzna institucija, torej zadnjih cca 1800
    let.

    Več:

    http://www.youtube.com/watch?
    feature=player_embedded&v=xcJbNd1cSQA

    ---
    Bog ja, cerkev ne!

    Bog daje, cerkev vzame!

    Borislav Kosi, Slovenska Bistrica



    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,39 seconds