Tisto, kar sodobnemu človeku najbolj manjka je - poznavanje samega sebe. A ne fizioloških mehanizmov in dogajanj v njegovem telesu. Ti so le odraz kompleksnega notranjega dogajanja, ki se vrši v zavesti.

Človek bi moral spoznati delovanje in zakonitosti svoje zavesti, kjer ima um odločilno vlogo. Prav um je krivec za težave, s katerimi se soočamo. Treba mu je vzeti iz rok vajeti, ki ga postavljajo v vlogo brezobzirnega, brezvestnega uničevalca človeka in sveta. Iz pomočnika se je namreč prelevil v gospodarja, ki odloča o vsem. Namesto, da bi ga uporabljali, on uporablja nas. Celo istimo se z njim. Verjamemo, da smo isto kot naš um. To je zabloda. Instrument je prevzel kontrolo nad nami, a se tega sploh ne zavedamo!

V besedilu Zavest in stvarnost smo govorili o bistvenem pomenu zavesti. Če je zavest kot prazno slikarsko platno, na katerem nastajajo poljubne slike, potem je um kot čopič, ki ustvarja slike z nanašanjem barv. Barve so misli in čustva. Težava je v tem, ker je čopič postal hiperaktiven in v iskanju popolnosti packa slike drugo čez drugo. Pozabil je, da nobena od slik ne more biti popolna. Popolna je le tista slika, ki vsebuje vse - prazno platno. Zavest oziroma platno pa si je začelo o sebi zmotno misliti, da je - slika. S tem je neskončnost omejilo na en sam pojav.

Omenili smo tudi, da je zavedanje dvodelen proces, ker do popolnega vedenja duša pride po poti skozi duhovni svet, do popolne izkušnje pa po poti skozi snovni svet. Duhovni in snovni svet obstajata prav zato, ker je treba prehoditi obe poti. Prav prevlada uma, ki se je tako rekoč izgubil v snovnem svetu, je povzročila oslabitev duhovne zavesti; zapostavljanje duhovne plati življenja pa vodi v neuravnotežen razvoj in prav takšen svet, ki nam zdaj poka po šivih. Tako se vse globlje potapljamo v materialnost in pozabljamo na svojo pravo, božansko naravo. Um je prevzel nadzor nad vsemi aspekti našega življenja, vključno z našimi odnosi do ljudi in narave, in postal monstruozni parazit brez nadzora, ki je sposoben uničiti celotno življenje na planetu in naposled še samega sebe.

Ponovimo še, da se človek tudi v stanju, ki ga imenujemo »budna zavest«, ne zaveda dejanske stvarnosti, temveč gre v splošnem za nihanje med običajnim nezavednim in globoko nezavednim. V obeh primerih pa gre za stanje istovetenja z umom - z miselnimi procesi in čustvi, reakcijami, željami... V vsakdanjih položajih – ko smo ogroženi ali napadeni in ko gredo - po sodbi uma - stvari narobe, postanemo »nezavedni« in ne želimo sprejeti danosti, če se ne ujema s predstavo v umu. Tako podležemo vzorcem reagiranja, ki jih diktira ego. Ravnamo v nasprotju s svojo pravo naravo; napadamo, se branimo, obsojamo, odobravamo, uničujemo, ubijamo itd. Vse to se seveda odraža tudi na globalnem nivoju. Rezultat: samo v 20. stoletju smo ljudje usmrtili preko 100 milijonov svojih bratov in sester.

Mi vsi smo odgovorni za svoj notranji prostor kot tudi za ta planet. Ko bomo prenehali z notranjim onesnaženjem, bo to vidno tudi zunaj. Prevlada uma ni nič drugega kot določena faza v evoluciji zavesti. Če ne bomo sposobni preiti na naslednji nivo, nas bo um, ki se je pretvoril v monstruma, uničil. Umsko dejavnost, ki je pomemben del zavesti, je treba dvigniti nad tiranstvo uma in jo uporabiti za tisto, za kar je  namenjena. Takrat bo misel mnogo bolj kreativna in bo omogočila razvoj v skladu z duhovnimi ideali.

V nadaljevanju bomo govorili o delovanju uma in ega, o mehanizmu bolečine, ozadju problemov in še čem.

Se nadaljuje

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si