V zadnjih dveh letih sem se pričel intenzivno zanimati za sadne in zelenjavne sokove. Poseben vtis name sta naredila Dr .Norman W. Walker, zdravnik in doktor znanosti, ki si je po skoraj štiridesetih letih hude bolezni, to pozdravil s svežimi sadnimi in zelenjavnimi sokov ter doživel okoli 110 let .

Vse do smrti se je vozil s kolesom . O tem je, od  leta 1936 dalje napisal več knjig, posebej pa je znana knjiga  s prevedenim naslovom  SVEŽI  ZELENJAVNI IN SADNI SOKOVI, ki so jo od takrat dalje v Ameriki  izdajali vsako leto. Prevedena je v številne jezike in tudi v slovenskem jeziku je bila  kar petkrat  ponatisnjena, nazadnje pri reviji AURA leta 2008. Ta njegova knjiga je pravo znanstveno delo, napisano v  jeziku , razumljivem za vsakogar.

Druga knjiga, ki me je še posebej navdušila, je  knjiga v Ameriki živeče Viktorije Butenko, po rodu Rusinje, ki se je s svojo družino preselila tja leta 1989. Vsi člani družine so imeli zdravstvene težave, ki so si jih ozdravili do neke mere s presno hrano in kasneje, ko je Viktorija odkrila zelene kašaste sokove, pa  v celoti. Člani njene družine sedaj predavajo po svetu o tem zdravem načinu življenja, ki dokazano ozdravi skoraj vse, tudi najtežje bolezni. Pri založbi AURA sta izšli dve Viktorijini knjigi in sicer DRUŽINA PRESNOJEDCEV in ZELENO ZA ŽIVLJENJE. Vsem, ki znate angleško, priporočam, da obiščete njeno spletno stran z naslovom : www.rawfamily.com  in se seznanite s to enkratno in vzorno družino ter njenim načinom življenja.

Ko sem prebral te knjige, sem se odločil nabaviti posebne strojčke za izdelavo teh sokov, ki so vsi ameriškega porekla. Enega za izdelavo čistih sokov sem nabavil že lani. Gre za sokovnik Omega 8005, ki se vrti zelo počasi s hitrostjo 80 obratov v minut in s katerim je mogoče narediti sok iz sadja, zelenjave  in še posebej iz zelenja. Z njegovo pomočjo smo v naši družini pripravljali najprej sokove iz korenčka, rdeče pese, pomaranč, grenivk in jabolk.  Na ta način sem pomagal zetu, ki je v lanskem letu doživel hudo prometno nesrečo, da je hitreje okreval. Kasneje sem pričel delati sokove iz vrtnega zelenja, v skladu z navodili iz omenjenih knjig. Drugi strojček, ki ga uporablja Viktorija je posebno hiter in skoraj neuničljiv sokovnik VITAMIX PREP-3, ki se vrti s hitrostjo do 37.000 obratov v minuti in naredi iz vsega užitnega manj lot v  minuti gost kašast sok. Tudi ta mešalec oziroma blender m je po poreklu ameriški.

Pred kratkim sem prebral še dve knjigi ,  o užitnih divjih rastlinah DIVJA HRANA , ki ju je je napisal slovenski publicist Dario Cortese in sta bili tako brani, da  sta  bili že ponatisnjeni. V vseh teh knjigah sem spoznal neznansko moč zelenih sokov, še posebej tistih, ki so narejeni iz divjih užitnih rastlin, saj po zdravilnih in prehranskih vrednostih kar 300 do 500 % presegajo vrednosti večine gojenih rastlin. Te rastline večinoma obravnavamo kot » plevele« in jim na tak način delamo veliko krivico, čeprav so znanstveniki  nesporno dokazali njihovo veliko zdravilno moč. Divje živali, ki se v naravi prehranjujejo s temi rastlinami, nikoli ne zbolevajo za takimi boleznimi kot zboleva degenerirani  človeški rod in se tudi vidno ne starajo kot je to značilno za človeka.

Ko sem torej kar nekajkrat prebral omenjene knjige, sem se odločil pomagati tistim, ki to želijo.

NAJBOLJ DRASTIČNA OZDRAVITEV JE BILA OZDRAVITEV MOJEGA OČIMA, KI JO OPISUJEM KOT DOKAZ , DA JE VSE  KAR SEM PREBRAL TUDI RESNIČNO.

Moj očim je star 77 let in je že več let bolehal na pljučih, pešalo mu je srce, imel pa je tudi izjemno visoko telesno težo, okoli 130 kg, visok krvni pritisk in hude težave s hojo. Rad je tudi užival alkoholne pijače, saj je po rodu doma z iz okolice Ptuja, kjer je to zelo običajno. Lani v decembru se mu je zdravstveno stanje hudo poslabšalo. Kašljal je tako hudo, da ni spal po cele noči. Noge je imel tako zatečene, da se je komaj premikal. Zdravniki so ugotovili, da ima poleg drugega še neozdravljivo bolezen »elefantiazo« ali slonovske noge, zaradi popuščanja srčne funkcije. Dobival je veliko zdravil, ki so mu samo še dodatno obremenjevala notranje organe, učinka pa skoraj ni bilo nobenega. Na noč je izločil tudi po deset in več litrov vode, stanje pa se mu je samo še poslabševalo. 

Tako je bil v decembru 2008 prepeljan  v  bolnišnico. Stanje se mu je za silo popravilo, tako, da je bil začasno odpuščen domov. Kaj kmalu se mu je stanje ponovno tako poslabšalo, da je skoraj umrl. Spet je bil interventno prepeljan v bolnišnico. Tam je ostal skoraj dva meseca, stanje pa se mu je že tako poslabšalo, da nam je dala njegova oddelčna zdravnica vedeti, da več ne bo živel dolgo. Vsi, ki smo ga hodili obiskovat, smo bili zgroženi, prestrašeni in tudi žalostni ob pogledu nanj. Iz resnično slonu podobnih  oteklih in temno modrih  nog je pod koleni tekla voda, tako, da je imel podložene brisače, ki so bile vse mokre. Zdravnica je pojasnila, da to ni ozdravljivo in da mu pač dajejo kar še morejo, da ne trpi preveč.

Po cele noči  in dneve je sedel na robu postelje, ker ni mogel zaspati in ne ležati. Ob pogledu nanj so nam prihajale solze v oči. Izgubil je še zadnjo voljo do življenja. V njegovo sobi so bili  večinoma sami težki bolniki, nekateri so v tem času umrli, tako, da so njegovi ostali sorodniki, ki so prihajali na obisk, trdno verjeli , da ga ne bodo več videli živega. Ko sem zdravnici predlagal, da bi ga dali še v Bolnišnico za pljučne bolezni v Topolšico, kjer so ga že zdravili pred leti, mi je dejala, da mu niti to ne bo več kaj pomagalo. Kljub temu so ga dali na oddelek intenzivne nege, kjer so mu deloma izčrpali  vodo iz pljuč. Bil je tako nemočen, da so mu dajali plenice in tudi za urin je imel poseben kateter ( cevko ) napeljano v mehur. Malo se je sicer potem opomogel, tako, da so ga dali nazaj na oddelek. Ker skoraj nič ni jedel je shujšal na okoli 112 kilogramov. Nekako je preživel, zato so ga hoteli odpustiti iz bolnice. Zdravnici sem povedal, da sam zase ne bo mogel več skrbeti in, da mora nujno v dom starejših,  saj je takrat sam stanoval v četrtem nadstropju upokojenskega bloka. S takimi nogami ne bi mogel hoditi tako visoko, saj v bloku nimajo  dvigala, potrebuje pa glede na stanje štiriindvajseturno nego.

Po odpustu iz bolnišnice so ga z rešilnim avtomobilom prepeljali v Dom starejših občanov na Prevaljah. Osebno sem ga še isti dan odpeljal k njegovi osebni  zdravnici, ki ima svojo ambulanto tudi v tem domu. Predpisala mu je podobna ali celo enaka zdravila, ki jih je prejemal že v bolnišnici. Povedala je, da slonovskih nog  medicina ne zna ozdraviti, ker gre za nepopravljivo deformacijo bezgavk. Socialna delavka v domu mu je prisodila skoraj popolno štiriindvajseturno nego. To je bilo 24. Aprila 2009.

Odločil sem se, da mu bom pomagal ozdraviti s pomočjo svežih zelenjavno - sadnih sokov, za katere sem bil prepričan, da imajo »čudežno« moč, če ravno vem, da ne gre za nikakršne čudeže in, da je to le v skladu  tudi z mojim načelom NARAVA IMA VEDNO PRAV .
Ob obisku njegovih sorodnikov iz Pomurja sem jim to povedal, obenem sem jim dal poskusiti tak sok. Strinjali so se, da pričnem  z štiridesetdnevno kuro. Na skupnem obisku prvega maja, smo ga prepričali, da bo pil te sokove, saj v začetku temu ni zaupal. In pričelo se je. Poleg redne hrane v domu, je vsak dan spil po en liter soka, sestavljenega iz približno 4 decilitrov  svežega  zelenjavnega in 6 decilitrov svežega sadnega soka.

Za zelen sok sem uporabljal po navodilih zgoraj omenjenih knjig, sveže zelenje z vrta in tudi divje , samonikle rastline z travnikov in gozda  v različnih kombinacijah in sicer: špinačo, solato, motovilec, regrat, navadne koprive, mrtve koprive, čemaž, rman, zajčjo deteljico, belo metliko, mnogosemensko metliko, navadno zvezdico, ščir, navadni dežen, navadno regačico,  poprasto dresen, rogovilček, plešec, hrenove liste, liste rdeče pese, zelenje korenčka, smrekove mladike ter kamilice.

Za slajši del soka sem uporabljal: pomaranče, cele biotične limone, grenivke, jabolka, korenček, banane, ananas, breskve in malo medu.
Že po nekaj dneh je očim pričel izgubljati telesno težo in po dveh  tednih se mi je pohvalil, da ima samo še sto kilogramov. Začel se je tudi sam oblačiti in hoditi na stranišče. Poprej je imel hude težave z odvajanjem vode in blata, saj je hodil na blato enkrat na tri do štiri dni, sedaj, ob pitju sokov pa je šel celo po dvakrat dnevno in tudi z uriniranjem ni imel  več nobenih težav več. Noge, ki so bile prej obupno debele  in temno modre so mu pričele plahneti. 

Nadaljevala sva s tem čudodelnim naravnim zdravljenjem. Rezultati so bili iz dneva v dan boljši. Po nekako mesecu dni je shujšal na devetdeset kilogramov in ni se mi mogel zahvaliti za vse kar sem storil zanj. Kar po vrsti so mu pričenjali ukinjati zdravila, ki več niso bila potrebna. Analiza krvi je pokazala občutno izboljšanje stanja. Hudi kašelj, ki ga je mučil po cele noči, je skoraj prenehal. Skoraj s solzami v očeh mi je pokazal, kako se lahko spet sam dvigne iz postelje in si popravi rjuhe pod hrbtom, kako si lahko pogleda stopala nog, kar menda ni mogel zadnjih petindvajset let.  Dejal mi je naj mu pogledam lase, ki mu ponovno temnijo, čeprav so bili že čisto beli.  

Poslikal sem ga z digitalnim fotoaparatom in po internetu poslal slike njegovim sorodnikom. Z navdušenjem so mi odgovorili, da kaj takega skoraj ni za verjeti. Od na smrt bolnega hudo predebelega starčka, se je spremenil v živahnega šarmantnega gospoda poznih let. Tudi vsi ko so ga hodili obiskovati, se niso mogli načuditi njegovemu pomlajenemu videzu. Postal je tako živahen, da sploh ne potrebuje več pomoči negovalk, celo več, on pomaga drugim sostanovalcem doma, ki se ne morejo sami premikati. Seveda pa se mu je precej znižal krvi pritisk - sistolični  se sedaj suče okoli 100 do 105 mm Hgg.

Včasih se mu zato rahlo vrti v glavi, vendar se tudi to izboljšuje. Socialna delavka mi je povedala, da so mu znižali oskrbnino v domu na minimalno, saj ne potrebuje več dodatne oskrbe. Ko sem ga po mesecu in pol  na mojo željo spet spremljal k zdravnici v domu in ji povedal,da sem ga pozdravil s zelenimi svežimi sokovi, me je nezaupljivo pogledala in spet ponovila, da medicinsko »slonovske noge«  niso ozdravljive, sicer pa, da je metoda zdravljenja s sokovi baje itak poznana in da ni važno kako in s čim, samo, da je ozdravel. Prvega julija letos je bil na pregledu v bolnišnici. Zdravnik internist  in medicinske sestre, ki so ga negovale v bolnici se niso mogli načuditi njegovemu zdravemu videzu. Zdravnik mu je povedal, da ni več sledu o vodi v pljučih in , da je tudi vse ostalo zelo v redu. Očim mu je ponosno povedal, da sem ga zdravil s svežimi  surovimi sokovi iz raznih »trav« kot on temu pravi. Zdravnik mu je dejal, da je tako tudi prav.

Povedati moram še tudi, da moja hčerka, ki živi v Ljubljani vsak teden pije enak sveži surovi zeleni sok brez sladkega dela in tudi njeni prijatelji ga pijejo namesto kave, saj jih neprimerno bolj poživi in dela budne, kadar delajo ponoči. O vseh sledečih  uspehih bom redno pisal tudi na svojem blogu NARAVA IMA VEDNO PRAV.

Rajko STROPNIK

PRED OZDRAVITVIJO

IN PO OZDRAVITVI