MEDITACIJA MESECA, 15. april – 15. maj 2008, Marko Pogačnik

Meditacija meseca je ena od možnosti, kako se da sodelovati s preobrazbami sebe in zemeljskega vesolja. Ne zahteva več kot vsakodnevni trenutek časa, kadarkoli v teku dneva in kjerkoli - lahko se seveda večkrat na dan ponavlja. Meditacija velja za mesec dni med eno in drugo številko Aure. Ko gre za učinkovanje znotraj zemeljskega vesolja je pomemben ponavljajoč ritem rednega delovanja. Ampak tudi enkraten poskus je smiseln, če se porodi iz čiste radovednosti.

Zemeljske spremembe, katerim smo dandanes priča, ne predstavljajo zgolj nevarnost lebdečo nad prihodnostjo človeškega rodu in vseh drugih evolucij na Zemlji. Ost nevarnosti, ki zemeljske spremembe spremlja, lahko še vedno obrnemo v prid razvoju življenja na Zemlji. Vendar jo lahko obrnemo le pod pogojem, da v obrat množično investiramo svojo ustvarjalnost in vero svojih src.

Težava je v tem, da skoraj ni kje poprijeti. Procesi zemeljskih sprememb se dogajajo na tako široki planetarni ravni, da jih s posameznimi akcijami ne moremo zaobjeti. Izzvani smo razviti oblike delovanja drugačne od običajnih načinov. Logistika odpove.
Moja intuicija pravi, da se da k pozitivnemu odvijanju zemeljskih sprememb v tem trenutku še največ prispevati na ravni komunikacije z dušo Zemlje, oziroma na ravni dialoga z večrazsežnostno Zemljino inteligenco.

Možne metode so raznolike. Vzpostavljanje pozitivnih in ustvarjalnih modelov je ena možnost. Skupine posameznikov razvijajoče različne modele etično utemeljene skrbi za življenje narave, soljudi, elementarnih bitij, vitalno-energijskih sistemov Zemlje, pa razvijajoče alternativne denarne sisteme in podobno, lahko bistveno prispevajo k spravi med Zemljo, vesoljem in človeštvom.

Drug možen način je meditativne narave. Mislim na redno ponavljajoče se in med seboj uglašene imaginacije, ki jih posamezniki sporočamo zavesti Zemlje in vesolja ob tem, ko jih doživljamo znotraj lastnega bitja kot del svoje intimne resničnosti. Naša »Meditacija meseca« (zadnje čase jo prevajam v angleščino in objavljam tudi na svoji spletni strani) je eden takšnih projektov. Ali sodelujete? Ste si vzeli k srcu besede iz intervjuja z Dr.Janezom Drnovškom objavljenega v zadnji Auri? Njegov pesimizem glede usode Zemlje jemljem kot spodbudo, da se še bolj globoko angažiramo.

Medtem, ko stojiš na Zemlji se zavedaj, da stojiš na Zemlji.
Potem spremeni poudarek. Predstavljaj si, ne da stojiš na Zemlji, temveč da si njen izrastek.
Glej v svoji imaginaciji, kako se jedro Zemlje v obliki izrastka prebije do površja in se preoblikuje v tvoje bitje. Pozorno spremljaj proces (o katerem Mojzesova knjiga v Svetem pismu pripoveduje, kako je Bog človeka zgnetel iz gline).
Potem preideš k drugemu delu meditacije. Ozavesti svoje vertikalne povezave z vesoljem in dovoli, da skozte stečejo proti Zemljinemu jedru. Opazuj, kako se del tebe pretaka v središče Zemlje in s tem pomaga Zemlji vpenjati se v vesoljsko celoto.
Bodi oboje hkrati kot utelešenje ravnotežja med nebom In Zemljo. Sij to kvaliteto iz svojega srčnega središča v svet.

V primeru, da si želite spomniti kaj je Marko pisal o dr. Janezu Drnovšku:

JANEZ DRNOVŠEK TUKAJ IN ZDAJ

Imam več razlogov, zakaj se ne želim poslavljati od Janeza Drnovška.

Prvič, čutim, da je on eden tistih redkih posameznikov, ki znajo biti bolj intenzivno navzoči po tem ko odidejo, kot prej, ko so živeli med nami. Pri tem ne mislim zgolj na čustveno komponento, temveč predvsem na dolgoročen način njihovega delovanja. Sprožijo v svojem času in prostoru val, katerega notranja moč lahko kadar koli udari ob steno razumne zavesti, mnogokrat še dolgo po tem, ko so bili odšli.

Še bolj pomembna je neka druga komponenta človeškega življenja, kakršno je bilo Drnovškovo. Gre za ljudi, ki znajo svoje življenje preobraziti na tak način, da skozenj spregovori razsežnost večnosti. Zdi se, da v določenem trenutku svojega življenja stopijo v ozadje svoje lastne osebnosti in dovolijo, da skoznjo zasije tisto nadčasovno bistvo, katero je vsem nam skupno, čeprav je znotraj vsakogar izmed nas na drugačen način individualizirano. V njih prepoznamo bistveni del sebe bolje kot ga lahko sami pri sebi doživimo.

O tem se navadno ne izgublja besed, a se dragocenosti takšnih subjektov vesoljne evolucije prepogosto zavemo šele v trenutku njihovega odhoda. Odšli so, vendar so še naprej prisotni kot del naše duševne izkušnje. Vedemo se, kot da smo se poslovili od njih in jih pustili za sabo, dokler se v nekem trenutku ne zavemo, da hodimo znotraj njih, in da se njihova bit razteza od obzorja do obzorja.

Nikakor pa ne mislim, da imamo pri tem opraviti zgolj z duhovnimi razsežnostmi bivanja. Dr. Drnovšek je bil v svojem delovanju zelo neposreden in ozemljen v danem trenutku. Pred očmi domače in svetovne javnosti je izvedel preobrazbo svojega življenja, kakršna tako ali drugače čaka vsakogar izmed nas. Zemeljske spremembe jo bodo neizogibno uveljavile.
Šlo je takole: najprej se je v svetu pojavil kot odličen ekonomist, bil je uspešen kot razumen politik. Potem se je za kratek čas umaknil izpred oči javnosti, da je lahko izpeljal svojo preobrazbo, podobno kot se nesimpatična gosenica zaprede, preden se izleže kot čudovit metulj.

Kaj kmalu za tem je stopil pred nas kot vegetarijanec, ki si sam pripravlja solato in peče kruh. Odločno se je odrekel ubijanju živali in se odločil za dejanja sprave in pomoči žrtvam vojnega in gospodarskega nasilja. Spregovoril je o zdravju kot naravni dobrini odvisni od naše odprtosti za življenjske tokove.

Nismo verjeli svojim ušesom, še manj smo se zavedali, da nekdo pred našimi očmi utira pot povsem drugačnemu civilizacijskemu vzorcu in etiki dosledno uglašeni z ritmom življenja. Kako točna je pot usode! Dokler je živel svoj vzorec bivanja, je utelešal enega od možnih vzorcev. Pa naj ga! V trenutku pa, ko je začel iz njega izstopati -  videti je bilo kot da zadnje
čase zanika samega sebe -  je dal vedeti, da sploh ne gre samo za njegovo osebnost in za njegovo posebno pot, temveč za vzorec bodočnosti, veljaven za vsakogar, ki spoštuje življenje in ne želi, da njegov plamen na planetu Zemlji ugasne. Vanj je stopil za leto ali dve, da bi ga vtisnil v zavest domače, pa tudi svetovne javnosti in zasidral v eteričnem polju bivanja. Potem pa je iz njega dokončno izstopil, da bi potrdil njegovo nad-osebnostno in bodočnost razpirajočo naravo.