Piše: Aurigo

Jezus joka
28 In ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Skrivaj ji je dejala: »Učitelj je tukaj in te kliče.«
29 Ko je ta to slišala, je hitro vstala in mu šla naproti.
30 Jezus še ni prišel v vas; še vedno je bil na kraju, kjer mu je prišla naproti Marta. 31 Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so videli, da je Marija hitro vstala in odšla ven. Stopili so torej za njo, ker so mislili, da je šla h grobu, da bi tam jokala.
32 Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl.«
33 Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, je bil v duhu pretresen in se je vznemiril.

34 In dejal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!«
35 Jezus se je zjokal.
36 Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad.«
37 Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mogel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?« (Biblija)

»Različni raziskovalci so govorili o "podtalni cerkvi Marije Magdalene", ki naj bi obstajala v južni Franciji v času Katarjev in gnostikov. Gnostiki verjamejo, da je načrt Demiurga ali Satana, da je ujel dušo v materijo in Zemlja je sama po sebi zapor, v katerega so duše izgnane iz božanskega doma. Zaradi tega je realen in resničen svet duše ne-materialen svet. Vsi rituali in prakse imajo namen le očistiti ter pripraviti dušo, da najde pot iz nečistega sveta materije, teme, trpljenja in se vrne v svoj pravi dom – v Luč. (Različni internetni viri)«

Mimo golf igrišča pri Nans-Les-Pinsu v dolini se odpeljeva v hribe proti votlini svete Marije Magdalene, ki je oddaljena od kraja Maximin kakšnih 20 kilometrov. Veselim se tega srečanja. V svežem jutru prehiteva kolesarje, ki se z muko telesa in duše ter »švica« vzpenjajo proti Masivu Saint Baume. Kajti Baume naj bi po provansalsko pomenilo votlino, drugače pa balzam. Ko se bližava cilja, se nekateri kolesarji že spuščajo iz hribovja. Kakor, da bi bil na kolesarski dirki Tour de France. Toliko kolesarjev na kupu nisem videl že veliko časa. Razen seveda na kolesarski dirki. Pri vožnji je potrebno biti pazljiv, ker je ozka cesta.

Kakšnih deset minut hoje pred križiščem, kjer je urejeno parkirišče za obiskovalce votline, pustim avtomobil, saj je bil ob cesti postavljen znak prepovedane vožnje. Kljub temu obiskovalcem votline Marije Magdalene priporočam, da lahko gredo brez problema z avtomobilom do urejenega parkirišča. Če bi že poprej vedel, da je to parkirišče tako blizu, bi že prejšnji večer zapeljal do tega parkirišča.

Votlina Marije Magdalene je oddaljena od parkirišča približno okoli 30 minut hoje. Pot do votline vodi po poti posejani s peskom mimo listnatega gozda. Votlina s samostanom leži nekje na eni tretjini gorovja, v strmi pečini. V tej votlini naj bi sprva prebivali menihi kasianiti in sicer od leta 415 do leta 1079. Meniški red kasianitov se imenujejo po svetem Janezu Cassianu, ki se je rodil v vzhodnem rimskem cesarstvu.

Po prvi verziji naj bi bil po rodu Skit, po drugi verziji pa naj bi živel v puščavi (Scete) s tem imenom. Kot mladenič je odpotoval v Palestino, kjer je vstopil v puščavništvo v Betlehemu. Kasneje je obiskal nekaj meniških redov v Egiptu. V Konstantinoplu je postal učenec in prijatelj Janeza Chrysostoma. Ko je bil Chrysostom drugič v izgnanstvu, ga je šel zagovarjat v Rim. V samostanu Svetega Viktorja, pri Marseillu, je ustanovil svoj red po vzoru svetega Benedikt in v kateremu so bile povzeta določena določila iz redov egipčanskih »puščavnikih očetov«.

Na kratko in hitro bi lahko označili, da so puščavniški menihi imeli tristopenjsko pot k misticizmu in Gospodu. Prvi nivo se je imenoval Očiščenje. Preko molitve so se mladi menihi bojevali v asketski praksi, da bi kontrolirali in nadzorovali svoje »meso«: požrešnost, pohoto, slo in željo po priposestvovanju pri vseh stvareh. V tem času in v mnogih letih se menihi naučijo miroljubnost v Gospodu in za vse njegove potrebe.

Druga stopnja je bila Razsvetljenje. Gre za sprejemanje vsakršnega trpljenja nase in močna identifikacija s Kristusom v času, ko je učil na Sermonu. V tej drugi stopnji je marsikateri menih umrl od lakote, žeje in bolezni.

Tretji nivo ali končni nivo je Združitev. To je obdobje, ko se duša meniha združi z Duhom Boga in to dejanje je mnogokrat označeno kot ženitev po Pesmih Solomona. Starejši menihi so odšli globoko v puščavo ali oddaljen gozd, da bi našli samoto in mir, ki jo je zahtevala ta mističnost. Tukaj se menihi identificirajo s preobraženim Kristusom po vstajenju, ko je prikrit za svoje učence.  Sveti Cassian je spisal je tri knjige (Institutes, Conferences in On the Incarnation of the Lord). Umrl je leta 435.
Dan Marije Magdalena je 22. julij, prehitra sva za en teden. Od leta 1079 do leta 1295 so v votlini prebivali menihi benediktanci. Od leta 1295 do leta 1793 so votlino zasedli dominikanci. Ponovno so prišli nazaj v votlino leta 1840. Ko zapisujem te podatke o prebivalcih te votline, se mi razsvetlijo ti francoski prehodi menihov. Benediktanci so posredni krivci za ustanovitev reda templjarjev v Franciji. Španec sveti Dominik uniči krivoverce Albižane ali katare na jugu Fancije. Dominikanci uničijo tudi red francoskih križarjev.

Pred vhodom v samostanski del je na levi strani podoba Golgote. Trije križani. Pri prebičanemu Jezusu, ob njegovih nogah, pa kleči in proti njemu vzdiguje roke, morda Marija Magdalena.

Pred votlino stoji pieta: matere, ki drži svojega mrtvega sina na rokah, ob nogah mu kleči Marija Magdalena. Ljudske legende in odnos -  mati in sin.

Svoje zadnje življenjsko obdobje naj bi Marija Magdalena v votlini preživljala v molitvi in kontemplaciji.  Legenda pravi, da naj bi angeli iz nebes prišli sedemkrat na dan in Magdalena naj bi slišala petje angelov v nebesih.

Moje drage, katera slika vam je ljubša?
Pred votlino je samostanska stavba v kateri živijo dominikanski menihi. V stavbi na levi strani votline lahko kupite različne podobice.

Votlina. Globoka je kakšnih 20 metrov. Oltar s križanim je na sredini. Na desni strani je kip Marije Magdalene obdan z dvema angeloma. Na levi strani oltarja je bel kip arhangela Mihaela. Zabada sulico satanu v glavo. N. mi zaupa, da je to eden najlepših kipov svetega Mihaela, kar jih je videla doslej. Oznanim ji, da sem lepši kip Mihaela videl na Češkem. Lepota je minljiva.

Tik pred mašo je. Prior pripravlja prostor za obred. Vstopim v ograjen prostor, da bi od blizu dobil čim boljšo fotografijo kipa arhangela Mihaela. V votlini je kar temačno. Prior me v francoščini opozarja, po vsej verjetnosti, da je prepovedano slikati. Dobil sem štiri fotografije Mihaela. Zdi se mi, da ni nič kaj posebnega v tej votlini. Votlina kakor votlina. S svojimi in slabimi in dobrimi lastnostmi. Začne se maša. Ob petju dominikancev se razlije zvok po votlini in začne delovati. Samo to. Ob pieti je prijeten razgled po celotni dolini. Na desni stran med hribovjem se izriše zelen hrib v obliki piramidi.

Ker se nama ne da poslušati mašo, se odpraviva proti avtomobilu. Tik pod votlino, kakšnih 5 hoje minut je ob poti postavljeno zajetje iz studenca. Moram priznati, kakšne 3 metre naprej proti votlini, je zelo močna energetska točka. To točko je močneje čutiti kakor v votlini. Začutil sem jo, ko sva se vzpenjala že proti votlini.

Prideva do parkirišča in se usmeriva po cesti na desno. Tukaj v tem trenutku se začne najino trpljenje. Po asfaltni ravnici hodiva 15 minut in čakava, da se cesta spusti v dolino. Hodiva  20 minut, a avtomobila še ni. V gozdovih ob cesti srečujeva francoske družine, ki piknikirajo. Žar, mizica in dva ali štiri stoli. Midva pa stopava po vročem asfaltu pod julijskem soncu naprej. Že pol ure. N. pravim če se za tistim ovinkom cesta ne spusti greva nazaj do parkirišča. Hodim ter kolnem to Francijo in kako, da še ni avtomobila. Sonce nažiga okoli dvanajste ure opoldne. Zakaj nisem vzel zemljevida s seboj?

Po kakšnih 40 minutah hoje po ravnini predlagam, da se dokončno obrneva in greva nazaj do parkirišča. Za nazaj, do križišča cest, potrebujeva kakšnih 30 do 35 minutah hitre hoje. V križišču zavijeva na cesto na desno, prve stavbe so mi znane. N. pametno razlagam, kako bi morala zaviti na križišču cest navzdol. Midva sva jo ubrala preko parkirišča direktno na cesto po ravnici. N. pravi, kako so za to krive energije, ki sva jih zamenjala v tem času, da nisva našla pravo pot. Sam pri sebi mislim, da je edina stvar kriva zato, najina ali moja pozornost. Budisti pravilno pravijo: ne samo pozornost ob meditaciji, ne samo pozornost, ko daješ žlico v usta, ne samo pozornost ob določenih trenutkih življenja, pozoren moraš biti vsak trenutek življenja. Spuščava se po cesti. Ob poti nabereva še sivko. Provansa je polna sivke. Sivka raste vsepovsod. To ni tako kakor sivka s Hvara, ki jo gojijo na določenih mestih. Tukaj sivka raste dobesedno skorajda na vsakem koraku in v zrak oddaja svoj čudovit vonj. Le zakaj je sivka strah in trepet za molje, bi se vprašal neizkušeni?

Kakšnih 150 metrov pred avtomobilom je ob skalovju zapečena rdeča zemlja s kamenjem. Kakor, da bi strela udarjala v ta pas zemlje in skal. Naberem tri rdečkaste kamne, konglomerat z vsadki kalcita. Terra rosa. In v roku začutim energijo. Energijo Marije Magdalene. Morda sva  zato morala pustiti avtomobil pod parkiriščem, da naberem te tri rdeče opečnate kamne, se sprašujem? Tudi slaba stvar je za nekaj dobrega. Če ne drugega, sva imela opoldanski fitnes.
Z zmanjšano hitrostjo se odpeljeva se v dolino.

Jezus se prikaže Mariji Magdaleni (Mr 16,9–11)
11 Marija pa je stala zunaj pred grobom in jokala. Med jokom se je sklonila v grob
12 in zagledala dva angela v belih oblačilih. Sedela sta eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo.
13 Rekla sta ji: »Žena, zakaj jokaš?« Dejala jima je: »Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.«
14 Ko je to rekla, se je obrnila in zagledala Jezusa. Stal je tam, pa ni vedela, da je Jezus.
15 Jezus ji je rekel: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.«
16 Jezus ji je dejal: »Marija!« Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj).
17 Jezus ji je rekel: »Ne oklepaj se me! /Ali: Ne bodi navezana/ Kajti nisem še šel gor k Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ›Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹«
18 Marija Magdalena je šla in učencem sporočila: »Gospoda sem videla,« in to, kar ji je povedal.